13. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. in B. B., obe iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnica v Z., na seji senata dne 27. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 629/2002 z dne 10. 2. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 2326/2000 z dne 20. 2. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravni organ prve stopnje je z delno odločbo št. 362-1979/92-441/KC-MT z dne 1. 6. 2000 v denacionalizacijskem postopku vrnil dvema bratoma in sestri nepremičnino – hišo (z devetimi stanovanji) v Ljubljani s pripadajočim zemljiščem, vsakemu do 1/3. Pri tem je štel, da je bila ta nepremičnina upravičencem podržavljena s sodbo Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani št. Sod. 1501/45 z dne 29. 8. 1945, s katero so bili vsi trije obsojeni tudi na zaplembo celotnega premoženja. Denacionalizacijska odločba je postala pravnomočna dne 21. 6. 2000. To odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 362-01-52/00 z dne 6. 11. 2000 v celoti razveljavilo po nadzorstveni pravici. Ugotovilo je, da je prvostopni upravni organ prekršil materialni zakon, ker ni upošteval, da so bili vsi trije denacionalizacijski upravičenci skupaj lastniki le ½ predmetne nepremičnine, zaradi česar jim tudi z navedeno sodbo ni bila podržavljena celotna hiša. Zato jim ne bi smel priznati status denacionalizacijskega upravičenca za celotno nepremičnino. Upravnemu organu prve stopnje je Ministrstvo očitalo, da pri odločanju ni upošteval, da je bil lastnik preostale ½ te nepremičnine brat teh treh denacionalizacijskih upravičencev, to premoženje pa je po njegovi smrti prešlo v državno last na podlagi zapuščinske odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Z 469/45-10 z dne 21. 1. 1947. Ugotovilo je tudi, da sta za to premoženje vložili denaciona- lizacijski zahtevek pravni naslednici dveh (drugih) sester pokojnega brata.

2.Upravno sodišče je odločbo Ministrstva za okolje in prostor odpravilo. Menilo je, da je upravni organ druge stopnje napačno materialno pravno presodil pomen odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Z 469/45-10 z dne 21. 1. 1947. Za Upravno sodišče je ta odločba zgolj izvedba sklepa, ki je bil sprejet na zapuščinski obravnavi, na podlagi katerega je bila zapuščina pokojnega brata, glede na dve zaplembni odločbi iz leta 1945, prisojena FLRJ. Na ugovor stranke z interesom (sedanji ustavni pritožnici) je sodišče tudi pojasnilo, da v postopku presoje pravilnosti in zakonitosti odločbe o razveljavitvi po nadzorstveni pravici ni presojalo ozadja dednih izjav, podanih leta 1947, in tudi ne odločitev upravnega organa prve stopnje, ki je na podlagi dogovora strank enega od bratov štel kot denacionalizacijskega upravičenca glede dela premoženja, ki je zajeto v zapuščinskem sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Z 469/45-8 z dne 21. 1. 1947. Upravno sodišče je zato menilo, da za izdajo izpodbijane odločbe ni bilo zakonske podlage. Vrhovno sodišče se je strinjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da upravni organ prve stopnje ni prekršil materialnega predpisa. Navedlo je, da tudi morebitna napačna ocena odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Z 469/45-10 glede statusa upravičenca in obsega premoženja, ki je predmet vračanja, ne pomeni kršitve materialnega prava; pri oceni take odločbe gre za ugotavljanje okoliščin, ki se nanašajo na dejansko stanje.

