Jedro

Obveznost za DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno, oziroma takrat, ko je storitev opravljena. Davčni zavezanec pa sme odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je že plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Odbitni DDV se davčnemu zavezancu prizna za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Izpodbijana odločitev davčnega organa temelji prav na ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala, da bi izdajatelja računov dejansko opravila storitve, ki sta jih zaračunala z računi, na podlagi katerih tožeča stranka uveljavlja pravico do odbitka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za davčno obdobje december 2005, maj 2006, julij 2006, november 2006, december 2006 v skupni višini 34.000,44 EUR (točka I. 1. izreka) in pripadajoče zamudne obresti v skupnem znesku 2.471,50 EUR (točka I. 2. izreka), pri čemer mora biti DDV in obresti v skupnem znesku 36.471,94 EUR plačan v 30 dneh od vročitve odločbe (točka I. 3. izreka). Po poteku navedenega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe. Iz II. točke izreka izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov ter da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ ter iz III. točke izreka izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopni organ opravil davčni nadzor DDV za obdobje od 1. 7. 2004 do 30. 6. 2007 ter o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 11. 3. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je prvostopni organ odgovoril v izpodbijani odločbi.

Težišče inšpekcijskega pregleda je bilo na uveljavljanju pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi prejetih računov s strani družb A. d.o.o. in B. d.o.o. in sicer za obdobja od 1. 12. 2005 do 31. 12. 2006. V letu 2005 je tožnik prejel od družbe A. d.o.o. dva računa in sicer: št. prejetega računa 873/05 z dne 20. 12. 2005, znesek brez DDV je 8.900.000,00 SIT (od tega DDV 1.780.000,00 SIT), opis storitve v računu: ročno rušenje 67-ih objektov različnih dimenzij in odvoz na deponijo ruševin, št. prejetega računa 875/05 z dne 20. 12. 2005, znesek brez DDV je 11.050.000,00 SIT (od tega DDV 2.210.000,00 SIT), opis storitve v računu: mulčenje celotne površine, odvoz humusa, izravnava terena, ograditev terena z gradbiščno ograjo.

V letu 2006 je tožnik prejel od družbe A. d.o.o. in B. d.o.o. šest računov in sicer: št. prejetega računa 408/06 z dne 24. 5. 2006, znesek brez DDV je 1.800.000,00 SIT (od tega DDV 360.000,00 SIT), opis storitve v računu: mulčenje terena Savski breg, Črnuče, št. prejetega računa 409/06 z dne 24. 5. 2006, znesek brez DDV je 5.032.650,00 SIT (od tega DDV 1.006.530,00 SIT), opis storitve v računu: strojni izkop in odvoz materiala, nasip in utrjevanje za cesto, št. prejetega računa 606/06 z dne 24. 7. 2006, znesek brez DDV je 6.580.400,00 SIT (od tega DDV 1.316.080,00 SIT), opis storitve v računu: zemeljska dela-strojna pomoč pri geoloških preiskavah (sondaže) v stanovanjskem naselju Črnuče, št. prejetega računa 607/06 z dne 26. 7. 2006, znesek brez DDV je 4.420.500,00 SIT (od tega DDV 884.100,00 SIT), opis storitve v računu: odkop nasutja in planiranje terena na gradbišču Lavrica, št. prejetega računa 981/06 z dne 27. 11. 2006, znesek brez DDV je 1.458.333,33 SIT (od tega DDV 291.666,67 SIT), opis storitve v računu: mulčenje terena-gradbišče Črnuče, št. prejetega računa 1045/06 z dne 13. 12. 2006, znesek brez DDV je 1.497.440,00 SIT (od tega DDV 299.488,00 SIT), opis storitve v računu: čiščenje grmičevja in podrastja na lokaciji Pijava Gorica, izravnava terena z rovokopačem.

