Jedro

Po določbi 50. člena ZSR je bilo mogoče zahtevati izselitev nezakonito vseljene osebe bodisi v upravnem postopku bodisi s tožbo v roku dveh let od vselitve. Po preteku tega roka je nezakonito vseljena oseba pridobila stanovanjsko pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da tožena stranka izprazni poslovni prostor in drvarnico na Jesenicah, S 4 in ju preda tožeči stranki v roku 15 dni. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 283.279,00 SIT pravdnih stroškov, v roku 15 dni, pod izvršbo. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi katerih dejstev je zaključilo, da je tožena stranka na prostorih, ki jih zaseda, pridobila stanovanjsko pravico. Po veljavni ureditvi 53. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SFRJ 18/74 in 10/76; ZSR) je pridobil upravičenec stanovanjsko pravico šele s sklenitvijo stanovanjske pogodbe, ki je edini pravni naslov za pridobitev stanovanjske pravice (10. člen ZSR) in sicer z dnem zakonite vselitve v stanovanje. Glede na to, da tožena stranka stanovanjske pogodbe ni sklenila, ni mogoče zavzeti stališča, da je z dolgoletnim bivanjem v prostorih sanirana pomanjkljivost v obliki, kot to določa 73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). ZSR iz leta 1982 pa je določil, da se stanovanjska pravica pridobi na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja. Prostori, ki jih zaseda tožena stranka, nikoli niso bili del stanovanjskega sklada tožeče stranke in torej nimajo statusa stanovanjskih prostorov, ampak so vedno služili posameznim obratom pravnega prednika tožeče stranke pri opravljanju njene dejavnosti. Prostorov, ki jih zaseda tožena stranka, torej ni mogoče šteti za stanovanje. Spremembe, ki jih je izvršila tožena stranka na prostorih, ki jih nezakonito zaseda, predstavljajo protipraven poseg, iz katerega tisti, ki poseg opravi, ne more izvajati nobenih upravičenj. Ravnanje tožene stranke je bilo samovoljno in protipravno, zato je tožeča stranka upravičena tudi do posestnega oziroma lastninskega varstva. Sodišče v obrazložitvi sodbe ne navaja dejstev glede višine oziroma obsega priznanih stroškov postopka, zato odločitve sodišča ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je toženec v sporne prostore vselil že v letu 1976 in je torej do uveljavitve Stanovanjskega zakona (SZ) v letu 1991 v njih z družino prebival že 25 let. Tožeča stranka te ugotovitve sodišča prve stopnje ne izpodbija. Ker je tožena stranka sporne prostore vse od leta 1976 naprej (pred njo pa so od leta 1970 naprej te prostore uporabljale tudi druge osebe) uporabljala kot stanovanjske prostore, ni mogoče pritrditi navedbam pritožbe, da gre za poslovne prostore, čeprav so bili ti prostori morebiti prvotno namenjeni poslovni dejavnosti. Glede na navedeno ni pomembno, ali so ti prostori bili del stanovanjskega sklada tožeče stranke. Po določbi 50. člena ZSR je bilo mogoče zahtevati izselitev nezakonito vseljene osebe bodisi v upravnem postopku bodisi s tožbo v roku dveh let od vselitve. Po preteku tega roka je nezakonito vseljena oseba pridobila stanovanjsko pravico po samem zakonu. Ker se je toženec v stanovanje nezakonito vselil že v letu 1976, je pred uveljavitvijo SZ nedvomno potekel rok dveh let. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec na stanovanju pridobil stanovanjsko pravico in bi zato v skladu z določbo 147. člena SZ imel pravico do sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas, le njegova odklonitev ponudbe za sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas pa bi imela za posledico utemeljenost izpraznitvenega zahtevka po 58. členu SZ. Pritožba torej nima prav, ko navaja, da toženec ni pridobil stanovanjske pravice, prav tako pa ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi katerih dejstev je zaključilo, da je tožena stranka na spornih prostorih pridobila stanovanjsko pravico. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi odločitve o stroških postopka res ni navedlo vseh posameznih stroškov zastopanja, ki jih je priznalo toženi stranki, ker pa je podrobna odmera stroškov razvidna iz stroškovnika tožene stranke, je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana. Če pritožbeno sodišče na katero od pritožbenih navedb ni odgovorilo, je ravnalo tako zato, ker ni bila odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).