10. 6. 2004

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 10. junija 2004

odločilo:

Sodba Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 1108/2000 z dne 7. 11. 2001 se razveljavi in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Kopru v novo sojenje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je tožeča stranka Občina Piran uveljavljala zahtevek za plačilo zamudnih obresti v znesku 664.878,70 SIT, tj. zamudne obresti od kupnine, ki jo je bil pritožnik dolžan plačati na podlagi pogodbe o odplačnem prenosu funkcionalnega zemljišča. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je pritožnik (tedaj toženec) dolžan plačati tožeči stranki znesek 34.284 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek (tj. za znesek 630.594,70 SIT) pa je zavrnilo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožila tožeča stranka in pritožnik. Višje sodišče je pritožbi tožeče stranke ugodilo in prvostopenjsko sodbo v zavrnilnem delu in glede odločitve o stroških spremenilo tako, da je pritožniku naložilo še plačilo zneska 630.594,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo pravdnih stroškov.

Pritožbo pritožnika zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe pa je Višje sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izpodbija odločitev Višjega sodišča. Meni, da je stališče Višjega sodišča, po katerem naj bi bila pogodba o odplačnem prenosu funkcionalnega zemljišča med pravdnima strankama sklenjena dne 9. 12. 1994, pritožnik pa naj bi prišel v zamudo s plačilom kupnine dne 9. 1. 1995, nesprejemljivo in arbitrarno. Pritožnik zatrjuje, da s plačilom kupnine ni mogel priti v zamudo, saj ga Občina Piran ni obvestila o podpisu pogodbe. Po mnenju pritožnika je za odločitev v predmetni zadevi bistveno, kdaj je on izvedel za podpisano pogodbo. Stališče Višjega sodišča naj bi odstopalo "od običajne prakse in od veljavne pravne norme", pri čemer ta odstop po mnenju pritožnika ni ustrezno obrazložen. Pritožnik zatrjuje, da je izpodbijana sodba nesprejemljiva in arbitrarna. Z njo naj bi bila kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-123/04 z dne 25. 3. 2004 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Kopru, ki nanjo ni odgovorilo. Na podlagi 22. člena Ustave je bila ustavna pritožba poslana tudi nasprotni udeleženki iz pravdnega postopka Občini Piran, ki je na ustavno pritožbo odgovorila. V odgovoru zavrača vse očitke pritožnika iz ustavne pritožbe.

Zatrjuje, da je pritožnik pogodbo podpisal v začetku decembra 1994 v prostorih Javnega podjetja Okolje Piran in da mu je bila tedaj vročena tudi položnica za plačilo prometnega davka, ki bi jo moral plačati v roku dveh tednov in o plačilu obvestiti Javno podjetje Okolje Piran. Občina zatrjuje, da je bila pogodba tudi z njene strani podpisana dne 9. 12. 1994 in zato je ta datum šteti kot datum sklenitve pogodbe. Ob pričakovani skrbnosti bi moral pritožnik plačati davek po položnici in potrdilo o plačilu prinesti v Javno podjetje Okolje Piran, kjer bi izvedel, da je pogodbo podpisala tudi druga pogodbena stranka. Po mnenju Občine bi se moral pritožnik sam pozanimati, ali je bila pogodba podpisana tudi z njene strani. Občina meni, da odločitev Višjega sodišča ne odstopa od ustaljene sodne prakse in od pravne norme, sicer pa je ta očitek zgolj pavšalen, saj pritožnik ni predložil sodb, s katerimi bi ga utemeljil. Občina predlaga zavrnitev ustavne pritožbe.

B.

4.Kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) pritožnik utemeljuje z navedbo, da je stališče Višjega sodišča, po katerem je bila pogodba o odplačnem prenosu funkcionalnega zemljišča med pravdnima strankama sklenjena dne 9. 12. 1994, nesprejemljivo in arbitrarno; poleg tega naj bi odstopalo "od običajne prakse in od veljavne pravne norme".

Glede na te navedbe je Ustavno sodišče preizkusilo, ali je stališče Višjega sodišča, na katerem temelji izpodbijana sodba, tako očitno napačno, da bi ga bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, s čimer bi bilo kršeno eno izmed procesnih jamstev iz 22. člena Ustave.

5.Materialnopravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je bil 72. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR). Ta je v prvem odstavku določal, da je v primeru, če je treba za sklenitev pogodbe napraviti listino, pogodba sklenjena, ko listino podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo. V tretjem odstavku istega člena je bilo določeno, da je za sklenitev dvostranske pogodbe dovolj, da obe stranki podpišeta eno listino ali da vsaka stranka podpiše tisti izvod listine, ki je namenjen drugi stranki.

6.V obravnavani zadevi je pritožnik Javnemu podjetju Okolje Piran (ki je vodilo postopek prodaje funkcionalnega zemljišča) izročil izvod pogodbe, ki jo je sam podpisal. Ustavni pritožbi je priložil izvod pogodbe, na katerem je njegov podpis, poleg je odtisnjen datum 9. 12. 1994, na njem pa manjka podpis druge pogodbene stranke, tj. pristojne osebe Občine Piran. Predložil je tudi izvod pogodbe, na katerem sta podpisa obeh pogodbenih strank, poleg je prav tako odtisnjen datum 9. 12. 1994. Iz štampiljke na zadnji strani pogodbe je razvidno, da je pritožnik plačal davek na promet nepremičnin šele dne 28. 7. 1995, kar je razvidno tudi iz priložene položnice. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je pritožnik izvedel za podpisano pogodbo šele konec meseca julija 1995, ko ga je Javno podjetje Okolje Piran povabilo, naj prevzame pogodbo.

7.Sodba Višjega sodišča temelji na stališču, da je bila pogodba sklenjena 9. 12. 1994, in sicer ne glede na to, da pritožnik "ni ugotovil (mogel ali hotel), da je pogodba podpisana". Zakaj pritožnik ni ugotovil, da je pogodba podpisana, po oceni Višjega sodišča ni bilo odločilno za to pravdo. Ustavno sodišče ocenjuje, da je dalo Višje sodišče določbi 72. člena ZOR pomen, ki je v nasprotju s smislom besedila te določbe. Določba tretjega odstavka 72. člena ZOR je namreč jasna. Določa, da je za sklenitev dvostranske pogodbe dovolj, da obe stranki podpišeta eno listino ali da vsaka stranka podpiše tisti izvod listine, ki je namenjen drugi stranki. Stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, je zato očitno napačno in s tem v neskladju z jamstvom enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Iz tega razloga je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Kopru v novo sojenje.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić

zanjo

podpredsednik dr. Janez Čebulj