3.Ustavni pritožnici sta dedinji dveh sester, ki sta bili udeleženi v zapuščinskem postopku po pokojnem bratu leta 1947. Pritožnici navajata, da njuni pravni prednici (materi) v zapuščinskem postopku nista podali dednih izjav in nista odklonili zapuščine. Menita, da je bila odločba Ministrstva pravilna. Navajata, da Upravna enota trem denacionalizacijskim upravičencem ne bi smela priznati statusa denacionalizacijskega upravičenca glede vrnitve premoženja, ki je bilo last pokojnega brata, v celoti. Brat in sestra, na katera se sklicuje odločba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Z 469/45-10, naj bi bila upravičena le do vrnitve tistega dela premoženja (hiše) pokojnega brata, ki sta ga podedovala (glede na ostale brate in sestre naj bi bil pripadli delež za vsakega le 1/16-inka). Tudi za drugega od dveh bratov, ki mu je bil priznan položaj denacionalizacijskega upravičenca glede premoženja pokojnega brata, trdita, da mu ta položaj ne gre v obsegu, kot mu ga je priznal upravni organ prve stopnje, zato je bila odločitev o razveljavitvi odločbe pravilna. Pritožnici se ne strinjata s stališčem Upravnega sodišča, da pomeni odločba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Z 469/45-10 le izvedbo zapuščinskega sklepa. Tako stališče naj bi bilo napačno, ker je bil v zapuščinskem sklepu, bratu in sestri, na katera se nanaša prej navedena odločba, zaplenjen le njun podedovani delež, torej ne celotno premoženje pokojnega brata. Navajata tudi, da je brat njunih mater, ki mu je upravni organ prve stopnje na podlagi dogovora strank priznal status denacionalizacijskega upravičenca glede dela premoženja, ki je bilo predmet zapuščinskega postopka (po pokojnem bratu) v letu 1947, v zapuščinskem postopku podal enaki izjavi kot njuni materi. Pritožnici menita, da je Upravno sodišče s svojim ravnanjem postavilo dediče po pokojnem bratu v različen položaj pri uveljavljanju statusa denacionalizacijskega upravičenca. S tem naj bi Upravno sodišče kršilo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) v povezavi z enakostjo pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Kršitev te pravice pa pritožnici očitata tudi Vrhovnemu sodišču. Trditev utemeljujeta z navedbo, da je sodba očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve.

B.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.V tem upravnem sporu je šlo za vprašanje, ali je tožena stranka pravilno uporabila izredno pravno sredstvo odprave in razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici (274. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – ZUP). Upravno sodišče je sprejelo drugačno stališče kot Ministrstvo o tem, na kakšni podlagi je bilo sporno premoženje podržavljeno. Pri tem gre za materialnopravno odločitev, v pravilnost katere se Ustavno sodišče ne spušča. Vprašanje, kakšen delež na tem premoženju je pripadel in bil zaplenjen posameznim dedičem, pa pomeni, kot izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča, vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar tudi ni predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo. Pritožnici kršitev pravice do enakega varstva pravic, ki je v sodnih postopkih odraz načela enakosti pred zakonom, utemeljujeta z navedbo, da je Upravno sodišče s svojo odločitvijo ob isti pravni podlagi različno opredelilo status posameznih dedičev. Pri tem se sklicujeta na tistega brata – denacionalizacijskega upravičenca, kateremu je bil ta status glede premoženja pokojnega brata priznan na podlagi dogovora strank. Ta očitek je neutemeljen. Upravno sodišče se v postopku, ko je preizkušalo pravilnost uporabe izrednega pravnega sredstva, ki ga je uporabil upravni organ druge stopnje, ni spuščalo v vprašanje, ali je pravilna odločitev prvostopnega organa o tem, da prizna status denacionalizacijskega upravičenca glede vrnitve premoženja pokojnega brata tudi bratu, ki ga uveljavlja na podlagi dogovora strank. V sodbi je to tudi pojasnilo. Pritožnici zatrjujeta tudi kršitev pravice do enakega varstva, ki naj bi jo zagrešilo Vrhovno sodišče, vendar je z ničemer ne utemeljita. Zato Ustavno sodišče teh njunih navedb ni moglo presojati.

6.Ker z izpodbijanimi akti niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. kot jih zatrjujeta pritožnici, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan