Jedro

Zaključek sodišča prve stopnje, da tla, ki so bila spolzka zaradi tega, ker se je iz posod, ki so jih prenašali delavci polivala tekoča hrana, predstavljajo nevarno stvar, je materialnopravno napačen. V tovrstnih primerih se ugotavlja krivdna odgovornost povzročitelja škode.

Posode, v kateri so delavci prenašali hrano (menažke) niso bile vodotesne. Vsak je imel možnost, da počisti za seboj, vendar pa se je včasih zgodilo, da je kaj ostalo na tleh. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka dela ni organizirala tako, da bi bila delavcem zagotovljena potrebna varnost na delovnem mestu v smislu določbe 8. člena ZVZD.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Prva in druga tožena stranka sta dolžni tožnici nerazdelno plačati znesek 12.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2009 dalje do plačila.

Prva tožena stranka je dolžna tožnici plačati znesek 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2009. Zavrne se, kar tožnica zahteva več, to je, da ji prva in druga tožena stranka solidarno plačata 6.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2009 dalje do plačila, druga tožena stranka pa še znesek 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2009 dalje do plačila.

Prva in druga tožena stranka sta dolžni tožnici nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 1.999,04 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano je sodišče prve stopnje prvotoženi stranki in drugotoženi stranki naložilo, da tožnici nerazdelno plačata 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2009 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da sta prvotožena in drugotožena stranka tožnici dolžni nerazdelno povrniti predpravdne in pravdne stroške pooblaščenca v skupnem znesku 1.933,56 EUR in znesek stroškov izvedenstva v višini 988,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se prva in druga tožena stranka pritožujeta iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navajata, da je sodišče prve stopnje nepopolno ocenilo izvedene dokaze, zlasti izpovedbo tožnice v povezavi z izpovedbami prič. Jedro spora med strankama je, ali je tožnica nezgodo dejansko utrpela v prostorih prvotožene stranke, saj o nezgodi ni obvestila nikogar od pristojnih. Prvotožena stranka je potem, ko je zakonita zastopnica sicer potrdila prijavo poškodbe pri delu, ugotovila, da se tožnica v opisanih okoliščinah bržkone ni poškodovala. Izpovedbe zaslišanih prič so v bistvu neskladne z izpovedbo tožnice oziroma se te izpovedbe razlikujejo glede takšnih dejstev, da je utemeljeno dvomiti v verodostojnost tistega dela njihovih izpovedb, s katerim sicer potrjujejo nezgodni dogodek. Ob tako neskladnih in nezanesljivih izpovedbah ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kje in kdaj je tožnica dejansko utrpela poškodbe. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila prisotnosti A.A. na kraju dogodka, tožnica pa tudi ni ponudila nobenega drugega dokaza (kopija izpisa evidenčne kartice) o tem, da je A.A. tistega dne sploh delal. Tudi izpovedbi obeh domnevno navzočih prič (A.B. in A.C.) se razhajata ne le glede tega, kakšne hlače je imela tožnica, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Izpovedbi se razlikujeta glede tega, kdo naj bi tožnici pomagal vstati. Okoliščina, ali sta pomoč nudila eden ali dva, po oceni drugotožene stranke ni takšna podrobnost, ki bi jo priči lahko različno zaznavali. Obe priči naj bi tudi povsem neprepričljivo in nezanesljivo izpovedovali o času nezgode. Priča A.C. je izpovedovala, da ga je s kraja dogodka odpeljala tožnico s svojim avtom, tožnica pa, da je ponjo prišel kolega, ki jo je odpeljal s svojim vozilom. Glede na to razhajanje je utemeljeno dvomiti v verodostojnost izpovedbe tožnice in priče A.C.. Gre za indic, da priča v obravnavanih okoliščinah sploh ni bila navzoča, temveč je izpovedovala o nečem, kar je izvedela posredno, verjetno od tožnice in sta zato izpovedbi skladni le glede domnevne nezgode. Okoliščina, da opisanega načina poškodbe z vidika obsega oziroma mehanizma poškodbe medicinsko ni mogoče izključiti, sama po sebi ne zadostuje za zaključek, da je tožnica 24. 2. 