Jedro

Pri odmeri pokojnine je bilo ključno dejstvo, da je bil tožnik pretežni del zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg pravic, zaradi česar tudi niso izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-2H, da bi se mu obdobje, ko je bil zavarovan kot drugi kmet po 11. členu ZPIZ/83 v trajanju 8 let in 3 mesece, štelo kot zavarovanje za širši obseg pravic. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tedaj tožnik zavarovan od osnove, ki je bila nižja od zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo. Le v primeru, če bi tožnik plačeval prispevke vsaj v enaki višini kot zavarovanci iz drugega odstavka 10. člena ZPIZ/83, bi se mu za obdobja tako plačanih prispevkov zagotavljale enake pravice iz obveznega zavarovanja, kot zavarovancem iz drugega odstavka 10. člena ZPIZ/83 (401.a člen ZPIZ-2H).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 6. 12. 2021 in št. ..., št. dosjeja: ... z dne 26. 10. 2021. S sklepom pa je tožbeni zahtevek v delu, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 260,61 EUR na mesec od 6. 4. 2021 do 30. 4. 2021 in pravico do starostne pokojnine v znesku 279,56 EUR na mesec od 1. 5. 2021 dalje, zavrglo. Nadalje je še odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodno odločbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je pokojninska osnova napačno izračunana. Potrebno je namreč upoštevati, da je bil prevzemnik kmečkega gospodarstva v skupnem trajanju 10 let, 8 mesecev in 10 dni in da bi se mu morala tudi ta doba šteti za izračun pokojninske osnove. Nadalje navaja, da je od 1. 5. 2021 dalje upravičen do višjega zneska starostne pokojnine v višini 279,56 EUR mesečno. V odločbi z dne 26. 10. 2021 bi moral biti navedeni znesek naveden, saj je bila le-ta izdana po uveljavitvi novele ZPIZ-2I. Glede navedenega tožnik ne sprejema stališča sodišča, da je izgubil pravno korist za tožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodno odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške, pri čemer se sklicuje na odločbo Bpp 349/2022 z dne 12. 10. 2022. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 6. 12. 2021, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 26. 10. 2021. Z navedeno odločbo je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 260,61 EUR na mesec od 6. 4. 2021 dalje.

6. V zadevi je sporna odmera starostne pokojnine.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listin v spisu izhaja, da je tožnik 5. 3. 2021 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine je bilo upoštevano, da je bil tožnik kot prevzemnik kmečkega gospodarstva vključen v zavarovanje po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov (Ur. l. SRS, št. 13/72 s spremembami) v skupnem trajanju 10 let, 8 mesecev in 10 dni. Upoštevano je bilo, da je bil zavarovan kot delavec v delovnem razmerju skupaj s povečanjem dobe 6 mesecev in 6 dni. Kot drugi oziroma individualni kmet je bil zavarovan na podlagi 11. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/83)2 8 let in 3 mesece. V trajanju 6 let in 2 meseca pa je bil vključen v obvezno zavarovanje kmetov po 13. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92).3 Do dneva uveljavitve pravice do starostne pokojnine je dopolnil 65 let starosti ter imel dopolnjenih 25 let, 5 mesecev in 16 dni pokojninske dobe brez dokupa. Starostna pokojnina mu je bila odmerjena v skladu z določbo 37. člena ZPIZ-2 v višini 40,3 % od pokojninske osnove in je znašala 134,42 EUR na mesec. Ker pa navedeni znesek ni dosegel zneska najnižje pokojnine, ki je bila v letu 2021 odmerjena v višini 27,5 % najnižje pokojninske osnove, ki je znašala 947,67 EUR,4 se mu je starostna pokojnina, v skladu z določbo drugega odstavka 39. člena ZPIZ-2, odmerila v višini 27,5 % od najnižje pokojninske osnove, kar pomeni v višini 260,61 EUR na mesec.

