Jedro

Po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 se gradnja novega objekta ali rekonstrukcija objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega dovoljena. Za dejanski stan iz te določbe gre tudi takrat, ko se z izgradnjo novih konstrukcijskih elementov enostavni objekt spreminja v nezahteven objekt ali drug objekt, ki nima narave enostavnega objekta. V obravnavani zadevi je tako pravno odločilno, ali je tožnik z izvedbo konzolne AB plošče na nivoju terena izvedel klet in s tem prej enoetažni objekt spremenil v dvoetažnega, zaradi česar bi moral za tak poseg prej pridobiti gradbeno dovoljenje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-1652/2013-37 z dne 13. 2. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo objekta tlorisne velikost 5,40 m x 2,45 m, etažnosti K (delno) + P, na zemljišču parc. št. 634, k. o. ... (1. točka izreka). Ta objekt mora do 15. 6. 2019 odstraniti (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Izrečene so bile tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1; 4. točka izreka), navedeno pa je bilo še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in da ni stroškov postopka (5. in 6. točka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je odločba izdana v ponovljenem postopku. Inšpektorica je med drugim ugotovila, da objekt nima uporabnega dovoljenja na podlagi 197. člena ZGO-1, vendar pa je pred obravnavanim posegom v letu 2013 po namenu in obliki izpolnjeval pogoje za enostaven objekt po ZGO-1. Ugotovila je, da je tožnik kamnito zložbo v dolžini 3,45 m obzidal z armiranobetonskim (AB) zidom s poglobitvijo terena do nove talne plošče, izvedene na 2,4 m pod nivojem terena ter izvedel novi AB zid o parcelni meji v dolžini 3,1 m in konzolno AB etažno ploščo v tlorisni velikosti 1,7 m x 1,5 m nad vkopanim delom objekta. Z izvedbo etažne plošče je objekt postal dvoetažen in s tem ne izpolnjuje več pogoja za enostaven objekt. Ker je bil tak poseg izveden brez gradbenega dovoljenja, je tožnik kršil določbo prvega odstavka 3. člena ZGO-1. 3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Med drugim navaja, da objekta zaradi dvoetažnosti, ki jo je povzročila izgradnja AB plošče, ni mogoče šteti za enostavnega, in da zaradi posega v konstrukcijo ni mogoče govoriti o vzdrževanju objekta. Meni tudi, da se potrdilo o uporabnem dovoljenju iz leta 2008 ne nanaša na obravnavani objekt, saj se nanaša na objekt na parc. št. 633, tožnik pa ni izkazal, da je kasneje prišlo do spremembe parcelne meje med zemljiščema 633 in 634. Ker gre zato za nelegalno gradnjo, je prvostopenjski organ pravilno uporabil 152. člen ZGO-1. **Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje in bistvene kršitve pravil postopka. Trdi, da je bila obravnavana lopa postavljena in podkletena že pred 1940, da je streha lope tudi strop nad kletnim prostorom ter da so bila dela izvedena zaradi preprečitve škode. Navaja, da se objekt nahaja tudi na parc. št. 628/2 in je del gospodarskega poslopja ter da se pridobljeno uporabno dovoljenje iz 2008 nanaša tudi nanj. Pojasnjuje, da je bila konzolna plošča, ki pravilno meri 1,7 m x 1,15 m, postavljena na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja z 31. 3. 2015 kot edini vhod in izhod v obstoječe gospodarsko poslopje, ter nima z lopo nobene povezave. Izpodbijani odločbi očita notranje nasprotje in nerazumljivost, v zvezi s čemer izpostavlja inšpektoričine navedbe o izmerah. Trdi tudi, da so izmere napačne. Meni, da je lopa enostaven enoetažen objekt ter da sta postavitev obrambnega zidu in konzolne plošče manjši vzdrževalni deli. Organu očita, da ni izvedel vseh predlaganih dokazov, da tožniku ni dal možnosti, da se izjavi o vseh pravno pomembnih dejstvih, ter neenako obravnavanje tožnika. Trdi tudi, da izpodbijani izrek ne vsebuje točnih dimenzij delov objekta oziroma podatkov o delih objekta, ki jih je treba odstraniti, in o posegih, ki jih je treba ustaviti, zaradi česar je neizvršljiv, za AB ploščo pa ima gradbeno dovoljenje. Poudarja, da izvedba naložene obveznosti ni možna brez škode za celotno gospodarsko poslopje.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

6. Na naroku za glavno obravnavo, ki se ga pravilno vabljena toženka ni udeležila, je tožnik dodatno pojasnil svoje navedbe, zlasti glede izmer obravnavanega objekta ter lege in funkcije konzolne AB plošče in AB stene. Sodišče je upoštevalo tožnikovo pripombo glede zapisa tožnikove navedbe v tretjem odstavku 4. strani zapisnika, ki se pravilno glasi „konzolna plošča ni v območju lope“.