2008 ob 12.15 uri utrpela poškodbo pri delu. O razlogih za neverodostojnost podatkov v prijavi nezgode so prepričljivo izpovedale tudi A.D., zakonita zastopnica prvotožene stranke ter priči A.E. in A.F.. Do navedenega se sodišče prve stopnje ne opredeljuje, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Drugotožena stranka je pravočasno podala navedbe o neskladju med medicinsko dokumentacijo in prijavo nezgode glede časa škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje se do tega ne opredeljuje, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da sporna kuhinjska tla zaradi spolzkosti predstavljajo nevarno stvar, sodna praksa za vir večje nevarnosti ni opredelila niti stopnic v prostorih delodajalca, ki so bile polite z majhno količino soka (sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 31/2008 z dne 23. 7. 2008). V skladu z opisom del in nalog je bila tožnica dolžna med ostalim sproti čistiti oziroma brisati tla, če je bilo kaj politega, zato je k nezgodi prav gotovo prispevala tudi njena malomarnost, seveda, če bi do nezgode v resnici sploh prišlo. Tožnica je ostanke tekoče hrane nosila v velikem zaboju, ki ji je onemogočal, da bi med hojo imela pregled po tleh. Uporaba teh zabojev ni bila obvezna, pač pa bi tožnica lahko nosila v vsaki roki po dve manežki, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo, da tožnici v danih okoliščinah ni mogoče očitati nobene soodgovornosti za poškodbo. Sodišče prve stopnje naj bi odškodnino za strah, za duševne bolečine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za skaženost dosodilo v pretirano visokem znesku in v nasprotju s sodno prakso. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o solidarni odškodninski odgovornosti obeh toženih strank, saj dogovorjeno franšizo krije izključno zavarovanec sam, kar je drugotožena stranka navedla že v odgovoru na tožbo. Navedeno pomeni, da je za znesek 250,00 EUR podana izključna obveznost prve tožene stranke. Toženi stranki predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne in ji naloži, da drugotoženi stranki povrne stroške pravdnega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb A.D., A.E. in A.F., iz katerih naj bi izhajala neverodostojnost podatkov v prijavi poškodbe pri delu. Vendar pa iz izpovedb zakonite zastopnice tožene stranke in obeh navedenih prič kaj takšnega ne izhaja. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da je tožnica poškodbo utrpela kje drugje, nikakor pa ne pri toženi stranki. To naj bi izhajalo tudi iz tega, da so se spornega dne med 6. in 15. uro v kuhinji prve tožene stranke nahajali A.E., A.G. in A.H., nihče od navedenih pa tožničinega padca ni videl ali slišal. Vsi trije so bili pred sodiščem prve stopnje zaslišani, vendar nihče od njih ni potrdil niti tega, da bi bil spornega dne v času tožničine poškodbe v kuhinji. O tem bodisi niso bili vprašani, ali pa se tega niso spomnili. A.E. je sicer izpovedoval o tem, da tožnici ni hotel dati pol, ker ni bilo nobenega dokaza, da se je poškodovala pri delu, o čemer je tudi opravil poizvedbe pri A.A. in A.I., vendar navedeno ne dokazuje neverodostojnost izjav tožnice in prič, ki so bile prisotne pri nezgodi. A.I. je namreč zaslišan kot priča izpovedal, da kot gasilec opravlja obhode po objektivnih ... in ..., da mu glede poškodbe tistega in naslednjega dne ni bilo javljenega ničesar. Navedeno ne dokazuje, da do poškodbe ni prišlo. A.E. pa je v pisni izjavi (priloga A11) navajal drugače kot tožena stranka v odgovoru na tožbo. Zapisal je, da je videl, kako je tožnici na stopnicah zdrsnilo, da sta k njej pritekla dva moška in ji pomagala sesti, ter da je opazil rano na kolenu in šepanje. Enako je izpovedal tudi, ko je bil zaslišan kot priča. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neupoštevanju izpoved zakonite zastopnice tožene stranke in priče A.F. o neverodostojnosti podatkov v prijavi poškodbe pri delu. Zakonita zastopnica tožene stranke ob svojem zaslišanju namreč ni izpovedala ničesar o domnevni neverodostojnosti podatkov v prijavi poškodbe pri delu. Priča A.F. pa je sicer opisala razgovor med tožnico in direktorico tožene stranke, vendar zgolj na podlagi povzetka tega pogovora ni možno sklepati o neverodostojnosti navedb tožnice o okoliščinah v katerih je prišlo do poškodb.

Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je do poškodbe tožnice prišlo, ko je padla na delovnem mestu, ker ji je spodrsnilo zaradi spolzkih tal ter je padla čez stopnice in si poškodovala desno koleno. Tak nastanek poškodbe ne potrjuje le izpovedba tožnice, temveč tudi izpovedbe prič A.A., A.C. in A.J.. Posamezna nasprotja v njihovih izpovedbah glede nebistvenih okoliščin (kakšne barve hlače je tožnica nosila; ali je tožnica sama vozila svoj avto po poškodbi) niso bistvene, zlasti še ob dejstvu, da so bila zaslišanja opravljena več kot tri leta po dogodku.

Pritožba tožnici neutemeljeno očita, da ni dokazala, da bi A.A. tistega dne sploh delal. Nenazadnje tožena stranka temu sploh ni ugovarjala. Tudi ni bistveno, da nobena druga priča ni govorila o tem, da bi ga opazila na kraju dogodka, saj o tem tudi niso bile povprašane. Sicer pa je A.A. v pisni izjavi in na zaslišanju navajal, da se je on v času poškodbe nahajal pri avtomobilu, ki je bil parkiran pred kuhinjo.

Tudi ni bistveno, da je tožnica v obrazcu prijave poškodbe pri delu navedla, da se je poškodovala ob 12.15. uri, na poškodbenem listu pa je zapisano, da naj bi do poškodbe prišlo ob 13.30. uri. Obakrat gre pri navedbi časa za navedbo tožnice, saj je bila tožnica pregledana šele ob 18.32. uri istega dne, kot je prišlo do poškodbe, obrazec prijava poškodbe pa je bil izpolnjen še nekaj dni kasneje.

Pritožbeno sodišče prav tako soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin in drugih neprijetnosti, ki jih je tožnica trpela zaradi zdravljenja, glede trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice ter glede pretrpljenega strahu tožnice, saj so te ugotovitve skladne z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke ter listinami v spisu. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejstva v zvezi s spremembami v tožničini zunanjosti, do katerih je prišlo zaradi poškodbe, zmotno pa je štelo, da so te spremembe takšne, da jih je možno opredeliti kot skaženost, zaradi katere je tožnica upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Pritožba utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka za škodo, ki jo je tožnica utrpela odgovarja po načelu objektivne odgovornosti za nevarno stvar. Sodišče prve stopnje se pri tem neutemeljeno sklicuje na utečeno sodno prakso, po kateri naj bi spolzka tla predstavljala nevarno stvar. V konkretnem primeru naj bi bila tla spolzka zaradi tega, ker se je iz posod, ki so jih prenašali delavci polivala tekoča hrana. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je uveljavljena sodna praksa v resnici takšna, da se v tovrstnih primerih ugotavlja krivdno odgovornost in se ne šteje, ko bi mokra tla predstavljala nevarno stvar. Tožena stranka se pri tem utemeljeno sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 31/2008 z dne 23. 7. 2008. Pač pa je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, ker je opustila potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti na delovnem mestu. Glede na to, da je na primer priča A.J. izpovedala, da posode, v kateri so prenašali hrano (menažke) niso bile vodotesne, da je sicer vsak imel možnost, da počisti za seboj, vendar pa se je včasih zgodilo, da je kaj ostalo na tleh, je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka dela ni organizirala tako, da bi bila delavcem zagotovljena potrebna varnost na delovnem mestu v smislu določbe 8. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami). Tudi priča A.H. je potrdila, da je večkrat opazila, da je iz posod za prevoz hrane kapljala vsebina in da so bila tla mastna in zapacana. Res so vse priče izpovedovale, da bi vsakdo moral za seboj sam počistiti tla, vendar ni nujno, da se je to tudi res dogajalo, zlasti še, ker je tla ob koncu delovnega časa počistila A.H.. Direktorica tožene stranke je na vprašanje, kdo je bil dolžan skrbeti za to, da so tla suha in kako je to organizirano pri toženi stranki odgovorila, da je bil za to zadolžen vodja prehrane A.E..

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnici ni možno očitati soodgovornosti za nastanek škode. Tožnici ni možno očitati, da bi tudi sama prispevala k nastanku škode, zato ne pride v poštev uporaba določbe prvega odstavka 171. člena OZ. Ta določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali je povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

Glede na ugotovljeni obseg pretrpljenih telesnih bolečin in drugih neprijetnosti med zdravljenjem je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici zanje dosodilo denarno odškodnino v višini 7.000,00 EUR. Sicer pa sta toženi stranki v pritožbi po višini ugovarjali le odmerjeni odškodnini za strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti, ne pa tudi za pretrpljene telesne bolečine.

Pritožba utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnici za pretrpljeni strah dosodilo denarno odškodnino v višini 2.500,00 EUR. Glede na ugotovitve o trajanju in intenzivnosti tega strahu, standardu pravične denarne odškodnine v smislu določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) ustreza znesek 1.000,00 EUR.

Tudi denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje dosodilo v previsokem znesku glede na ugotovljene omejitve tožnice pri vsakodnevnih aktivnosti in športnih dejavnosti. Standardu pravične denarne odškodnine ustreza znesek 5.000,00 EUR, in ne vtoževanih in dosojenih 8.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici za skaženost dosodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR. Skaženost je pravni standard, ki ga je potrebno napolniti v vsakem konkretnem primeru. Pri tem je potrebno upoštevati tako objektivne kot subjektivne kriterije. Zgolj manjša brazgotina, ki je ostala po operaciji kolena, ne ustreza objektivnim kriterijem za skaženost. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe samo povzema ugotovitev izvedenca, da ta brazgotina ne povzroča intenzivnih duševnih bolečin, kar pomeni, da ni podan niti subjektivni element za ugotavljanje skaženosti. Tožnica je v tožbi sicer pavšalno zatrjevala, da zaradi vidnosti brazgotine trpi hude duševne bolečine,, vendar zaslišana kot stranka o čem takem ni izpovedovala. Vse navedeno pomeni, da tožnica ni upravičena do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti.

Ob pravilni uporabi materialnega prava, to je določbe prvega odstavka 179. člena OZ se pokaže, da je tožnica za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za skaženost upravičena do denarne odškodnine v višini 13.000,00 EUR in ne v višini, ki jo je dosodilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine, zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti, ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo in sicer neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Tako odmerjena odškodnina za negmotno škodo je tudi v skladu s sodno prakso za podobne primere (glej na primer sodbo II Ips 56/2007, objavljeno v publikaciji Alenka Berg Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba 2010).

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o solidarni zavezi obeh toženih strank, da tožnici plačata dosojeno negmotno škodo, ni upoštevalo klavzule o odbitni franšizi, na katero se je druga tožena stranka izrecno sklicevala. Iz zavarovalne police (priloga B2) je razvidno, da je bila dogovorjena klavzula, po kateri je zavarovanec (torej prva tožena stranka) pri vsakem škodnem dogodku soudeležen z odbitno franšizo 250,00 EUR. Navedeno pomeni, da sta prva in drugo tožena stranka tožnici dolžni solidarno plačati priznano negmotno škodo, zmanjšano za odbitno franšizo 250,00 EUR, prva tožena stranka pa je dolžna znesek odbitne franšize, t.j. 250,00 EUR tožnici plačati sama.

Znižanje dosojene odškodnine pomeni, da se je spremenil tudi uspeh v tem sporu. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnici dosodilo vse kar je zahtevala, to je 19.000,00 EUR, pritožbeno sodišče pa je ta znesek znižalo na 13.000,00 EUR, kar pomeni, da uspeh tožnice v tem sporu znaša 68,42 %. V skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP je tožnica zato upravičena do povrnitve 68,42 % utemeljeno priglašenih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ti stroški znašajo 2.921,72 EUR (1.933,56 EUR odvetniški stroški, 988,16 EUR stroški izvedenca). Tožnica je upravičena do povrnitve 68,42 % tega zneska, kar znaša 1.999,04 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je toženima strankama naložilo, da tožnici solidarno plačata odškodnino v znesku 12.750,00 EUR, prva tožena stranka pa še v znesku 250,00 EUR, ter da je stroške postopka, ki sta jih toženi stranki dolžni povrniti tožnici znižalo na znesek 1999,04 EUR.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.