Jedro

Rok, ki ga določa zakon za izdajo sodne odločbe, je instrukcijski rok, katerega prekoračitev praviloma ne povzroči nobenih pravnih posledic.

Pravica do posesti v posestni pravdi ni upoštevna. Zato se sodišču prve stopnje do trditev (in dokazov) tožnika, da ima s pogodbo dogovorjeno pravico uporabe stanovanja, ni bilo treba opredeljevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišče prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, 1) da se ugotovi, da sta toženki protipravno in samovoljno motili tožnika v njegovi neposredni in mirni posesti mansardnega stanovanja v hiši na naslovu ... in njegovih stvari, ki so se nahajale v stanovanju, s tem, da sta na vhodna vrata stanovanja namestili dodatna kovinska rešetkasta vrata in jih zaklenili, ključev pa tožniku nista izročili ter s tem, da sta iz stanovanja odnesli tožnikove stvari in jih odložili v garažo stanovanjske hiše, 2) da sta toženki dolžni vzpostaviti prejšnje stanje tako, da iz vhodnih vrat mansardnega stanovanja v hiši na naslovu ... odstranita dodatno nameščena kovinska rešetkasta vrata in tožniku omogočita, da bo s svojim ključem odklenil vhodna vrata stanovanja in prosto vstopal v stanovanje ter tako, da v stanovanje vrneta tožnikove stvari in 3) da se toženkama v bodoče prepove s takimi ali podobnimi dejanji posegati v tožnikovo neposredno posest stanovanja in njegovih stvari, ki se nahajajo v stanovanju.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče ni obrazložilo, kaj predstavlja datum 18. 10. 2013 (datum izdaje odločbe), zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz tega razloga tudi ni mogoče preizkusiti, ali je bil sklep izdan pravočasno v smislu 321. člena v zvezi s 425. členom ZPP. Ravnanje sodišča, ki je sklep izdalo 5 mesecev po zadnjem procesnem dejanju, je nerazumljivo in nezakonito ter vzbuja dvom v nepristranskost sojenja. Vzbuja se pomislek, da je sodišče z izdajo sklepa počakalo na izdajo sodbe v zadevi, ki je tekla med tožnikom in prvo toženko zaradi ugotovitve služnosti stanovanja. Iz sodbe je mogoče razbrati, da je sodnica obremenjena s podatki iz mediacije, ki je bila izvedena v zadevi IP 2062/2010. Tožnik je sicer izjavil, da zaradi navedene okoliščine ne bo predlagal izločitve sodnice, pri čemer je dostavil, da verjame v njeno objektivnost in verodostojnost. Sodnica tega bremena ni zmogla, saj predstavlja izpodbijana odločitev za tožnika presenečenje na eni strani in sodni precedens na drugi. Sicer pa je sodnik pristojen, da se izloči sam ne da o tem sprašuje za stališče strank. Tožnik je zatrjeval in dokazoval ter uveljavljal tudi sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti (36. člen SPZ). Sodišče bi zato moralo preizkusiti utemeljenost tožbe tudi na tej pravni podlagi. Nepojasnjeno je, zakaj sodišče ni upoštevalo dokaza z vpogledom v sodbo I P 1398/2008, iz katere izhaja, da ima tožnik pravico do uporabe stanovanja in v sodno poravnavo I P 1209/2006 z dne 7. 11. 2006. V nadaljevanju pritožbe tožnik izpodbija dokazno oceno in sodišču očita, da je napačno zaključilo, da tožnik od januarja 2012 dalje stanovanja nima več v posesti. Sodišče ni obrazložilo, kako je prišlo do zaključka, da je tožnik do januarja 2012 prebival v stanovanju, zato sklepa v tem delu ni mogoče dokazno preizkusiti. Iz sklepa tudi ni razvidno, na kaj oziroma na kateri dogodek je sodišče vezalo začetek obdobja, ko naj bi tožnik opustil posest. Sodišče se je oprlo zgolj na nedokazano navedbo toženk, da tožnik od 27. 1. 2012 ni več prihajal v stanovanje. V nasprotju s tem zaključkom pa sodišče vendarle zaključuje, da je tožnik v obdobju po 27. 1. 2012 prihajal v stanovanje bolj poredko. Ob takšni ugotovitvi sodišče ni moglo sklepati, da tožnik v času motilnega dejanja posesti stanovanja ni imel. Zaključki sodišča so sami s sabo v nasprotju oziroma zanje sodišče sploh ni navedlo razlogov, zaradi česar je sklep obremenjen s kršitvijo iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklep tudi nima dokazne ocene niti nobenih razlogov o tem, da je bila ključavnica zamenjana 30. 4. 2012. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za opravo poizvedb o opravljenih klicih in telefonski številki R. Z., ki bi potrdil ali ovrgel njegovo izpovedbo o datumu zamenjave ključavnice. Tožnik je imel ključ vhodnih vrat stanovanja in je vanj prihajal, v njem pa je imel tudi svoje stvari. Gre za nesporna dejstva, ki jih sodišče ni dokazno ocenilo. Sodišče ni pojasnilo, kako pogosto bi moral tožnik prihajati v stanovanje, da bi štelo, da je imel v času motenja posest. Tožnik je izpovedal, da je bil pred odhodom v toplice doma in da je 19. 5. 2012 spal v stanovanju, česar sodišče ni dokazno ocenilo. Dokazna ocena izpovedi prič in prve toženke je nekritična in pomanjkljiva.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek o obstoju bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (1) ni utemeljen. Sklep ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in medsebojno skladni. Datum izdaje sodne odločbe ni odločilno dejstvo in ni predmet posebne obrazložitve. V obrazložitvi sodne odločbe sodišče navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo odločitev (četrti odstavek 324. člena ZPP). Datum izdaje odločbe pa je sestavni del uvoda (drugi odstavek 324. člena ZPP). Sodišče prve stopnje, ki je izdalo izpodbijani sklep na podlagi drugega odstavka 291. člena ZPP, bi sicer v uvodu izpodbijanega sklepa moralo navesti poleg datuma izdaje odločbe tudi datum, ko je bila končana glavna obravnava (drugi odstavek 324. člena ZPP). Izostanek te navedbe pa ne predstavlja takšne kršitve, ki bi vlivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP).

6. V primeru iz drugega odstavka 291. člena ZPP se kot datum izdaje odločbe šteje datum, ko o zadevi odloči sodnik (2). Rok, ki ga določa zakon za izdajo sodne odločbe (323. člen ZPP), je instrukcijski rok, katerega prekoračitev praviloma ne povzroči nobenih pravnih posledic (3). ZPP v 425. členu res določa, da mora sodišče pri določanju rokov in narokov v pravdah zaradi motenja posesti vselej posebno paziti na to, da je treba zadevo hitro rešiti. Kršitev navedene zakonske določbe bi kvečjemu lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pritožnik ne izkaže, da bi postopanje sodišča prve stopnje, ki je za tri mesece prekoračilo rok za izdajo sodne odločbe (sodišče je izdalo sklep 4 mesece po prejemu izjave tožnika o umiku dokaznega predloga), kakorkoli vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje čakalo na odločitev v drugi zadevi, so zgolj namigovanja, ki niso z ničemer izkazana. Prekoračitev roka za izdajo odločbe pa sama po sebi tudi ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi vzbujala razumen dvom v nepristranskost sojenja.

7. Tudi okoliščina, da je sodnica v drugi zadevi sodelovala v vlogi mediatorja, sama po sebi ne vzbuja dvom o njeni nepristranskosti. Nenazadnje je tožnik na poziv sodišča izrecno izjavil, da navedena okoliščina zanj ne predstavlja ovire za nadaljevanje postopka in da zato ne predlaga izločitve sodnice. Tudi nestrinjanje stranke z odločitvijo sodišča ne more biti razlog za izločitev sodnika. Sicer pa so trditve o pristranskosti sodišča prve stopnje neupoštevne, saj tožnik ne zatrjuje obstoja izključitvenega razloga (1. do 5. točka 70. člena ZPP), sodnica, ki je izdala izpodbijani sklep, pa tudi ni bila izločena s sklepom predsednika sodišča (2. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

8. V pravdi zaradi motenja posesti daje sodišče pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ (4) in 426. člen ZPP). Tožnik, ki zahteva varstvo pred motenjem posesti, bi torej moral dokazati, da je imel zatrjevano posest stvari ter da sta za nastalo motenje odgovorni toženki.

9. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, saj je dokazna ocena natančna in prepričljiva in je tudi pritožba ne omaja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik že nekaj mesecev pred zatrjevanim motilnim ravnanjem (ko je prva toženka 30. 4. 2014 zamenjala ključavnico vhodnih vrat, 2. 6. 2012 pa namestila dodatna kovinska vrata) posest stanovanja opustil. Tožnik se je kmalu po razvezi zakonske zveze s prvo toženko leta 2006 iz stanovanja izselil, nato je v stanovanje prihajal le občasno, po 27. 1. 2012 pa se tožnik v stanovanje ni več vrnil. Pritožbeni očitek, da sodišče ni obrazložilo, kako je prišlo do navedenih zaključkov, ni utemeljen. Iz razlogov sklepa izhaja, da med strankama ni bilo sporno, da je tožnik v obdobju do 27. 1. 2012 še vedno prihajal v stanovanje. Zaključke o tem, da tožnik od 27. 1. 2012 ni več prihajal v stanovanje (5), pa je sodišče prve stopnje oprlo na izvedene dokaze, ki jih je skrbno ocenilo (8. člen ZPP) in svojo dokazno oceno v sklepu tudi prepričljivo utemeljilo. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je sodišče sledilo prepričljivi izpovedbi prve toženke, izpovedbo tožnika pa je ocenilo kot neverodostojno. Ocenilo je, da so izpovedbe s strani tožnika predlaganih prič neprepričljive oziroma da ne potrjujejo tožbenih navedb. Sodišče prve stopnje je verodostojnost posameznih izpovedb skrbno ocenilo ter svojo oceno, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sledi, tudi natančno in prepričljivo obrazložilo.

10. Izpodbijani sklep ima ustrezne razloge tudi o tem, da je prva toženka zamenjala ključavnico 30. 4. 2012 (in ne konec maja 2012 kot je zatrjeval tožnik). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je sodišče sledilo izpovedbi prve toženke, ki je potrjena z izpovedbama R. Z. in R. S.. Za vse dokazne predloge velja, da morajo biti substancirani, kar pomeni, da mora stranka konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Tej zahtevi pa tožnik, ko je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagal opravo poizvedb o opravljenih klicih in o telefonski številki R. Z., ni zadostil. Sicer pa predstavljajo razlogi sodišča prve stopnje, ki jih pritožba napada z očitkom pomanjkljivo izvedenega dokaznega postopka (6) le enega od elementov dokazne ocene oziroma le dodaten argument v potrditev zaključkov, da je toženec posest stanovanja opustil (7). Čim je tako, do posestnega varstva ni upravičen.

11. Pravica do posesti v posestni pravdi ni upoštevna (33. člen SPZ in 426. člen ZPP). Zato se sodišču prve stopnje do trditev (in dokazov) tožnika, da ima s pogodbo dogovorjeno pravico uporabe stanovanja, ni bilo treba opredeljevati. Glede na tožnikove trditve in samo formulacijo tožbenega zahtevka, ni mogoče pritrditi pritožbenemu zatrjevanju, da je tožnik zahteval tudi sodno varstvo na podlagi pravice do posesti. Kljub trditvi, da ima s pogodbo dogovorjeno pravico uporabe, je tožnik svoj zahtevek oblikoval na dejanski podlagi iz 33. člena SPZ. Gre za zatrjevanje drugih dejstev, ki terjajo tudi drugačno presojo spora. Poleg tega bi moral tožnik, če bi želel uveljavljati varstvo posesti iz naslova pravice do posesti, postaviti obligacijski zahtevek na izpolnitev pogodbe. Zahtevek, ki ga uveljavlja, pa je stvarnopravni zahtevek za varstvo pred motenjem posesti.

12. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). (1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)

(2) V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje na naroku dne 9. 5. 2013 sklenilo, da bo v primeru, če bo tožnik umaknil predlog za zaslišanje priče B. B., zadevo zaključilo, stranki pozvalo na predložitev stroškovnikov in izdalo odločbo. Ker je tožnik dokazni predlog umaknil, je sodišče o zadevi odločilo brez izvedbe novega naroka, dne 18. 10. 2013. (3) L. Ude v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 187. (4) Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št.87/2002 in nasl.)

(5) Napačne in protispisne so pritožbene navedbe, da je tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi v obdobju po 27. 1. 2012 prihajal v stanovanje.

(6) Gre za argument sodišča prve stopnje, da bi tožnik, če bi v stanovanju dejansko živel, gotovo prej kot v enem mesecu opazil, da je bila na vhodnih vratih stanovanja zamenjana ključavnica (s čimer je bil tožnik po lastnih navedbah seznanjen 1. 6. 2012).

(7) Okoliščina, da je tožnik imel ključe od stanovanja in da je v stanovanju imel nekaj svojih stvari, navedenih zaključkov ne spreminja.