Jedro

Četudi upniki izražajo (pavšalen) dvom o upraviteljevi (ne)pristranskosti, je odločilnega pomena, ali lahko sodišče na podlagi pojasnil upravitelja in predloženih dokazov ugotovi razloge za tak zaključek.

Vsak oziroma kakršenkoli dvom, ki se pojavi pri upnikih, še ne zadošča za izločitev upravitelja, saj morajo biti zatrjevane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti, izkazane vsaj s stopnjo verjetnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upniki sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo upnikov za izločitev in razrešitev upravitelja.

2. Zoper navedeni sklep so se upniki pritožili iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagali spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa. Priglasili so tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upravitelj je navedbam v pritožbi nasprotoval ter predlagal potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

**Glede predloga za izločitev:**

5. Tretja alineja 2. točke drugega odstavka 115. člena ZFPPIPP določa, da ne more biti imenovana za upravitelja oseba, ki je v zadnjih dveh letih pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti bila na podlagi pogodbe ali drugega pravnega temelja v poslovnem razmerju z insolventnim dolžnikom, v 5. točki istega odstavka pa, da ne more biti imenovana za upravitelja oseba, pri kateri obstajajo druge okoliščine, ki zbujajo dvom o njeni nepristranskosti pri opravljanju funkcije upravitelja v tem postopku.

6. V postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je M., d.o.o. - v stečaju (v nadaljevanju: M.) večinski družbenik stečajnega dolžnika, da ima v lasti ima 47,9932% osnovnega kapitala ter da je stečajni dolžnik njen edini družbenik. Prav tako ni bilo sporno, da imata družbi isti poslovni naslov.

7. Upniki so upravitelju očitali, da je bil kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika on tisti, ki je bil naročnik storitev pri družbi M., čeprav je formalno kot pogodbena stranka nastopal stečajni dolžnik, saj je upravitelj izbral in sklenil več pogodb z omenjeno družbo. Čeprav res ni neposredno posloval s stečajnim dolžnikom, pa po stališču upnikov ni mogoče šteti, da ni sodeloval z družbo M. oziroma, da ni imel poslovnega razmerja z večinskim družbenikom stečajnega dolžnika. Upniki so še zatrjevali, da ima upravitelj že več let svoje poslovne prostore v poslovni stavbi, ki je v lasti stečajnega dolžnika, ter kot zmoten ocenjujejo zaključek izpodbijanega sklepa, da sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da ne bi verjelo pojasnilom upravitelju, da je v prostorih stečajnega dolžnika dnevno prisoten zato, ker te prostore uporablja tudi družba M., ki opravlja storitve za potrebe drugih stečajnih postopkov. Sodišče se ne bi smelo zadovoljiti le s pojasnilom upravitelja, saj je po mnenju upnikov takšno pojasnilo neresnično in prilagojeno potrebam tega postopka. Da ima upravitelj v prostorih stečajnega dolžnika svojo pisarno in tam uraduje ter opravlja sestanke, se je izkazalo tudi v stečajnem postopku zoper dolžnika E. d.o.o., saj so bili sestanki na lokaciji stečajnega dolžnika. Na povezanost upravitelja in stečajnega dolžnika pa kaže tudi upraviteljev elektronski naslov z ...@m.si.

8. Višje sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da dokazni postopek ni potrdil navedb upnikov, da je bil upravitelj v poslovnem razmerju z družbo M. Ni sporno, da je obstajalo poslovno razmerje med navedeno družbo in stečajnim dolžnikom kot naročnikom storitev, vendar pa tega dejstva ni mogoče razlagati na način, kot to poskušajo upniki, in sicer, da je bil v poslovnem razmerju upravitelj osebno (kot fizična oseba ali kot pravnoorganizacijska oseba, prek katere upravitelj opravlja naloge upravitelja). Upravitelj je organ stečajnega postopka, ki svoje naloge opravlja samostojno v skladu s pravili stroke oseb, ki kot mandatarji opravljajo posle za druge (3. točka prvega odstavka 98. člena ZFPPIPP). Čeprav je upravitelj zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika, pa to ne pomeni, da osebno vstopa v pravnoposlovna razmerja, ki jih sklepa v imenu in za račun stečajnega dolžnika, kot to zmotno menijo upniki.

9. Ovire za imenovanje, ki so določene v drugem odstavku 115. člena ZFPPIPP in zaradi katerih določene osebe ne morejo biti imenovane za upravitelja, so v zakonu določene zaradi preprečitve morebitnega nasprotja interesov. Zgolj pavšalno izražen dvom upnikov, ker je upravitelj kot stečajni upravitelj sodeloval z M., pri čemer upniki niso niti zatrjevali, še manj pa dokazovali, da bi zaradi tega v tem postopku šlo za morebitno nasprotje interesov, pa ne zadošča za uspešno utemeljitev tega pritožbenega razloga.

10. Dejstvo, da je upravitelj kot stečajni upravitelj tudi v drugih stečajnih postopkih sodeloval z omenjeno družbo (ki je opravljala administrativne in računovodske storitve ter hrambo dokumentacije za posamezne stečajne dolžnike), samo po sebi ne more postavljati pod vprašaj njegove nepristranskosti. Niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni pojasnjeno, kaj naj bi v konkretnem primeru sploh predstavljalo pristranskost oziroma kateri udeleženci v postopku bi bili lahko obravnavani pristransko, še zlasti, ker je tudi M. v stečajnem postopku. Upniki sicer menijo, da naj bi za ugotovitev pristranskosti zadoščalo že splošno prepričanje, vendar višje sodišče opozarja, da zgolj dvom upnikov ne more zadoščati. Brez navedb o tem, da bi za nekatere upnike nastale koristi, za druge pa škoda (in za katere konkretno) ter v čem naj bi bili upniki neenako obravnavani, ni mogoč zaključek o upraviteljevi pristranskosti. Tudi v tem primeru velja zgoraj navedeno: četudi upniki izražajo (pavšalen) dvom o upraviteljevi (ne)pristranskosti, je odločilnega pomena, ali lahko sodišče na podlagi pojasnil upravitelja in predloženih dokazov ugotovi razloge za tak zaključek. Tega sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ugotovilo.

11. Upniki pritožbi prilagajo nove listine in predlagajo zaslišanje prič, ki naj bi dokazovale, da upravitelj posluje v prostorih stečajnega dolžnika. Ne le, da gre za nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), tudi sicer pritožbi priloženi dokazi sami zase ne izpodbijajo življenjsko logičnih pojasnil upravitelja, da je bil in je še vedno dnevno prisoten v prostorih stečajnega dolžnika, kjer je imela prostore najete družba M., ki je opravljala storitve za potrebe drugih stečajnih postopkov, pri katerih opravlja funkcijo upravitelja. Upravitelj je prepričljivo pojasnil, da se je delo v teh prostorih izkazalo za najbolj enostavno pri komunikaciji z delavkami, s katerimi je bil v delovnem kontaktu. Zaradi poenostavitve dela (pošiljanja in prejemanja elektronske pošte, identifikacije pošiljatelja oziroma naslovnika) in ker je za svoje delo uporabljal računalnik v lasti ponudnika storitev, kjer je del ponujenih storitev tudi uporaba elektronskega naslova, pa je uporabljal elektronski naslov kot so ga uporabljali drugi zaposleni v družbi M. 12. Upniki, ki tudi v pritožbi zgolj naštevajo okoliščine, ki so po njihovem mnenju sporne za upraviteljevo imenovanje, po zaključku višjega sodišča niso z ničemer utemeljili svojega prepričanja, zakaj in na kakšen način naj bi to vplivalo na upraviteljev profesionalni odnos do vseh upnikov oziroma na kakšen način naj bi te okoliščine vzbujale dvom v upraviteljevo nepristranskost. V naprej sicer res ni mogoče izključiti možnosti, da sodelovanje z M. ne bi pomenilo take okoliščine, ki bi lahko vzbujala dvom o upraviteljevi nepristranskosti pri opravljanju funkcije upravitelja. Vendar pa v konkretnem primeru zgolj dejstvo, da je kot upravitelj v stečajnih postopkih sodeloval z omenjeno družbo, upoštevajoč njegova logična pojasnila v zvezi s tem, ni razlog, ki bi pri razumnem človeku lahko vzbujal upravičen dvom o njegovi nepristranskosti. Vsak oziroma kakršenkoli dvom, ki se pojavi pri upnikih, še ne zadošča za izločitev upravitelja, saj morajo biti zatrjevane okoliščine, ki zbujajo dvom o nepristranskosti, izkazane vsaj s stopnjo verjetnosti. Tega upniki niso izkazali. Sodišče prve stopnje je zato njihovo zahtevo pravilno zavrnilo kot neutemeljeno.

**Glede predloga za razrešitev:**

13. Sodišče prve stopnje je zahtevo za razrešitev upravitelja zavrnilo z nosilnim razlogom, da vložitev tožb zaradi prenehanje vznemirjanja lastninske pravice, ki ju je upravitelj vložil zoper upnika T. d.o.o. in K. d.o.o., ne predstavlja kršitve obveznosti upravitelja, zaradi katerih bi morala biti slednji razrešen.

14. Upniki ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje izpodbijajo z navedbami, da je sodišče prve stopnje prejudiciralo odločitev, da je sporni del nepremičnin, za katerega zgoraj navedena upnika zatrjujeta, da je njuna last, last stečajnega dolžnika ter vztrajata, da je upravitelj kršil svoje obveznosti s tem, ko je vložil dve tožbi zaradi prenehanja vznemirjanja lastninske pravice. Navajajo še, da je vlaganje povsem neutemeljene pritožbe, ki jo je upravitelj vložil zoper sklep o prekinitvi postopka v zadevi P 68/2021, dodatno neskrbno in neekonomično ravnanje, ki kaže na ravnanje upravitelja v škodo upnikov.

15. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. ZFPPIPP v prvem odstavku 118. člena določa, da je razlog za razrešitev upravitelja vsaka kršitev obveznosti upravitelja, vendar pa je pri uporabi tega pravila potrebno upoštevati namen pravnega instituta razrešitve upravitelja. Njegov namen ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti (za te kršitve so določene ustrezne prekrškovne sankcije), pač pa je njegov namen zagotoviti nemoten tek stečajnega postopka in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem) deležu (dr. Nina Plavšak v ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnila, str. 98). V sodni praksi1 je zavzeto stališče, da je lahko upravitelj razrešen le zaradi hujših kršitev obveznosti, pri čemer zakon hujših kršitev ne opredeljuje. Sodišče je zato tisto, ki opravi presojo, ali je določeno ravnanje kršitev dolžne skrbnosti, in če je, ali je take narave, da je potrebno upravitelja razrešiti. Četudi upniki ravnanje upravitelja ocenjujejo kot hujše kršitve, je končna presoja o tem, ali gre dejansko za tako hude kršitve, da so zaradi tega ogrožena temeljna načela stečajnega postopka in uresničevanje pravic upnikov, prepuščena sodišču, ne posameznim upnikom, ki se ne strinjajo z odločitvami oziroma ravnanjem upravitelja.

16. Stečajni upravitelj v postopkih zaradi insolventnosti opravlja svoje zakonske pristojnosti in naloge zaradi varovanja in uresničitve interesov upnikov (prvi odstavek 97. člena ZFPPIPP). Njegove naloge so določene v skladu s potrebami postopka zaradi insolventnosti. ZFPPIPP določa, da mora upravitelj pri opravljanju svojih nalog in pristojnosti ravnati z ustrezno profesionalno skrbnostjo, to je s skrbnostjo, ki se glede na posebna strokovna znanja za vodenje postopkov zaradi insolventnosti, ki jih upravitelj ima, pričakuje od njega.

17. Upravitelj je (med drugim) odgovoren za hitro in uspešno izvedbo in zaključek stečajnega postopka (prvi odstavek 48. člena ZFPPIPP). Pravilen je zato zaključek izpodbijanega sklepa, da je moral upravitelj ravnati kot skrben gospodarstvenik v korist vseh upnikov (in ne le določenega upnika) ter zaščititi dolžnikovo lastnino. Ni namreč dvoma, da je dolžnik zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin. Tega pritožba niti ne izpodbija. Ne gre spregledati niti tega, da je z opozarjanjem in pozivanjem upnikov, ki sta na nepremičninah, na katerih je zemljiškoknjižni lastnik dolžnik, zgradila objekt oziroma postavila zunanji gostinski lokal, pričel že dolžnik pred začetkom stečajnega postopka, nadaljevala razrešena upraviteljica in sedanji upravitelj, ki je tudi prerekal izločitvene pravice upnikov. Glede na to, da sta imenovana upnika posegla v dolžnikovo zemljiškoknjižno lastninsko pravico, preden se je postopek v zvezi z ugotovitvijo obstoja izločitvenih pravic upnikov končal, je upravitelj ravnal v korist vseh upnikov in z vso profesionalno skrbnostjo, ko je zahteval pravno varstvo pred posegom posameznega upnika. Napačno je zato pritožbeno stališče, da dolžnik kot zemljiškoknjižni lastnik ne sme uveljavljati zahtevka zaradi varstva lastninske pravice, ker je začet postopek za uveljavitev lastninske pravice upnikov, še toliko bolj pa to velja za stališče, da bi moral upravitelj z vložitvijo tožb počakati do pravnomočne odločitve sodišča o tožbenih zahtevkih upnikov. Takšno stališče namreč pomeni, da zemljiškoknjižni lastnik nima nobenega pravnega varstva pred vznemirjanjem ali drugimi posegi vse do pravnomočne zavrnitve tožbenih zahtevkov upnikov, pa čeprav je njihova lastninska pravica sporna oziroma je dolžnik zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin.

18. Višje sodišče ugotavlja, da niti navedbe v predlogu za izločitev in razrešitev upravitelja niti v pritožbi ne utemeljujejo predloga upnikov. Upniki v pritožbi ponavljajo dotedanje navedbe, na katere višje sodišče ne bo posebej odgovarjalo, ker je to v zadostni meri storilo že sodišče prve stopnje in pravilno zavrnilo očitke, s katerimi upniki utemeljujejo predlog za izločitev in razrešitev upravitelja. Upniki se niti v pritožbi ne strinjajo s pojasnili upravitelja, kar pa ne pomeni, da lahko svoja nestrinjanja uveljavljajo v okviru instituta izločitve in razrešitve upravitelja.

19. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

20. Upniki s pritožbo niso uspeli, zato na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, sami nosijo stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. VSL sklep Cst 321/2013, VSL sklep Cst 512/2015, VSL sklep Cst 100/2016.