Navedenim računom so bile predložene še naslednje listine: naročilnice, ponudbe in obračunski list, izdan v knjigi obračunskih izmer. Direktor tožnika je pojasnil, da je v računih navedena dela v vseh primerih opravil isti delavec z imenom C. s svojim „bagerjem“, kje naj bi bil omenjeni delavec zaposlen, pa direktor ni nikoli preverjal. Davčni organ je pri dobavitelju tožnika, to je družbi A. d.o.o. opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV. Opravljen je bil ogled sedeža te družbe, kjer ni bilo nobenih oznak firme družbe, temveč je bil nameščen le poštni nabiralnik te družbe. Odgovorna oseba ni bila dosegljiva, ta družba v inšpiciranem obdobju ni zaposlovala delavcev, prav tako je bilo mogoče ugotoviti, da družba ne razpolaga z nobenimi osnovnimi sredstvi in opremo. Ugotovljeno je bilo, da navedena družba pristojni službi od februarja 2006 dalje ni oddajala obračunov DDV-O. Davčni organ je pri dobavitelju tožnika družbi B. d.o.o. opravil DIN DDV, iz katerega je bilo mogoče ugotoviti, da navedena družba, niti odgovorna oseba, davčnemu organu nista bili dosegljivi, na registriranem naslovu ni bilo mogoče najti nikogar. Sedež firme je bil označen le na poštnem predalčniku vrstne hiše v naselju ... Družba v inšpiciranem obdobju ni zaposlovala delavcev, na registriranem naslovu ni opravljala nikakršne dejavnosti, pristojni službi ni oddajala obračunov DDV-O. Iz podatkov o prilivih in odlivih na TRR je bilo ugotovljeno, da je družba denarna sredstva za prejeta plačila dvigovala kot gotovinska denarna sredstva.

Utemeljeno je sumiti, da je bila poslovna aktivnost družb A. d.o.o. in B. d.o.o. navidezno opravljanje dejavnosti, katerega izključni namen je bila izvedba utaje DDV po principu odbitka vstopnega DDV, ki je bil na izdanih računih zaračunan, vendar ne plačan s strani t. i. neplačujočih gospodarskih subjektov. Davčni organ ni mogel šteti, da ti računi resnično in verodostojno izkazujejo poslovni dogodek. V primeru, ko knjigovodska listina, v nasprotju z določili Slovenskih računovodskih standardov (Uradni list RS, št. 118/05, v nadaljevanju SRS) ne izkazuje jasno in zanesljivo vsebine poslovnega dogodka, niso izpolnjeni vsi pogoji za priznavanje odbitka vstopnega DDV v skladu z določili 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 in spremembe, v nadaljevanju ZDDV). Ker je pri obravnavanih prejetih računih ugotovljeno, da tožniku storitve niso bile opravljene s strani družb A. d.o.o. in B. d.o.o., ki sta račune izstavila zgolj navidezno, tožnik ni upravičen do uveljavljanja odbitka vstopnega DDV.

Davčni organ je v postopkih DIN pri dobaviteljih tožnika A. d.o.o. in B. d.o.o. ugotovil, da gre za neplačujoča gospodarska subjekta, ki sta obračunala DDV na računih, vendar tako obračunanega DDV nikoli nista plačala. V postopkih DIN davčnemu organu omenjena dobavitelja nista predložila nobenih dokazov o verodostojnosti poslovnih dogodkov, ki jih izkazujejo njuni izdani računi. Davčni organ se sklicuje na SRS, iz katerih med drugim izhaja, da so knjigovodske listine verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi popolnoma jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Davčni organ je ugotovil, da navedena dobavitelja nista mogla in posledično tudi nista opravila storitev, ki sta jih kljub temu dejstvu zaračunala v svojih izdanih računih. Davčni organ se sklicuje na sodbo Sodišča Evropske Skupnosti št. C-439/04 in C-440/04 (združena zadeva) z dne 6. 7. 2006, iz katere izhaja, da če davčna uprava ugotovi, da je bila pravica do odbitka izvedena z goljufijo, je pooblaščena, da z učinkom za nazaj zahteva vračilo odbitih zneskov in je naloga nacionalnega sodišča, da zavrne pravico do odbitka, če se ugotovi glede na objektivne elemente, da se je pravica uveljavljala z goljufijo.

Davčni organ je zaključil, da je bil odbitek vstopnega DDV iz naslova prejetih računov do družb A. d.o.o. in B. d.o.o. izveden z goljufijo, ker obračunanega DDV družbi, ki sta poslovali kot neplačujoči gospodarski subjekt, nista nikoli plačali. Iz objektivnih okoliščin sklepanja poslov in načina poslovanja z družbama A. d.o.o. in B. d.o.o. pa izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Zato se tožniku ne prizna vstopni DDV po prejetih računih navedenih neplačujočih gospodarskih subjektov.