**Odločanje po sodnici posameznici**

7. Sodišče je 21. 10. 2021 2021 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica, in ga vročilo strankam.

**Dokazni sklep**

8. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis zadeve, zlasti v priloge zapisnika z dne 13. 6. 2013, ki se vložijo v sodni spis kot priloga C. Vpogledalo je tudi v listine v sodnem spisu: odločbo z dne 12. 9. 2019 na A 2, odločbo z dne 13. 2. 2019 na A 3, odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 27. 9. 1999 na A 4, odločbo z dne 18. 6. 2015 na A 5, odločbo z dne 19. 8. 2015 na A 6, odločbo z dne 15. 3. 2016 na A 7, zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 13. 6. 2013 na A 8, zapisnik o inšpekcijskem zaslišanju z dne 3. 12. 2013 na A 9, tri fotografije na A 10, strokovno poročilo A. A. na A 11, geološko poročilo na A 12, odločbo z dne 23. 1. 2018 na A 13, odločbo 24. 4. 2018 na A 14, gradbeno dovoljenje z dne 31. 3. 2015 na A 15, IDPOS 6180 na A 16, obvestilo o poteku inšpekcijskega postopka na A 17, delovni izris z dne 19. 2. 2019 na A 18, geodetski načrt na A 19, tloris pritličja na A 20, tloris nadstropja na A 21, zahodna in južna fasada na A 22, e-sporočilo UE Radovljica z dne 27. 2. 2019 na A 23. 9. Dokazni predlog za zaslišanje priče B. B. in tožnika je sodišče zavrnilo kot nepotreben. Na naroku za glavno obravnavo je tožnik namreč pojasnil, da bi navedena priča vedela izpovedati, da so iz obravnavane lope skozi vrata v hlev pobirali steljo za živali, kar pa ni pravno odločilna okoliščina za odločitev, kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve. Dokaza z zaslišanjem tožnika sodišče ni izvedlo, ker je na naroku za glavno obravnavo v delu, namenjenem predstavitvi tožbe, osebno podal izčrpne navedbe tako, da njegovo zaslišanje ni bilo potrebno.

**K I. točki izreka**

10. Tožba je utemeljena.

11. V tem upravnem sporu tožnik izpodbija inšpekcijsko odločbo, s katero mu je na podlagi 152. člena ZGO-1 naložena ustavitev gradnje in odstranitev lope - steljnika.

12. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnik v letu 2013 kamnito zložbo v dolžini 3,45 m obzidal z AB zidom s poglobitvijo terena do nove talne plošče 2,4 m pod nivojem terena ter izvedel novi AB zid ob parcelni meji v dolžini 3,1 m in konzolno AB etažno ploščo v tlorisni velikosti 1,7 m x 1,5 m nad vkopanim delom objekta.

13. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je lopa (steljnik) pred obravnavanim posegom po namenu in obliki izpolnjevala pogoje za enostaven objekt, za katerega po 3. a členu ZGO-1 gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno. Z izvedbo etažne plošče pa je lopa postala dvoetažen objekt, kot taka pa nima več lastnosti enostavnega objekta, zato je za izvedeni poseg potrebno gradbeno dovoljenje.

14. Sodišče je v sodbi I U 610/2016, s katero je odločilo v upravnem sporu med istima strankama zaradi istega posega, pojasnilo, da se v skladu z 2. in 18. točko priloge 2 Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost (Uredba/2013) objekt za enostavnega šteje le, če je izpolnjen pogoj pritlične in enoetažne izvedbe. Pojasnilo je tudi, da izvedeni poseg ne more šteti za vzdrževalna dela, saj je tožnik obzidal steno, ki predstavlja nosilno steno leseni konstrukciji, poseg v konstrukcijo pa glede na 10.1 točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 ne šteje za vzdrževalna dela.