8. Pri odmeri pokojnine je bilo ključno dejstvo, da je bil tožnik pretežni del zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg pravic, zaradi česar tudi niso izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-2H,5 da bi se mu obdobje, ko je bil zavarovan kot drugi kmet po 11. členu ZPIZ/83 v trajanju 8 let in 3 mesece, štelo kot zavarovanje za širši obseg pravic. Glede navedenega je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tedaj tožnik zavarovan od osnove, ki je bila nižja od zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo. Le v primeru, če bi tožnik plačeval prispevke vsaj v enaki višini kot zavarovanci iz drugega odstavka 10. člena ZPIZ/83, bi se mu za obdobja tako plačanih prispevkov zagotavljale enake pravice iz obveznega zavarovanja, kot zavarovancem iz drugega odstavka 10. člena ZPIZ/83 (401.a člen ZPIZ-2H). V tem primeru bi se tako obdobje štelo kot obdobje zavarovanja za širši obseg pravic. Ker je tožnik plačeval nižje prispevke, kot pa jih zahteva že omenjena določba novele ZPIZ-2H, pomeni, da je bil v obdobju 8 let in 3 mesecev zavarovan za ožji obseg pravic. Glede na pritožbene navedbe omenjeno očitno tudi ni sporno.

9. V pritožbi tožnik uveljavlja, da bi se mu moralo kot prevzemniku kmečkega gospodarstva obdobje v skupnem trajanju 10 let in 8 mesecev ter 10 dni šteti tudi za izračun pokojninske osnove. Navedeno obdobje je bilo tožniku priznano z odločbo kot prevzemniku kmečkega gospodarstva. Kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, v tem primeru ne gre za zavarovanje niti za ožji niti za širši obseg pravic, temveč za posebno zavarovanje kmetov, ki je temeljilo na načelih vzajemnosti in solidarnosti. Navedeno obdobje se tako v primeru priznane pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2 upošteva le za izpolnitev pogojev, ne pa za izračun pokojninske osnove. Ključno je namreč, da tožnik v navedenem obdobju ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, temveč je bil zavarovan na podlagi določb Zakona o starostnem zavarovanju kmetov, ki se jim je starostna pokojnina, če so jo uveljavljali, priznala po določbah omenjenega zakona, pri čemer je na eno kmetijo lahko prišel le en znesek starostne pokojnine. Ker tožnik torej v navedenem obdobju ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se mu obdobje 10 let, 8 mesecev in 10 dni ne more upoštevati pri odmeri pokojnine.

10. Glede pritožbenih navedb, da bi tožena stranka v odločbi z dne 26. 10. 2021 morala navesti tudi znesek 279,56 EUR, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v odločbi z dne 26. 10. 2021 odločila o višini pokojnine, kot je tožniku šla na dan priznanja pravice do starostne pokojnine, torej na dan 6. 4. 2021 dalje. Tedaj se je starostna pokojnina odmerila v višini 27,5 % od najnižje pokojninske osnove, torej v višini 260,61 EUR na mesec. S 1. 5. 2021 pa je prišlo do spremembe. Kot izhaja iz 2. člena ZPIZ-2I,6 se je besedilo 39. člena spremenilo tako, da je zavarovancu, ki je pridobil pravico med drugim tudi do starostne pokojnine po določbah tega zakona, zagotovljena najnižja pokojnina v znesku, ki se v letu 2021 določi v višini 29,5 % najnižje pokojninske osnove. Ta pokojnina se po uradni dolžnosti zagotavlja uživalcem pokojnin in sicer brez izdaje posamičnega akta (prvi odstavek 5. člena ZPIZ-2I). V tem primeru sicer v odločbi ni bilo določenega novega zneska, vendar pa omenjeno ni odločilno, saj kot to izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe tožene stranke z dne 6. 12. 2021, se tožniku skladno z omenjeno novelo, že izplačuje pokojnina v višini 279,56 EUR na mesec, kar med strankama tudi ni sporno. V tem primeru torej tožnik ne izkazuje več obstoja pravne koristi, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje v tem delu tožbo utemeljeno zavrglo.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP ter 2. točke 365. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, stroški postopka na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP ter 154. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP),7 bremenijo proračunska sredstva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 58/2021. 5 Ur. l. RS, št. 139/2020. 6 Ur. l. RS, št. 51/2021. 7 Ur. l. RS, št. 96/2004 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami.