Jedro

Sodišče prve stopnje je višji zahtevek za plačilo iz naslova plače oziroma dodatkov k plači zaradi več opravljenega dela (dežurstva) zavrnilo, pri čemer izpodbijana sodba razlogov za takšno odločitev nima.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku obračuna in po odvodu davkov ter prispevkov plača določene zneske za različne oblike dežurstev za obdobje od junija 2018 do julija 2019, ki so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. dne v prihodnjem mesecu do plačila; višji zahtevek je zavrnilo (točka I izreka; pri znesku za avgust 2018 v prvem odstavku točke I izreka in v drugem odstavku točke I izreka je podana očitna pisna pomota; letnica je zapisana 2918, pri višjem zahtevku pa manjka beseda "do"; sodišče prve stopnje lahko očitno pisno pomoto kadarkoli popravi na podlagi prvega odstavka 328. člena ZPP). Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev toženke v višini 11.275,37 EUR (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 1.667,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka). Toženko je določilo kot zavezanca za plačilo sodne takse v deležu 48 odstotkov (točka IV izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe (delno točka I izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da dela ni opravljal v izmenah. Pri tem je upoštevalo le njegovo izpoved in izpoved priče A. A., ne pa vsebine elektronskega sporočila B. B. z dne 23. 12. 2021. Do slednjega se ni opredelilo. Podani sta bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljeno ni upoštevalo določb KPZZ, ki daje tožniku več pravic kot zakon. Določbe šestega odstavka 32. člena ZSPJS zaradi neustavnosti ne bi smelo uporabiti. Tožnik dela ne bi opravil, če bi bil zanj upravičen le do dodatkov v znižani višini. Nesporno je bilo, da je opravljal delo preko polnega delovnega časa (nadure), ne dežurstva. Zaradi dodatkov v znižani višini je obravnavan manj ugodno kot zdravniki, zaposleni pri drugih delodajalcih. Glede višine dodatkov je sodišče prve stopnje zgolj sledilo izračunu sodnega izvedenca, ne da bi svojo odločitev utemeljilo. Ni upoštevalo, da pri izračunu (tabela 6 dopolnilnega mnenja z dne 10. 6. 2022) manjka stolpec, ki prikazuje prikrajšanje pri "navadnem" dežurstvu. Ni upoštevalo, da v dogovoru strank z dne 29. 6. 2020, ki se nanaša na obdobje od februarja 2018 do julija 2019, plačilo za avgust 2019 ni zajeto. Tabela 6 vsebuje iste zneske za krajše obdobje kot tabela 3, kar pomeni, da razlike med njima ne bi smelo biti. Zneski, ki so prikazani v tabeli 8, manjkajo. Sodišče prve stopnje zavrnitve višjega zahtevka sploh ni obrazložilo, podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz tožnikovih plačilnih list izhaja višja urna postavka, kot jo je upošteval sodni izvedenec. Tožnik ne more biti plačan manj, kot je že prejel s strani toženke. S tem je dodatno oškodovan. Da bi sodni izvedenec upošteval le osnovo dežurnega delovnega mesta, iz izvedenskega mnenja ne izhaja. Razvidna ni niti metodologija izračuna. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo, izpodbijanega dela sodbe ni mogoče preizkusiti. Toženko bi moralo pozvati na predložitev listin. Storilo je kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 285. členom ZPP (materialno procesno vodstvo). Sodni izvedenec in sodišče prve stopnje preveč izplačanih zneskov ne bi smela upoštevati (sodna praksa – odločbe VSRS VIII Ips 185/2016, VIII Ips 120/2017, VIII Ips 98/2017 …). Ne gre za neupravičeno obogatitev niti toženka takšnega zahtevka ni postavila. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo o pravdnih stroških. Tožniku ni priznalo stroškov, povezanih s fotokopiranjem, in potnih stroškov, pri čemer svoje odločitve ni utemeljilo. Tožnik ima pravico do proste izbire pooblaščenca. Neutemeljeno mu ni priznalo stroškov za sestavo 9. in 10. pripravljalne vloge, za 5. pripravljalno vlogo mu je priznalo le 500 namesto 600 točk. Ni mu priznalo stroškov za zastopanje na 7. naroku za glavno obravnavo. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka tožnikove navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bilo izmenskega dela, in da je glede višine dodatkov k plači utemeljeno upoštevalo določbe KPJS. Določbe KPZZ o plačah so z uveljavitvijo ZSPJS prenehale veljati. Določba šestega odstavka 32. člena ZSPJS je jasna. Enaka višina dodatkov k plači je določena z Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izvedensko mnenje. Tožnik je bil kot direktor toženke zadolžen za spoštovanje veljavnih predpisov glede organizacije dela in plačila za delo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da so dodatki k plači določeni s Kolektivno pogodbo za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.) in ne pred uveljavitvijo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) sklenjeno Kolektivno pogodbo za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (KPZZ; Ur. l. RS, št. 14/94 in nadalj.), da se za čas dežurstva plačajo v polovični višini ter da se pri obračunu upošteva plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, na katerem se opravlja dežurstvo, ne delovno mesto oziroma plačni razred javnega uslužbenca (šesti odstavek 32. člena ZSPJS). Pravilno je ugotovilo, da izmensko delo pri toženki ni bilo organizirano (da tožnik dela ni opravljal v izmenah). S tem v zvezi je upoštevalo izpovedi tožnika in priče A. A. Elektronskega sporočila B. B. z dne 23. 12. 2021 utemeljeno ni upoštevalo, saj njegova vsebina za odločitev ni bistvena (kot je razvidno iz listine A7 je B. B. odgovarjala na vprašanje, ali toženka redno izplačuje izmensko delo zdravnikom in reševalcem). Zaradi nebistvenosti se do vsebine tega dokaza ni bilo dolžno posebej opredeliti, pri čemer že pojmovno ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je višji zahtevek za plačilo iz naslova plače oziroma dodatkov k plači zaradi več opravljenega dela (dežurstva) zavrnilo, pri čemer izpodbijana sodba razlogov za takšno odločitev nima – sodišče prve stopnje se je glede (delne ne)utemeljenosti zahtevka po višini le sklicevalo na izračun sodnega izvedenca v dopolnilnem mnenju z dne 10. 2. 2022 (tabela 6, ki niti ne vsebuje stolpca "navadno" dežurstvo; pred tem je navedlo, kakšna je bila vsebina "prvega" izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve z dne 11. 4. 2022). Navedeno ne zadošča za obrazložitev sodbe. Če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jo uveljavlja pritožba.

8. Pritožbeno sodišče je utemeljeni pritožbi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo odpraviti podano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer bo moralo navesti razloge za odločitev o (ne)utemeljenosti zahtevka (po višini; v tem okviru bo moralo utemeljiti, kako je prišlo do posameznih zneskov, tudi glede upoštevanja posamezne urne postavke – navedbe, ki jih je glede metodologije izračuna podal tožnik v pritožbi, so bile vsebovane že v 9., predvsem pa v 10. pripravljalni vlogi, podani v s strani sodišča prve stopnje določenem roku). Pri odločanju o pravdnih stroških v ponovljenem postopku bo moralo tožniku prisoditi za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) oziroma se vsaj opredeliti do priglašenih stroškov, povezanih s fotokopiranjem, potnih stroškov, stroškov za sestavo 9. in 10. pripravljalne vloge, višjih stroškov za sestavo 5. pripravljalne vloge in stroškov za zastopanje na 7. naroku za glavno obravnavo.

9. Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, saj zaradi izostanka razlogov za odločitev izpodbijanega dela sodbe ne more preizkusiti. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku; glede na njuno prebivališče oziroma sedež bo oprava naroka pred Delovnim sodiščem v Kopru bolj ekonomična.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.