Jedro

Na vročilnici je vpisana vsebina pošiljke z navedbo opravilne številke zadeve in rednih številk vseh pisanj ter datum evidence. Poleg tega sta navedena naslovnik pisma in prejemnik vročilnice. Glede na to ima vročilnica pomen javne listine, saj je bila izdana oziroma sestavljena v skladu s predpisi. Vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. V obravnavani zadevi vročilnica dokazuje, da je bil toženčevemu pooblaščencu vročen plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožena stranka umaknila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje P 108/2009 z dne 18.11.2009, katero je vložila 6.1.2010. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP in predlaga, da sodišče razveljavi klavzulo pravnomočnosti na taksnem nalogu, pritožbeno sodišče pa naj sklep spremeni ter razveljavi ustavitev pritožbenega postopka in nadaljuje postopek s pritožbo. V pritožbi navaja, da toženi stranki ni bil vročen poziv za plačilo sodne takse z dne 28.1.2010. Prvič se je pooblaščenec tožene stranke seznanil z obstojem naloga za plačilo sodne takse po prejemu izpodbijanega sklepa in nato po pregledu spisa 17.3.2010. Sodišče ni poslalo poziva za plačilo sodne takse. Toženčev pooblaščenec je prejel po pošti 29.1.2010 z isto pošiljko dve pošti, in sicer sklep o popravi sodbe z dne 26.1.2010 in pritožbo tožeče stranke. Iz obeh izhaja, da je sodišče prve stopnje začelo obravnavati pritožbene navedbe tožene stranke, ki je v pritožbi opozorila na očitno napako v letnici izdaje sodbe. Iz poslanih pošiljk je bilo mogoče zaključiti, da teče predhodni preizkus procesnih predpostavk za pritožbo. Nalog za plačilo takse toženi stranki, za katerega obstajata dve odredbi 6.1. in 26.1.2010, se je očitno založil in tožencu ni bil poslan in ne vročen. Toženčev pooblaščenec ima organiziran sprejem pošte na način, da onemogoči pojav napake. Pošta se vroča na sedežu odvetniške družbe pooblaščeni delavki I. M., ki potrdi prejem sodne pošiljke vročevalcu, nato posamično odpre vsako posamezno pošto in pisanja opremi z dohodnim žigom. Pisanje takoj vloži v posebno zeleno mapo, mapo pa v spis in na mesto za pregled pošte. Dvojna kontrola zagotavlja pravilnost identifikacije prejete pošte, prvo presojo glede izrabe pravnega sredstva, prepoznavo roka za pravno sredstvo ali za potrebno dejanje ter pravilnost razporeditve zadeve med več zaposlenimi. Ob pregledu se zabeleži rok za pravno sredstvo ali procesno dejanje ter zabeleži rokovna zadeva z rdečim zapisom na ovitek spisa. Točen datum izteka roka zabeleži vsak posamezni odvetnik ali odvetniški kandidat še posebej v koledar posameznega odvetnika. Pisarna ima evidenco o rokovnih zadevah, plačila sodne takse pa se kontrolirajo in stranke še znotraj roka preveri glede plačila. V obravnavanem primeru ob pregledu pošte ni bilo poziva za takso, ker bi bil vložen v zeleno mapo, v mapi pa sta bili samo dve zadevi, obe opremljeni z dohodnim žigom. Če bi bil poslan tudi poziv za takso, bi bil zabeležen rok za plačilo takse na ovitku spisa in v koledarju odvetnika B. Š.. V njegovem koledarju, ki se prilaga za kritično časovno obdobje, rok za plačilo takse ni zabeležen. Izjavi B. Š. in M. K. potrjujeta obseg prejete in pregledane vsebine poštne pošiljke ter izostanek taksnega naloga. Iz pregleda vročilnice na sodišču je toženčev pooblaščenec ugotovil, da naj bi bile poslane tri pošiljke istočasno, vse z isto poštno kuverto. Taksni nalog se je očitno na poti od tiska na sodišču do pošiljanja toženi stranki izgubil ali založil. Ker ga tožena stranka ni prejela ni začel teči rok za plačilo sodne takse. Po seznanitvi z vsebino poziva je tožena stranka plačala takso za pritožbo. Ob izostanku vročitve se ni mogoče nasloniti na zakonsko domnevo iz 105. a člena ZPP. Toženec ni zamudil roka za plačilo in ni bil opozorjen na zakonsko domnevo, da se bo štela vloga za umaknjeno, če taksa ne bo plačana. Toženec je plačal takso za prvo pritožbo, s katero je uspel. Drugo pritožbo je vložil za ožji obseg spornega dela, vendar še vedno znotraj obsega iz prve pritožbe. Po 18. čl. ZST-1 velja načelo enkratnega plačila takse na posamezni stopnji. Ker je toženec plačal prvo takso za pritožbo v znesku 361,50 EUR, je plačal tudi takso za sedanji pritožbeni postopek v znesku 240,00 EUR. Odmera nove takse zato ni upravičena, saj je zajeta v že plačani sodni taksi. Treba je uporabiti analogijo z razlago Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu II Ips 404/2002. Toženec izpodbija tudi samo zakonsko domnevo. Administrativna napaka osebja izpodbija zakonsko domnevo umika pritožbe. Manjka toženčevo vedenje o obstoju poziva, njegovo soglasje in volja za umik ter njegova lastna odgovornost za napako. Ureditev, ki pomeni domnevo umika pritožbe, posega v ustavne pravice pritožnika do pravnega sredstva, saj pomeni nedopustno omejevanje dostopa do sodnega varstva in pritožbe. Razlaga zakona na način, ki pritožniku jemlje pravico do pritožbe, je v konkretnem primeru ustavno pravno nepravilna. Pravna ureditev, ki sankcionira neplačilo takse z zakonsko domnevo o umiku pravnega sredstva, krši ustavne pravice do sodnega varstva, pravice do pravnega sredstva in enakega varstva pravic po 22., 23. in 25. čl. Ustave RS. Podano je nesorazmerje med obveznostmi strank v postopku, če bi se konkretno administrativno napako sprejelo kot zadostno za domnevo umika. S predloženimi dokazili je izpodbita zakonska domneva.

