Jedro

Ob siceršnji seznanjenosti tožene stranke s tem, za katero razmerje v konkretnem primeru gre in posledično s tem, kaj je temelj tožbenega zahtevka, seznanjenost z računi ne more biti odločilna. Sama višina zahtevka v konkretnem primeru za ugovor pristojnosti ni bila relevantna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25. 9. 2019 zavrglo ugovor krajevne pristojnosti tožene stranke.

2. Zoper ta sklep je vložila pritožbo tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter ugodi ugovoru krajevne pristojnosti in spis odstopi v reševanje pristojnemu Okrožnemu sodišču v Mariboru, podrejeno pa, da pritožbi ugodi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je tudi stroške postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru, kljub temu da gre za spor z mednarodnim elementom, med strankama pristojnost sodišča Republike Slovenije ni sporna. Sporna je le krajevna pristojnost. Pritožnica ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 24756/2019 z dne 4. 4. 2019, s katerim je bilo med drugim odločeno, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ker se stranki zoper njega nista pritožili, postal pravnomočen. Po njegovi pravnomočnosti je bila zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Ljubljani in je tožena stranka šele nato, tj. z vlogo z dne 8. 7. 2019, podala ugovor krajevne pristojnosti.

6. Tožena stranka prvič v pritožbi poda dejanske trditve, da je lahko šele po prejemu dopolnitve tožbe zagotovo izvedela, iz katerega pravnega razmerja sploh izhaja tožbeni zahtevek. To utemeljuje zgolj s tem, da je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi pojasnila, da računov ni prejela, kar zatrjuje še sedaj. Vendar pa zgolj iz tega, da naj tožena stranka vtoževanih računov ne bi prejela, še ne izhaja, da pred prejemom dopolnitve tožbe ni zagotovo vedela, iz katerega pravnega razmerja izhaja tožbeni zahtevek. Ob siceršnji seznanjenosti tožene stranke s tem, za katero razmerje v konkretnem primeru gre in posledično s tem, kaj je temelj tožbenega zahtevka, namreč seznanjenost z računi ne more biti odločilna. Sama višina zahtevka v konkretnem primeru za ugovor pristojnosti ni bila relevantna. Pri tem pa pritožbeno sodišče še pripominja, da je bila sicer višina zahtevka vključno z zneski po posameznem računu navedena v predlogu za izvršbo, tako da je morala biti tožena stranka tudi s samo višino zahtevka seznanjena pred podajo ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (utemeljenosti oz. dokazanosti višine zahtevka namreč ne gre enačiti s seznanitvijo z njegovo višino).

7. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka svojemu ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine priložila dopis pooblaščenke tožeče stranke, v katerem ta zahteva plačilo spornih računov, in svoj odgovor na ta dopis (v obliki dopisa in v obliki elektronskega sporočila), v katerem pojasnjuje, zakaj se sporni računi ne nanašajo na blago, ki je bilo prodano toženi stranki. Priložila pa je tudi elektronska sporočila med njo in tožečo stranko ter njo in M. M., ki naj bi se nanašali na sporne račune. Tožena stranka je bila torej s podlago tožbenega zahtevka seznanjena že ob vložitvi ugovora. Ker torej ta okoliščina, ki sicer izjemoma dopušča kasnejši ugovor pristojnosti,1 v konkretnem primeru ni podana in ker je sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 24756/2019 z dne 4. 4. 2019, s katerim je bilo med drugim odločeno, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pravnomočen, odločitve o krajevno pristojnem sodišču ni mogoče (več) izpodbijati z ugovorom, ki ga je tožena stranka vložila po pravnomočnosti prej navedenega sklepa.2

8. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III R 14/2016 z dne 20. 5. 2016 in opr. št. III R 10/2019 z dne 23. 4. 2019. 2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III R 4/2015 z dne 17. 2. 2015 in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 658/2016 z dne 7. 6. 2016 in opr. št. I Cpg 975/2017 z dne 13. 2. 2018.