15. Tožnik v tožbi zmotno trdi, da obravnavani poseg ne pomeni posega v konstrukcijo. Tožnik namreč sam trdi, da ima stena funkcijo zaščite gospodarskega objekta, saj preprečuje vdor zemljine in vode, posledično pa preprečuje tudi zrušitev lope. Če pa stena preprečuje zrušitev lope, ima funkcijo nosilnega elementa, zaradi česar njena postavitev pomeni poseg v konstrukcijo objekta. Enako velja za izvedbo etažne plošče, saj objekt s tem pridobi nov konstrukcijski element. 16. Na drugačno presojo o tem, da ne gre za vzdrževalna dela, ne vplivajo tožbene navedbe, da je bil poseg potreben, ker bi bila lopa in (drug) objekt, zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja, sicer ogrožena. Vzdrževalna dela, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno, ki so definirana v 10.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ne zajemajo posega v konstrukcijske elemente objekta. Če je zaradi ohranitve oziroma vzdrževanja objekta, potreben poseg v konstrukcijske elemente objekta oziroma izgradnja novega konstrukcijskega elementa, to ne pomeni, da gre za vzdrževalna dela po navedeni določbi ZGO-1. Ne glede na razlog za gradnjo (tudi če je gradnja potrebna za ohranitev obstoječega objekta) je namreč po ZGO-1 za poseg v konstrukcijske elemente objekta, katerega gradnja brez gradbenega dovoljenja ni dovoljena, potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. Glede na 40. točko prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 5. člena Gradbenega zakona (GZ), enako velja tudi po sedaj veljavni zakonodaji, saj v obravnavani zadevi ne gre za zamenjavo konstrukcijskih elementov, temveč za vgradnjo novih konstrukcijskih elementov (AB stene in AB plošče).

17. Po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 se gradnja novega objekta ali rekonstrukcija objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega dovoljena. Za dejanski stan iz te določbe gre tudi takrat, ko se z izgradnjo novih konstrukcijskih elementov enostavni objekt spreminja v nezahteven objekt ali drug objekt, ki nima narave enostavnega objekta. V obravnavani zadevi je tako pravno odločilno, ali je tožnik z izvedbo konzolne AB plošče na nivoju terena izvedel klet in s tem prej enoetažni objekt spremenil v dvoetažnega, zaradi česar bi moral za tak poseg prej pridobiti gradbeno dovoljenje.

18. Tožnik vztraja, da je lopa tudi po posegu ostala enoetažna, in sicer trdi, da so bila tla lope že ves čas pod nivojem terena in da je streha lope strop nad kletnim prostorom, skratka da med tlemi objekta, ki so pod nivojem terena, in streho ni vmesne etaže. Za sporno konzolno AB ploščo, ki je po ugotovitvah izpodbijane odločbe vzpostavila dvoetažnost objekta, je že v pritožbi z dne 2. 2. 2018, vloženi zoper kasneje odpravljeno odločbo z dne 23. 1. 2018 (tudi v zvezi z očitki o napačni izmeri lope), trdil, da je zajeta z gradbenim dovoljenjem št. 351-349/2014-42 z dne 31. 3. 2015 za rekonstrukcijo in dozidavo gospodarskega dela objekta. Prvostopenjski organ pred izdajo sedaj izpodbijane odločbe ni dopolnil ugotovitvenega postopka, v katerem bi se tožnik imel možnost izjaviti, kar upravnemu organu očita v pritožbi zoper izpodbijano odločbo in tožbi. V pritožbi in tožbi zoper izpodbijano odločbo pa vztraja, da ima konzolna plošča podlago v navedenem pravnomočnem gradbenem dovoljenju, da je predvidena kot edini vhod v gospodarsko poslopje in da nima povezave z lopo. V zvezi s tem kot dokaz predlaga skice iz projektne dokumentacije, ki naj bi to izkazovale, kar je pojasnjeval tudi na naroku za glavno obravnavo, ko je med drugim navedel, da konzolna plošča ni v lopi, temveč v območju objekta, za katerega je izdano gradbeno dovoljenje.

19. Po presoji sodišča iz prikaza južne fasade (A22), tlorisa nadstropja in pritličja (A21) ter tlorisa pritličja in kleti (A20) ne izhaja, da bi bila konzolna plošča vhod v objekt, za katerega je izdano gradbeno dovoljenje z dne 31. 3. 2015. Iz skice tlorisa nadstropja in pritličja (A21) je namreč razvidno, da je vhod na relevantnem delu skice (levo spodaj) del obstoječega objekta in ni predmet projekta. Na skici tlorisa pritličja in kleti (A20) vhod sicer ni označen. Tudi iz tožnikove navedbe na naroku, da je stena, ki se na fotografiji z dne 13. 6. 2013 (priloga k inšpekcijskemu zapisniku z istim datumom) nahaja za plinsko bombo, ista kot stena na skici tlorisa pritličja in kleti (A20), ki jo je sodišče na naroku označilo z X, pa izhaja, da je AB plošča, na kateri naj bi bil vhod, na območju obstoječega objekta (lope), ki ni predmet projekta. Iz prikaza južne fasade (A 22) je sicer razvidno, kot je tožnik pojasnjeval na naroku, da je vhod pod balkonom, ki je del gradbenega dovoljenja, vendar pa iz oznak, kaj je novo in kaj ni predmet projekta, ni mogoče razbrati, kam spada ta vhod. Nobena od prečnih daljic, ki označujejo območje novogradnje in območje obstoječega objekta, ki ni predmet projekta, namreč ne pokriva neposredno vrat oziroma vhoda. Glede na navedeno na podlagi predložene projektne dokumentacije ni mogoče skleniti, da bi bila konzolna plošča na območju, za katerega je izdano gradbeno dovoljenje.

20. Vendar pa iz skice posega, ki je pripeta inšpekcijskemu zapisniku z dne 13. 6. 2013, izhaja, da sporna AB plošča sega izven območja lope. Na tej skici je namreč AB plošča označena s prekinjeno črto in sega izven izmer lope, kot je navedena v izreku izpodbijane odločbe, to je 5,40 m x 2,45 m, in sicer sega v sosednji objekt, za katerega je bilo v letu 2015 izdano gradbeno dovoljenje. Enak sklep izhaja tudi iz primerjave te skice s fotografijami, ki so prav tako priložene istemu zapisniku, in izmer, ki jih za AB ploščo organ navaja v izpodbijani odločbi, to je 1,70 m x 1,50 m. Po skici namreč dolžina lope do AB plošče znaša 4,35 m, dolžina AB plošče pa je po navedbah v izpodbijani odločbi 1,50 m (po skici pa celo 1,80 m), kar je (oboje) več kot dolžina lope iz izreka, tj. 5,40 m. Poleg tega prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da ima klet maksimalno velikost 1,7 m x 6,15 m, kar pomeni, da po dolžni presega dolžino objekta (5,40 m), ki ga je treba odstraniti po odredbi iz izreka izpodbijane odločbe, na kar tožnik z očitki o nepravilnih izmerah in neizvršljivosti odločbe opozarja tako v pritožbi kot tudi tožbi.

21. Navedeno po presoji sodišča zadostuje za zaključek, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, kakšen je dejanski obseg lope, ki je predmet inšpekcijskega ukrepa, torej kaj je po izreku izpodbijane odločbe treba odstraniti. V posledici tega izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti niti glede pravno odločilnega vprašanja, to je, h kateremu objektu spada AB plošča, kar hkrati pomeni, da tudi ni mogoče preizkusiti, ali je z njeno izgradnjo lopa res postala dvoetažen objekt in je s tem izgubila naravo enostavnega objekta. Izpodbijana odločba je zato obremenjena z bistveno kršitvijo iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kar pomeni, da je tožba utemeljena.

22. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ ugotoviti dejanske izmere lope in položaj AB plošče ter v zvezi s tem odgovoriti na vprašanje, ali je znotraj lope vzpostavljena etaža, po potrebi opraviti ponoven ogled, tožniku pa dati možnost, da se v postopku pred izdajo odločbe izjavi o pravno odločilnih dejstvih.

**K II. točki izreka**

23. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385 evrov, kar povečano za 22 % DDV znaša 469,70 evrov. Stroške mu je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).