Pritožba ni utemeljena.

Iz vročilnice, pripete k listovni številki 162 izhaja, da je bil 29.1.2010 toženčevemu pooblaščencu poleg sklepa o popravi sodbe z dne 26.1.2010 (r. št. 66) in tožničine pritožbe z dne 5.1.2010 (r. št. 64) vročen tudi plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo z dne 28.1.2010 (r. št. 68). Na vročilnici je vpisana vsebina pošiljke z navedbo opravilne številke zadeve in rednih številk vseh teh pisanj ter datum evidence (10.2.2010), v skladu s 5. odst. 241. čl. Sodnega reda. Poleg tega sta navedena naslovnik pisma (toženčev pooblaščenec) in prejemnik vročilnice (sodišče prve stopnje). Pritožbeno sodišče glede na vsebino vročilnice šteje, da so bili enaki podatki napisani tudi na desni polovici sprednje strani ovojnice (poleg vročilnice), v skladu z določili Pravilnika o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku. Tožena stranka nasprotnega ne trdi, pritožbi pa te ovojnice ni priložila oziroma se nanjo ne sklicuje. Vročilnica je sestavljena tudi v skladu s 149. čl. ZPP.

Glede na to ima vročilnica z dne 29.1.2010 pomen javne listine, saj je bila izdana oziroma sestavljena v skladu z navedenimi predpisi. Vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (1. odst. 224. čl. ZPP). V obravnavani zadevi vročilnica tako dokazuje, da je bil toženčevemu pooblaščencu 29.1.2010 vročen (tudi) plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo. Dokazno pravilo o resničnosti vsebine javne listine je sicer izpodbojno (4. odst. 224. čl. ZPP) in tožena stranka s pritožbo tudi izpodbija materialno dokazno moč vročilnice v obravnavanem primeru.

Od povprečno skrbne osebe, ki prejme ovojnico z vročilnico, se utemeljeno pričakuje, da bo preverila, ali se prejeto pisanje res ujema z navedbo vsebine prejete pošiljke na ovojnici, saj takšno preverjanje ne zahteva nobenega dodatnega truda ali miselnega napora. Toliko bolj se takšno skrbno ravnanje upravičeno pričakuje od odvetnika, ki mora v okviru svoje poklicne dejavnosti pri izpolnjevanju svojih obveznosti (v konkretnem primeru iz naslova mandatnega razmerja s tožencem) ravnati z večjo skrbnostjo (prim. 2. odst. 6. čl. OZ). Namen zapisa vsebine pošiljke na ovojnici in vročilnici je med drugim tudi v tem, da lahko vsak naslovnik pisma z lahkoto preveri, ali je prejel prav tisto pisanje, ki je navedeno kot vsebina prispelega pisma in katerega prejem je potrdil s podpisom vročilnice. Če pri tem ugotovi kakšno odstopanje (da ni prejel tega, kar je navedeno na ovojnici kot njena vsebina), mora takoj ustrezno reagirati (v tem primeru obvestiti sodišče in zahtevati vročitev manjkajočega pisanja).

V tej luči in z vidika višjega dokaznega standarda, ki ga mora doseči vsak, ki želi dokazati neresničnost ugotovljenih dejstev v javni listini, se pokažejo pritožbene navedbe (s ponujenimi dokazi) o organizaciji pisarniškega poslovanja toženčevega pooblaščenca kot nezadostno dokazovanje trditve, da vsebina pisma ni ustrezala označbi njegove vsebine na vročilnici (in ovojnici). Odvetniška pisarna mora pri vsakem prejetem pismu z vročilnico preveriti, ali se njegova vsebina ujema z oznako vsebine na ovojnici. Tako je možno takoj ugotoviti morebitno neskladnost vsebine pisma z oznako vsebine na ovojnici. Ob odsotnosti trditev oziroma pojasnil o ravnanju odvetniške pisarne v tej smeri se pritožbene trditve (s ponujenimi dokazi) izkažejo kot neprepričljive oziroma prešibke, da bi lahko ovrgle resničnost dejstva, ki se dokazuje oziroma potrjuje z vročilnico kot javno listino. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da vsebina pošiljke ni ustrezala njeni označbi na vročilnici in ovojnici. Glede na vsebino pritožbe se ponuja zaključek, da odvetniška pisarna ni preverjala, ali se vsebina pisma na ovojnici ujema s prejetimi pisanji, saj bi v nasprotnem primeru (in če bi plačilni nalog v pismu res manjkal) lahko takoj opozorila na to situacijo tudi sodišče prve stopnje. V pritožbi opisani način poslovanja odvetniške pisarne ne izključuje možnosti, da se je plačilni nalog po prejemu pisma založil pri njej.

Sodišče prve stopnje ni začelo vsebinsko obravnavati toženčeve pritožbe, saj je ni vročilo tožnici v odgovor. Za plačilni nalog obstaja le odredba sodišča z dne 26.1.2010. Iz doslej povedanega izhaja, da toženec ni uspel dokazati, da 29.1.2010 ni prejel plačilnega naloga za plačilo sodne takse za pritožbo. Ker toženec ni plačal takse v roku 15-tih dni, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je umaknil pritožbo (3. odst. 105.a člena ZPP). V plačilnem nalogu je bil toženec opozorjen na posledice neplačila takse v roku 15 dni. Prepozno plačana taksa za pritožbo ne more spremeniti dejstva, da se šteje toženčeva pritožba za umaknjeno.

Plačilo takse za „prvo“ pritožbo z dne 4.2.2009 nima nobenega pomena za to zadevo. Določbe ZST-1 za to zadevo ne pridejo v poštev (39. čl. ZST-1). Po oceni pritožbenega sodišča določbe 105. a člena ZPP ne pomenijo ustavno nedopustnega omejevanja pravice do sodnega varstva, pravice do pravnega sredstva in pravice do enakega varstva pravic, zato ni razlogov za postopanje po 1. odst. 23. čl. Zakona o ustavnem sodišču. Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (1. odst. 360. čl. ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. čl. ZPP). Toženec sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (1. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP).