Jedro

Ker v sporu, v katerem delavec vtožuje odškodnino zaradi nesreče pri delu, delodajalec in zavarovalnica, pri kateri ima zavarovano odgovornost, nista enotna sospornika, ni ovir, da bi se postopek zoper zavarovalnico nadaljeval kljub temu, da je postopek zoper delodajalca zaradi uvedbe stečajnega postopka prekinjen, saj za prekinitev postopka zoper zavarovalnico ni nobene pravne podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Prvotožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se zaradi začetka stečajnega postopka nad drugotoženo stranko postopek zoper to stranko prekine.

Zoper navedeni sklep se pritožuje prvotožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno odločitev, ker je prekinilo postopek le zoper drugotoženo stranko. V obravnavanem primeru bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti postopek tudi zoper prvotoženo stranko, saj gre za individualni delovni spor, v katerem tožeča stranka zahteva odškodnino od prvo in drugotožene stranke - od prvotožene stranke zahteva odškodnino na podlagi direktne tožbe glede na to, da je imela drugotožena stranka svojo civilno odgovornost zavarovano pri njej, od drugotožene stranke pa na podlagi domnevno podane odškodninske odgovornosti zaradi nesreče pri delu. Ker je imela drugotožena stranka svojo civilno odgovornost zavarovano do zneska 40.000 EUR, znesek nad 40.000 EUR tožeča stranka uveljavlja le od drugotožene stranke. Sodišče bo v tem postopku moralo najprej ugotoviti odškodninsko odgovornost drugotožene stranke, šele na tej podlagi pa bo lahko odločalo o tem, ali je prvotožena stranka sploh dolžna povrniti škodo tožeči stranki na podlagi zavarovanja civilne odgovornosti. Če ni podana odškodninska odgovornost drugotožene stranke, ni mogoče govoriti o zavarovalnem primeru, ki je podlaga odgovornosti prve tožene stranke. Zaradi medsebojne odvisnosti odškodninske odgovornosti druge tožene stranke in zavarovalnega primera spora brez sodelovanja drugotožene stranke ni mogoče rešiti. Sodišče prve stopnje je medsebojno povezanost odgovornosti prve in druge tožene stranke očitno prezrlo, zato naj se postopek prekine tudi zoper prvotoženo stranko. Ni mogoče, da bi sodišče odločilo, da je temelj, na primer v primeru sokrivde, ki je podlaga višini, različen za prvo in drugotoženo stranko. Toženi stranki sta zato enotna sospornika, kar je dodatni razlog, zaradi katerega bi bila potrebna prekinitev postopka tudi zoper prvotoženo stranko. Prvotožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje postopek prekine tudi zoper prvotoženo stranko, podredno pa, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa ni zagrešilo nobene relativne bistvene kršitve določb postopka, ki jo smiselno uveljavlja prvotožena stranka v pritožbi, niti ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je postopek prekinilo le zoper drugotoženo stranko na podlagi 4. točke 1. odstavka 205. člena ZPP, je pravilna. Za prekinitev postopka zoper obe toženi stranki, torej tudi zoper prvotoženo stranko, namreč ni nikakršne podlage v zakonu. Primeri, ko se postopek prekine po zakonu, so taksativno našteti v 205. členu ZPP, v 206. členu ZPP pa so navedeni razlogi za prekinitev postopka, ki jo odredi sodišče. Dodatne omejitve v zvezi s prekinitvijo postopka za primer, če je odločitev sodišča odvisna od rešitve predhodnega vprašanja, pa v delovnih sporih določa 21. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS. št. 2/2004). Glede postopka zoper prvotoženo stranko niso podani niti razlogi za prekinitev postopka po samem zakonu, določeni v 206. členu ZPP, niti razlogi za prekinitev postopka po odredbi sodišča po 205. členu ZPP.

Pritožbene navedbe prvotožene stranke, da naj bi bili toženi stranki enotna sospornika, kar naj bi bil razlog v prid stališču, da je treba postopek prekiniti tudi zoper prvotoženo stranko, niso utemeljene. Zavarovalnica in delodajalec v sporu za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu nista enotna sospornika v smislu 196. člena ZPP, ampak zanju velja določba 195. člena ZPP, po kateri je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka, njegova dejanja ali opustitve pa ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom. Delavec, ki uveljavlja odškodnino zaradi nesreče pri delu, lahko vloži tožbo tudi samo zoper svojega delodajalca, ali pa samo zoper zavarovalnico, pri kateri ima delodajalec zavarovano svojo odgovornost. Res je sicer, da je odgovornost zavarovalnice oz. nastop zavarovalnega primera odvisen od ugotovitve odškodninske odgovornosti delodajalca, kar pa ni ovira, da se postopek prekine le za delodajalca, zoper katerega je uveden stečaj, zoper zavarovalnico pa nadaljuje.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).