Jedro

Pri odločitvi o plači gre za obdobje, ki ni zajeto v pravnomočni odločitvi, pravnomočna je bila le odločitev po temelju, ne pa po višini, tako da gre v tem delu odločitve za vmesno sodbo. Pri višini plače je sodišče pravilno upoštevalo primerjalno delavko, ki je delala na primerljivem delovnem mestu natakarice in upoštevalo izplačilo plač za vtoževano obdobje, pri čemer je potrebno poudariti, da bi tudi tožnica predvidoma opravljala podobno ali enako delo, v rednem delovnem času, izmenskem delu, praznikih in podobno.

Tožnici regres za letni dopust pripada, saj je bila pri toženi stranki zaposlena glede na pravnomočno odločitev sodišča, pri čemer pa tudi tožbeni zahtevek ni bil zastaran, saj terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, kot to določa 206. člen ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo:

I. Sprememba tožbe se dovoli.

II. Ugotovi se, da je tožeča stranka umaknila tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za obračun in plačilo nadomestila plače za čas od 8. oktobra 2009 do 31. januarja 2010, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od zapadlosti, to je od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, do plačila, ter na plačilo odpravnine v višini 1.800,00 EUR in odškodnine v višini 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2009 do plačila in se v tem delu postopek ustavi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati bruto nadomestilo plače za čas od 1. novembra 2008 do 7. oktobra 2009, v skupnem znesku 8.606,00 EUR bruto, plačati davke in prispevke in toženi stranki izplačati neto zneske, izračunane od navedenih bruto mesečnih zneskov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti mesečnih zneskov do plačila: Bruto zneski: Datum zapadlosti: -800,00 EUR 19. 12. 2008 -800,00 EUR 19. 1. 2009 -800,00 EUR 19. 2. 2009 -800,00 EUR 19. 3. 2009 -748,00 EUR 19. 4. 2009 -748,00 EUR 19. 5. 2009 -748,00 EUR 19. 6. 2009 -748,00 EUR 19. 7. 2009 -748,00 EUR 19. 8. 2009 -748,00 EUR 19. 9. 2009 -748,00 EUR 19. 10. 2009 -170,00 EUR 19. 11. 2009 v 8 dneh, pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka več (do višine 800,00 EUR bruto mesečno s pp), se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki: -obračunati regres za letni dopust za leto 2008 v znesku 700,00 EUR bruto, plačati davek oziroma dohodnino in tožeči stranki izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 do plačila, v osmih dneh pod izvršbo; -obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 750,00 EUR bruto, plačati davek oziroma dohodnino in tožeči stranki izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 do plačila, v osmih dneh pod izvršbo, višji zahtevek (za znesek 9,00 EUR bruto oziroma po plačilu davka ustrezni neto znesek) pa se zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 491,60 EUR, v 8 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in sklep v točki I., III., IV., V. iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določb ZPP oziroma jih je uporabilo nepravilno in to neposredno vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Prav tako je podana bistvena kršitev določb postopka, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, sodba nima razlogov oziroma razlogi v sodbi o odločilnih dejstvih niso navedeni in so sami s seboj v nasprotju. Sodišče ni izvedlo dokaza s poizvedbo na ZPIZ o prijavi tožnice pri ZPIZ glede delovnega razmerja pri toženi stranki in prijave ter odjave delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožena stranka je tudi navedla, da je delovno razmerje tožnici pri toženi stranki prenehalo na podlagi navedenih pogodb za določen čas, tožena stranka pa tožnici ni vzpostavila delovnega razmerja za nedoločen čas. Kot izhaja iz spisa tožnica tudi ni zahtevala delovnega razmerja v zakonsko določenem roku. Tožnica pri toženi stranki dejansko ni imela vzpostavljenega delovnega razmerja za nedoločen čas. Tožnica je bila morda zaposlena pri drugem delodajalcu. Sodišče je zmotno razlagalo pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Kopru, Oddelek v Novi Gorici pod opr. št. Pd 280/2008. Iz nje ne izhaja, da je dolžnost tožene stranke vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od 23. 3. 2002 dalje. Dejstvo je, da tožena stranka tožnici ni vzpostavila delovnega razmerja za nedoločen čas od 23. 3. 2002 dalje, prav tako je ni pozvala nazaj na delo, kot izhaja iz pravnomočne sodbe. Tožnica namreč ni izkoristila svoje pravice, ki je izhajala iz pravnomočne sodbe, saj ni zahtevala, da ji tožena stranka vzpostavi delovno razmerje za nedoločen čas od 23. 3. 2002 dalje. Tožnica v skladu z določili ZIZ-a ni vložila predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Tožnica je vložila le izvršbo zaradi izterjave denarnega zahtevka (izplačila plač) in sicer glavnice s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter izvršilne stroške. Tožnica ni zahtevala z izvršbo vzpostavitev delovnega razmerja za nedoločen čas. Tožnica je z zahtevkom, ki je pravnomočen z navedeno sodbo zahtevala le plačilo plač za januar, februar, marec, maj, junij, julij, avgust, september in oktober 2008. Gre za pravnomočno sodbo, ki se ne more glede na vse navedbe tožene stranke raztezati tudi na obdobje od pravnomočnosti sodbe dalje. Zmotna je odločitev, da ji je tožena stranka dolžna obračunati nadomestilo plače, kot bi jo prejela, če bi delala za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo. Sodišče je neutemeljeno dopustilo spremembo tožbe, tožbeni zahtevek je celo nesklepčen. Sodišče je dalo pobudo tožnici, da spremeni svojo tožbo, pri čemer ni bilo pogojev za dovolitev spremembe tožbe s strani prvostopnega sodišča na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP. Tožnico je zastopal odvetnik, nesporno prava uka stranka. Zahtevo po vzpostavitvi delovnega razmerja za nedoločen čas bi morala tožnica zahtevati, saj je bila to njena pravica. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo višino tožbenega zahtevka tožnice. Tožena stranka se zgolj podrejeno ne strinja z ugotovljenim temeljem, v celoti prereka tudi višino. Tožena stranka je opozarjala, da sklenjeni aneksi pogodb nimajo opredeljene višine plačila za delovno mesto natakar. Nesporno dejstvo je, da tožnica v tem obdobju ni delala, torej ni dosegala nikakršnih rezultatov. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da dostavi plačilne liste delavcev, ki so bili v navedenem obdobju pri toženi stranki zaposleni, kar je tožena stranka po nalogu sodišča tudi dostavila. Dejstvo je, da plačilne liste A.A. za obdobje od novembra 2008 do februarja 2009, kot tudi za marec 2009 do oktober 2009 ne morejo biti podlaga za odločitev, saj ne gre za primerjalno delavko. Plačilo na delovnem mestu je nesporno povezano z dejanskim opravljanjem dela, to je tudi ob nedeljah, praznikih, ipd.. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, o tem odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstvih odloča sodišče. Kot navedeno, sodišče tako ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč tiste, za katere meni, da so potrebni za odločitev v predmetni zadevi. Sicer pa pritožbeno sodišče tudi navaja, da 286.b člen ZPP tudi določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Konec glavne obravnave je torej procesni trenutek, ko je stranki jasno, da sodišče ne bo izvedlo nobenih drugih dokazov, zato imajo v tem trenutku možnost in dolžnost opozoriti sodišče, da posamezni dokazi niso bili izvedeni in da o njih tudi ni bil izdan dokazni sklep. Ker tožena stranka sodišča ni opozorila na morebitne dokaze, za katere je menila, da so bili spregledani in sodišča pred zaključkom dokaznega postopka ni opozorila, da posamezni dokazi v predmetni zadevi še niso bili izvedeni, teh kršitev več ne more uspešno uveljavljati s pritožbo. Tožena stranka v pritožbi tudi ne zatrjuje, da kršitev brez svoje krivde ni mogla pravočasno uveljavljati. Pa tudi sicer je določene dokaze o prijavi ali odjavi iz delovnega razmerja imela sama tožena stranka in sodišče ni bilo dolžno opravljati poizvedb o tem.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter vpogledom v spis opr. št. Pdp 258/2009 razsodilo in sklenilo kot izhaja iz izreka sodbe in sklepa. Tožnica je med postopkom spremenila tožbo, ki jo je sodišče dovolilo, pri čemer je tudi umaknila tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za obračun in plačilo nadomestila za čas od 8. 10. 2009 do 31. 1. 2010, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov zapadlosti, to je od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, do plačila, ter na plačilo odpravnine, v višini 1.800,00 EUR in odškodnine v višini 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2009 do plačila. Tožena stranka je z njenim umikom tožbe soglašala, vendar je navedla, da uveljavlja plačilo stroškov. Zato je sodišče delni umik tožbe vzelo na znanje in v tem delu postopek ustavilo.

Glede pritožbenega ugovora neutemeljene dovolitve spremembe tožbe pritožbeno sodišče navaja, da ZPP v 184. določa, da tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo. Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. ZPP v 185. členu tudi določa, da če je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča. Šteje se, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka sicer ni privolila v spremembo tožbe, da pa je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da so izpolnjeni pogoji za spremembo po določilih prvega odstavka 185. člena ZPP in sicer iz razloga, ker je bila le-ta smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Poleg tega pa je šlo za pravilno opredelitev reparacijskega zahtevka v bruto višini (namesto v neto zneskih), kot je bil tožbeni zahtevek prvotno postavljen v tožbi, kar pomeni, da tožbeni zahtevek dejansko niti ni bil zvišan.

Iz pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Kopru, Oddelek v Novi Gorici, opr. št. Pd 280/2008 z dne 28. 11. 2008, potrjene s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 258/2009 z dne 10. 9. 2009 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za priznanje obstoja delovnega razmerja zaradi transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, za vrnitev na delo in plačilo nadomestila plače za čas do vrnitve na delo, pri čemer je o denarnem (reparacijskem zahtevku) po višini sodišče odločilo le za obdobje do vključno oktobra 2008. Ob navedenem tako ni mogoče slediti pritožbenemu sodišču, da se tožnici delovno razmerje ni spremenilo v nedoločen čas, saj je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od 23. 3. 2002 dalje, jo pozvati nazaj na delo in ji obračunati bruto nadomestilo plače, kot bi jo prejela, če bi delala, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo, vključno s plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneskov nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Sodišče je tako pravilno odločilo o plačilu plač za čas od 1. novembra 2008 do 7. oktobra 2009 v skupnem znesku 8.606,00 EUR bruto in sicer v zneskih 800,00 EUR z datumom zapadlosti od 19. 12. 2008 do vključno 19. 3. 2009, v nadaljevanju pa v znesku 748,00 EUR z zapadlostjo od 19. 4. 2009 do vključno 19. 10. 2009 ter v znesku 170,00 EUR z zapadlostjo od 19. 11. 2009, pri čemer je višji tožbeni zahtevek do višine 800,00 EUR bruto zavrnilo. Pri odločitvi o plači gre tako za obdobje, ki ni zajeto v pravnomočni odločitvi, pravnomočna je bila le odločitev po temelju, ne pa po višini, tako da gre v tem delu odločitve za vmesno sodbo. Posledično navedenemu tako tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je stvar že pravnomočno razsojena v zadevi opr. št. Pd 280/2008. Pri višini plače je sodišče tudi pravilno upoštevalo primerjalno delavko A.A., ki je delala na primerljivem delovnem mestu natakarice in upoštevalo izplačilo plač za obdobje od novembra 2008 do oktobra 2009, pri čemer je potrebno poudariti, da bi tudi tožnica predvidoma opravljala podobno ali enako delo, v rednem delovnem času, izmenskem delu, praznikih in podobno.

Glede izplačila regresa za letni dopust za leto 2008 v znesku 700,00 EUR bruto s plačilom davka oziroma dohodnine in izplačilom neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 do plačila, ter izplačila regresa za letni dopust za leto 2009 v znesku 750,00 EUR bruto s plačilom davka oziroma dohodnine in izplačilom neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 do plačila, je sodišče pravilno štelo, da tožnici regres za letni dopust pripada, saj je bila pri toženi stranki zaposlena glede na pravnomočno odločitev sodišča, pri čemer pa tudi tožbeni zahtevek ni bil zastaran, saj terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku pet let, kot to določa 206. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 -103/2007 - ZDR).

Glede na uspeh tožnice v pravdi je sodišče tudi pravilno odločilo o stroških postopka in odločilo, da je tožnica v postopku uspela le delno, do višine 61 %, pri čemer je sodišče odločilo na podlagi 154. člena in 155. člena ZPP, ki določata, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili potrebni za pravdo. Tako je tožnica glede na uspeh upravičena na 61 % potrebnih stroškov, to je do zneska 968,58 EUR, tožena pa do povračila 39 % potrebnih stroškov, to je do zneska 476,98 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 491,60 EUR, kot to izhaja iz izreka sodbe.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.