Davčni organ tožnikove pripombe zavrača, saj iz tožnikove dokumentacije ni bilo mogoče ugotavljati kronološki potek dogodkov. Kako je tožnik prišel do izvajalca del v postopku ni bilo pojasnjeno. Trditvam tožnika, da so bile vse storitve dejansko opravljene, je mogoče verjeti, ni pa resnična trditev tožnika, da so bile vse dejansko opravljene s strani izstavitelja računa, t.j. družbe A. d.o.o. in družbe B. d.o.o. Navedeni družbi zato tudi nista imeli nikakršnih sredstev (ne zaposlene delovne sile, ne za to potrebnih osnovnih sredstev in opreme). Davčni organ navaja objektivne okoliščine, na katere opira svojo odločitev, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV (družbi nikoli nista razpolagali s poslovnimi prostori, nista zaposlovali delavcev, družbi nista obstajali kot plačujoča gospodarska subjekta, družbi nista izkazovali nabave storitev, tožnik je izvajal prioriteto pri plačilih navedenima družbama …).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje, v skladu z 2. odstavkom 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Drugostopni organ se strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, ki podrobno navaja razloge, dejstva in torej okoliščine, ki jasno kažejo na to, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti v kakšnih poslih sodeluje. Tožnik z verodostojnimi knjigovodskimi listinami tudi po mnenju pritožbenega organa ni uspel dokazati, da bi se dogodek dobave blaga oz. storitev, prav s strani tistih oseb, ki so izdale konkretne račune, tudi res dogodil. Tožniku ni bil priznan vstopni DDV predvsem zato, ker listine, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal vstopni DDV, niso verodostojno izkazovale resničnost dobavljenega blaga oz. opravljenih storitev s strani tistih, ki so izstavili račune.

Pritožbeni organ ugotavlja, da se sporni računi ne sklicujejo na nobeno drugo listino (npr. na pogodbo, specifikacijo, ipd.). Na računih so na splošno opisana dela, ki so bila opravljena, pri tem pa ni priložene nobene specifikacije, kdo, kdaj in kako je opravil vse te storitve, ki so bile zaračunane v večjih zneskih. Sigurno pa tovrstnih del niti ni mogla opraviti samo ena oseba, to je bagarist C. Drugostopni organ se sklicuje na SRS in na dolžnost zavezanca, da dogodke, katerih posledice uveljavlja v davčnih obračunih, utemelji sam z verodostojnimi knjigovodskimi listinami. Sklicuje se tudi na sodbo Sodišča Evropske skupnosti C-342/87 z dne 13. 12. 1989, v kateri je zavzelo stališče, da pravica do odbitka DDV ne nastane samo zato, ker je DDV na računu naveden. Pomembno je, da mora biti na računu zaračunana dejansko opravljena transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je zoper odločitev prvostopnega organa vložil pritožbo in v pritožbi uveljavljal, da se z ugotovitvami navzkrižne kontrole ne strinja in da pri tej kontroli ni sodeloval ter da so bile storitve obeh neplačujočih gospodarskih subjektov A. d.o.o. in B. d.o.o. za tožnika dejansko opravljene in da torej niso bile navidezne. Tožnik je že v pritožbi uveljavljal, da ne obstojajo nobene objektivne okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da bi tožnik moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV.

Glede sklicevanja prvostopnega organa na citirano sodbo Sodišča ES je tožnik navedel pravilno razumevanje te sodbe, razen tega pa navajal, da navedena sodba nalaga nacionalnim sodiščem, da davčnim zavezancem ne prizna pravice do odbitka DDV, če se ugotovi sodelovanje pri utaji DDV. Navedena sodba napotuje na to, da lahko takšne davčne goljufije ugotavljajo le sodišča, ne pa davčni organ. Pravno nevzdržen je zaključek, da sodna praksa Sodišča EU pomeni razlago predpisa.

Iz izpodbijane odločbe celo izhaja, da se davčni organ pri svojih zaključkih posredno celo sklicuje na pojasnilo davčnega organa – poslovanje z neplačujočimi gospodarskimi subjekti, ki je bilo objavljeno na spletnih straneh davčne uprave dne 11. 1. 2008. Nanj se davčni organ ne more in ne sme sklicevati, saj tožniku v tistem obdobju ni bilo znano. S tem so kršena načelo zakonitosti, načelo določnosti predpisov, načelo pravne varnosti in načelo gotovosti.

Tožnik ni imel prav nobenega interesa, da bi taki družbi po plačilu računov za dejansko opravljeno delo plačeval še DDV le zato, da bi si ga lahko kasneje odšel od svojih obveznosti. V postopku je bilo kršeno načelo materialne resnice, davčni organ pa je nezakonito uporabil načelo proste presoje dokazov. Tožnik ni mogel vedeti, da družbi nista razpolagali s poslovnimi prostori, da nista zaposlovali delavcev... Poslovanje tožnika z navedenima družbama je bilo povsem v skladu s predpisi. Tožnik je plačal DDV, ki sta mu ga zaračunala izvajalca dejansko opravljenih storitev na izdanih računih. Ali je izvajalec storitve zaračunani in plačani DDV potem obračunal in plačal državi, tožnik ni mogel vedeti. Preložiti breme plačila DDV na tožnika, ki ga je že enkrat plačal, pomeni grobo kršitev zakonitosti s strani prvostopnega davčnega organa. Tožnik poudarja, da izpolnjuje vse zakonske pogoje za odbitek vstopnega DDV na podlagi 40. člena ZDDV.

Razlogi drugostopnega organa, ki je tožnikovo pritožbo zavrnil, so pavšalni. Poslovanje navedenih družb bi moral preverjati davčni organ, saj sta bili ti dve družbi dolžni davčnemu organu odvesti DDV. Povsem nov pa je argument drugostopnega organa, da tožniku ni bil priznan vstopni DDV predvsem zato, ker listine, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal vstopni DDV niso verodostojno izkazovale resničnost dobavljenega blaga oziroma opravljenih storitev. Ta argument pritožbenega organa je kontradiktoren z navedbami oziroma očitki, da je tožnik sodeloval pri davčni zatajitvi. Tudi ni res, da odsotnost nekaterih listin ni mogoče nadomestiti z drugimi dokazi v skladu z računovodskimi standardi, na katere se sklicuje drugostopni organ. Računi, ki jih je tožnik plačal, so vsebovali vse potrebne podatke.

Tožnik meni, da iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati utemeljenih objektivnih elementov, na podlagi katerih naj bi bila tožniku odvzeta pravica do odbitka vstopnega DDV. Tožnik se sklicuje na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti C-384/04 z dne 11. 5. 2006, glede dolžnosti članic, da preprečijo utaje davkov in zahteve, katere objektivne dejavnike je potrebno presojati pri ugotavljanju solidarne odgovornosti. Torej tako kot sedaj velja po uveljavitvi sprememb ZDDV. Ti pogoji morajo biti znani vnaprej, biti morajo jasni in ne smejo kršiti načela pravne varnosti in načela sorazmernosti. Tožnik meni, da je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje in da so bile v postopku storjene bistvene kršitve določb davčnega postopka ter kršena vsa temeljna načela ZUP. Takšno ravnanje davčnega organa je v nasprotju z ustavnimi določbami, in sicer 2. členom Ustave RS ter pomeni kršitev ustavnih pravic tožnika iz 25. člena, 33. člena, 67. člena in 74. člena Ustave RS. Po mnenju tožnika je tožena stranka kršila tudi 155. člen Ustave RS, saj se je pri svojih odločitvah naslonila na spremembe ZDDV, čeprav tega izrecno ni navedla.

Tožnik predlaga, da sodišče odloča na glavni obravnavi, na kateri naj izvede vse potrebne dokaze (zaslišanje direktorja tožnika), ter tožniku omogoči, da razloži svoja stališča iz tožbe, nato pa tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi in navaja, da tožnik v tožbi ponavlja pritožbene razloge, na katere je tožena stranka v celoti odgovorila, zaradi česar predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno vprašanje nepriznavanja odbitka vstopnega DDV tožeči stranki za račune, ki sta jih izstavili pravni osebi A. d.o.o. in B. d.o.o., za kateri prvostopni organ ugotavlja, da sta t. i. „neplačujoča gospodarska subjekta“ oziroma tudi t. i. „missing traderja“, tožniku pa očita, da je vedel, da sodeluje v goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti, skladno s prakso Sodišča Evropske unije (C 439/04 in C 440/04 – združeni zadevi). Tudi po presoji sodišča je možno v predmetni zadevi zaključiti, da sta bili navedeni pravni osebi t. i. neplačujoča gospodarska subjekta, sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz odločb prvostopnega in drugostopnega organa, ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1).

