Jedro

Po določbi 7. čl. ZPP so stranke dolžne navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. To velja tako za tožečo stranko, ki mora v tožbi navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, kot tudi za toženo stranko, ki mora v kolikor meni, da dejstva niso resnična, le-ta izrecno oporekati in za svoje nasprotne trditve tudi predložiti ustrezne dokaze. Tožeča stranka je v tožbi obrazložila, zakaj šteje, da je bila tožena stranka dolžna plačati invalidnino z datumom, od katerega je zahtevala zakonske zamudne obresti in za te svoje trditve tudi predložila dokaze. Tožena stranka pa v odgovoru na tožbo niti v kasnejših pripravljalnih spisih tem dejstvom ni ugovarjala, pa tudi dokazov ni predlagala. Zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožeči stranki ne gredo obresti od takrat, kot jih je zahtevala in v tem delu napačno uporabilo materialno pravo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke, glede odločitve pod I., se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede teka zakonskih zamudnih obresti s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna plačati od zneska 114.745,00 SIT zakonske zamudne obresti od 26.09.1996 dalje pa do plačila in se torej zahtevku tožeče stranke v obrestnem delu v celoti u g o d i . Pritožba tožeče stranke, glede izreka sodbe pod II., se z a v r n e in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje. Pritožba tožene stranke se z a v r n e in se v izpodbijanem stroškovnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 17.231,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2003 dalje pa do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo skrčenemu zahtevku tožeče stranke, glede plačila glavnice, o obrestnem delu pa mu ugodilo le delno in priznalo tožeči stranki obresti od 06.10.1997 dalje, obrestni zahtevek od 26.09.1996 pa do 06.10.1997 pa je zavrnilo. Glede stroškov postopka je sodišče odločilo, da z zavrnjenim delom posebni stroški niso nastali, zato je tožeči stranki priznalo stroške ne glede na skrčitev zahtevka in v skladu z določbo 155. čl. ZPP. S sklepom pa ni ugodilo predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks. Obe stranki sta se zoper to sodbo pravočasno pritožili. Tožena stranka izpodbija odločitev sodišča le v stroškovnem delu in meni, da bi sodišče moralo upoštevati uspeh v pravdi, saj je tožeča stranka sprva zahtevala plačilo 165.232,00 SIT, šele nato pa je zahtevek skrčila. Tako je tožeča stranka uspela le z 69,44 %, medtem ko je bil njihov uspeh 30,56 %. Zato predlagajo, da se njihovi pritožbi ugodi in da se stroškovni del sodbe spremeni tako, da se prizna tožeči stranki le sorazmeren del stroškov glede na uspeh v pravdi, njim pa priznajo stroški v višini 30,56 % ter da se tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija zavrnitveni del zahtevka, ko je sodišče zavrnilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od 26.09.1996 dalje. Tožena stranka teka zakonskih zamudnih obresti ni nikoli prerekala, prav tako tudi ni nikoli prerekala, da ne bi sprejela zdravstvene dokumentacije in z njo razpolagala že 29.06.1996. Zato je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti, saj je odločalo v prid toženi stranki v delu, kateremu tožena stranka sploh ni ugovarjala. Tožena stranka dejstev, ki jih je v zvezi z začetkom teka zakonskih zamudnih obresti navedla, ni prerekala, iz česar izhaja, da jih je priznavala. Sicer pa je tožena stranka imela že 26.09.1996 vse dokaze. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in da se sodba v tem delu spremeni tako, da se ji priznajo zakonske zamudne obresti od 26.09.1996 dalje. V pritožbi pa izpodbija tudi odločitev sodišča glede zavrnitve zahtevka za oprostitev plačila sodnih taks in meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj tožnik nima solidnega dohodka, s tem pa mora preživljati sebe, ženo in sina. Z plačilom taks v višini 9.000,00 SIT za sodbo, 9.000,00 SIT za tožbo in 18.000,00 SIT za pritožbo ter prav tako za revizijo 18.000,00 SIT, bi bila občutno zmanjšana njegova sredstva. Zato meni, da bi ga sodišča moralo oprostiti plačila sodnih taks in predlaga, da se sklep v tem delu tako spremeni, da se tožečo stranko oprosti plačila sodnih taks. Pritožba tožeče stranke glede zavrnilnega dela obrestnega zahtevka je utemeljena, zoper sklep o zavrnitvi oprostitve plačila sodnih taks pritožba ni utemeljena, prav tako pa ni utemeljena pritožba tožene stranke v delu, ko izpodbija stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje je glede obrestnega zahtevka v razlogih sodbe navedlo, da je tožena stranka izplačala tožeči stranki 1 % invalidnine 26.09.1996, vendar pa takrat še ni prišla v zamudo, ker takrat še ni razpolagala z vsemi dejstvi in dokazi, ki vplivajo na ugotavljanje obstoja in višine njene obveznosti, nedvomno pa je z njimi razpolagala z dnem prejetja izvedeniškega mnenja dr. De. To je bilo 06.10.1997 in zato od takrat tečejo zakonske zamudne obresti in ne od 26.09.1996. Tožeča stranka v tem delu v pritožbi sodišču utemeljeno očita, da je kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku, saj tožena stranka dejansko niti v odgovoru na tožbo niti v kasnejših vlogah ni navajala nikakršnih dejstev, s katerimi bi ugovarjala navedbam tožeče stranke v delu, ko je ta navedla, da je imela tožena stranka na razpolago vso dokumentacijo že 26.09.1996, zato je bila takrat tudi dolžna izplačati znesek invalidnine in od takrat dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti. Po določbi 7. čl. ZPP so stranke dolžne navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. To velja tako za tožečo stranko, ki mora v tožbi navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, kot tudi za toženo stranko, ki mora v kolikor meni, da dejstva niso resnična, le-ta izrecno oporekati in za svoje nasprotne trditve tudi predložiti ustrezne dokaze. Tožeča stranka je v tožbi obrazložila, zakaj šteje, da je bila tožena stranka dolžna plačati invalidnino z datumom, od katerega je zahtevala zakonske zamudne obresti in za te svoje trditve tudi predložila dokaze. Tožena stranka pa v odgovoru na tožbo niti v kasnejših pripravljalnih spisih tem dejstvom ni ugovarjala, pa tudi dokazov ni predlagala. Zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožeči stranki ne gredo obresti od takrat, kot jih je zahtevala in v tem delu napačno uporabilo materialno pravo in je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 358. čl. spremeniti kot izhaja iz izreka te sodbe. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji, da se tožečo stranko oprosti plačila sodnih taks. V razlogih sklepa je natančno obrazložilo, kakšno je premoženjsko stanje, pritožbene navedbe o tem, koliko in kakšne takse je dolžan plačati tožnik, pa niso utemeljene. Tožnik je po rednem teku stvari dolžan plačati samo takso za tožbo v višini 8.000,00 SIT, kar je bil dolžan plačati že 1997. leta, v enaki višini za sodbo, ter le za pritožbo, medtem ko za revizijo taksna obveznost ne more nastati, ker tudi nima pravice do revizije glede na vrednost spornega predmeta. Pritožbeni očitki o tem, da je tožniku odvzeta pravica do vlaganja pravnih sredstev pa prav gotovo niso utemeljeni. Utemeljena pa tudi ni pritožba tožene stranke glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo II. odst. 154. čl. ZPP, ki določa, da lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Tožeča stranka je prvotno res zahtevala plačilo 162.232,00 SIT, kasneje pa skrčila zahtevek na 114.745,00 SIT, vendar je bila v obeh primerih upravičen do istega števila točk po odvetniški tarifi. Oba zahtevka sta po številu točk v istem razponu. Zato je sodišče pravilno štelo, da s skrčitvijo posebni stroški niso nastali in pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vse stroške in da sama trpi svoje stroške. Tožena stranka bi namreč imela enake stroške tudi v primeru, če bi tožeča stranka od vsega začetka zahtevala 114.745,00 SIT. Tožeča stranka je s svojo pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške, ki jih je priglasila in sicer za sestavo pritožbe 25 točk in za poročila po 10 točk, skupaj z DDV 17.231,20 SIT. Tožeči stranki pa gredo na njen zahtevek tudi zakonske zamudne obresti od teh stroškov od dneva odločitve pritožbenega sodišča dalje. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi stroške pritožbenega postopka.