Obveznost za DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno, oziroma takrat, ko je storitev opravljena. Davčni zavezanec pa sme odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je že plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Odbitni DDV se davčnemu zavezancu prizna za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (1. točka 2. odstavka 40. člena ZDDV in a) točka 1. odstavka 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost, Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1). Izpodbijana odločitev davčnega organa temelji prav na ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala, da bi izdajatelja računov (A. d.o.o. in B. d.o.o.) dejansko opravila storitve, ki sta jih zaračunala z računi, na podlagi katerih tožeča stranka uveljavlja pravico do odbitka. Bistveno v zadevi je torej vprašanje, ali je tožeča stranka izkazala, da sta storitve zanjo opravili navedeni pravni osebi. Ugotovitve, na katerih temelji zaključek davčnega organa, da so računi, s katerimi je tožeča stranka dokazovala pravico do odbitka, fiktivni, res izhajajo iz okoliščin, iz katerih je davčni organ utemeljeno sklepal, da sta družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. t.i. neplačujoča gospodarska subjekta. Kot že navedeno, iz ravnanja tožeče stranke in okoliščin, ki jih je davčni organ natančno opisal, je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek davčnega organa, da ni izkazano, da bi storitve opravili navedeni družbi. Ti družbi ne izkazujeta nobenih dejanskih pogojev, da bi zaračunane storitve tudi opravili. Pri družbah A. d.o.o. in B. d.o.o. prvostopni organ na podlagi okoliščin, ki jih navaja, zaključuje, da gre za missing traderja oz. neplačujoča gospodarska subjekta kakor take subjekte opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1295/2004 z dne 29. oktobra 2004 kot gospodarske subjekte, registrirane kot davčne zavezance za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobijo blago ali storitve ali to simulirajo, brez plačila DDV in dobavljajo to blago ali storitve z DDV, vendar ne plačajo dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu. Zato sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa.

Prvostopni organ tožniku očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV, ter se pri tem sklicuje na ugotovljene objektivne okoliščine. Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da navedeni družbi nista imeli pogojev, da bi lahko tožniku opravili storitve, kot sta jih zaračunali, kar je prvostopni organ tudi pojasnil. Tudi po mnenju sodišča gre za navidezne posle in fiktivne račune, saj glede na ugotovitve v postopku (DIN pri omenjenih družbah) navedeni družbi zaračunanih storitev tudi nista mogli opraviti. Za oba neplačujoča gospodarska subjekta je davčni organ ugotovil skupne značilnosti (nimata zaposlenih delavcev ….), v postopku pa je bilo ugotovljeno, da tožnik ni komuniciral niti z zakonitima zastopnikoma navedenih družb, niti s katerokoli drugo kontaktno osebo in tudi ni znal pojasniti, na kakšen način je potekala komunikacija z navedenima družbama. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnik izvajal prednost pri plačilih navedenih družb, saj je plačila na podlagi računov, prejetih od navedenih družb opravil na rok plačila, sicer pa so plačilni roki v gradbeništvu 60 dni in več. Zato je pravilen zaključek davčnega organa prve in druge stopnje, da tožnik ni izkazal dobrovernosti pri poslovanju z obema pravnima osebama. Ker sta izdane račune izdala neplačujoča gospodarska subjekta, navedeni računi ne predstavljalo verodostojne knjigovodske listine, s tem pa torej ni podlage za uveljavljanje pravice iz 40. člena ZDDV, to je odbitka vstopnega DDV. Zato sodišče zavrača tožbene ugovore, da tožnik razpolaga z ustreznimi računi, iz katerih naj bi izhajalo, da sta omenjeni družbi za tožnika opravili zaračunane storitve ter da je tožnik zato upravičen do odbitka vstopnega DDV.

Okoliščine, ki jih oba organa poudarjata, tudi po mnenju sodišča kažejo na obstoj subjektivnega elementa pri tožniku, saj bi moral iz vseh okoliščin, ki jih je ugotovil davčni organ v inšpekcijskem postopku, sklepati, da je poslovanje pravnih oseb A. d.o.o. in B. d.o.o. neobičajno. Kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim, jih zato sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka, zavrača. Definicijo neplačujočega gospodarskega subjekta določa Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. 10. 2004, ki v 1. toči 2. člena določa, da neplačujoči gospodarski subjekt pomeni gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu.

Dokazno breme trditev, s katerimi uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti, je na strani zavezanca za davek (prvi in tretji odstavek 95. člena Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 54/04 s spremembami – dalje ZDavP-1, prvi in tretji odstavek 76. člena ZDavP-2). Praviloma davčni zavezanec svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (96. člen ZDavP-1, 77. člen ZDavP-2). Ker je davčni organ podvomil v to, da v postopku predložene listine odražajo resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnega dogodka, bi tožnik moral za svoje trditve (da listine odražajo resnično dejansko stanje) predložiti dokaze. Tožnik v postopku ni dokazal, da v poslovanju z obema neplačujočima gospodarskima subjektoma ni prihajalo do nepravilnosti.

Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru tudi z upoštevanjem načela sorazmernosti, po tem ko je natančno preveril poslovanje vseh vpletenih gospodarskih subjektov, odločil pravilno, ko tožeči stranki ni priznal odbitka vstopnega DDV, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV.

Sodišče zavrača tožbene ugovore tožnika, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka. Neutemeljeno se tožnik sklicuje, da tožnik ni sodeloval v postopkih kontrole pri družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. Tožnik je imel možnost sodelovanja v davčnem inšpekcijskem postopku, ki se je vodil pri tožniku z ugotovitvami davčnega organa glede navedenih družb pa je bil seznanjen. Tožnik glede zaključka davčnega organa, da gre pri omenjenih družbah za neplačujoča gospodarska subjekta ni predložil nasprotnih dokazov. Tožnik tudi ni uspel izkazati, da ni vedel, da s poslovanjem pri omenjenih družbah sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV.

Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, da je nov argument drugostopnega organa, da tožniku ni bil priznan vstopni DDV predvsem zato, ker listine, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal vstopni DDV, niso verodostojno izkazovale resničnost opravljenih storitev ter da je ta argument kontradiktoren z očitki, da je tožnik sodeloval pri davčni zatajitvi. Glede na to, da sta sporne račune izdala neplačujoča gospodarska subjekta, navedeni računi, kot že pojasnjeno, niso verodostojne listine. Da bi storitve po navedenih računih omenjeni družbi res opravili, pa tožnik, na katerem je dokazno breme, ni uspel izkazati. Zaključek davčnih organov v omenjeni zadevi tako temelji na obeh ugotovitvah, tako na ugotovitvi, da je tožnik vedel, da sodeluje pri poslih davčne utaje, kot na zaključku, da s predloženimi računi ni izkazal, da bi izdajatelja računov opravila zaračunane storitve.

Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožnika, da se davčni organ sklicuje na pojasnilo davčnega organa, ki se nanaša na poslovanje z neplačujočimi gospodarskimi subjekti, ki v tistem obdobju tožniku ni bilo znano. Ne glede na to, da je bilo pojasnilo davčnega organa glede poslovanja z neplačujočimi gospodarskimi subjekti objavljeno kasneje in da nekateri podatki, ki jih navaja davčni organ, niso javno dostopni, pa tožniku nihče ni preprečeval, da bi bil pri poslovanju zadostno skrben in da bi opravljene storitve ustrezno oziroma verodostojno dokumentiral. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika, da so bile v postopku kršene ustavne določbe, saj tožnik takih kršitev ni utemeljil, kot tudi tožnikovo sklicevanje, da se je tožena stranka pri svojih odločitvah naslonila na spremembe ZDDV. Izpodbijana odločitev namreč temelji na določbah v relevantnem obdobju veljavnega ZDDV. Sodišče zavrača navedbe tožnika, da davčni organ ni pristojen za ugotavljanje davčnih goljufij in da je to zgolj v pristojnosti sodišča. Ne glede na navedbo davčnega organa, da sodna praksa Sodišča EU pomeni razlago predpisa, je davčni organ pri svoji odločitvi, ki jo je oprl na relevantne določbe predpisa, zgolj dodatno utemeljil s sklicevanjem na sodno prakso Sodišča EU.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče ni sledilo predlogu tožnika o izvedbi predlaganih dokazov in je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (59. člen ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč, da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.