Jedro

Pred 1. 1. 2007 je bil evro tuja valuta, za tuje valute pa se ZPOMZO-1 ne uporablja. Obrestnih mer za obresti na obveznosti, izražene v tuji valuti, ne določa noben predpis. Pravno praznino je treba zapolniti z analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbeno obrestno mero (tretji odstavek 399. člena ZOR).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je toženec dolžan zakonske zamudne obresti plačati od 1. 5. 2002 do 31. 12. 2006 po obrestni meri, ki se je v kraju izpolnitve plačevala za devizne vloge na vpogled v EUR, od 1. 1. 2007 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je od toženca zahtevala vračilo posojila v višini 30.274,00 EUR, ki je zapadlo 1. 5. 2002. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in od vtoževanega zneska prisodilo zakonske zamudne obresti od datuma zapadlosti dalje. Presodilo je, da je posojen znesek v celoti ostal neplačan ter pojasnilo, da je tožnica s predloženimi izjavami, ki so podpisane s strani toženca, dokazala, da mu je vtoževani znesek posodila, toženec pa ni uspel dokazati, da je posojeni denar vrnil, saj razen njegove izpovedbe ni nobenega drugega dokaza, ki bi potrjeval njegove navedbe. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sta sodišči zagrešili bistveno kršitev določb pravnega postopka, ker sta prisodili zakonske zamudne obresti od evrskega zneska od 1. 5. 2002 dalje. Za ves čas sta uporabili obrestno mero, kot jo določa Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (v nadaljevanju ZPOMZO-1) na glavnico, določeno v evrih. ZPOMZO-1 pred 1. 1. 2007 ni veljal za obveznosti v tuji valuti, pred tem datumom pa je bil tuja valuta tudi evro. Zato je za obdobje pred 1. 1. 2007 uporabljena napačna obrestna mera. Ker izrek sodbe dopušča izbiro različnih obrestnih mer ter različnih zneskov obresti, je nejasen, zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Listine, ki sta jih predložili pravdni stranki, v celoti dokazujejo, da je toženec svoj dolg vrnil. Sodišče tudi ni dokazno ocenilo izpovedi toženca, podprte s predloženimi listinami. Te listine imajo vse elemente pobotnice. Sodišči prve in druge stopnje sta napačno uporabili materialno pravo, ko sta se postavili na stališče, da bi moral toženec dokazati, da je plačal dolg tožnici. Na tožnici je tudi dokazno breme za trditev, da je toženca opominjala na vračilo dolga. To bi morala storiti pisno sama ali preko svoje pooblaščenke. Sodišče je prevalilo dokazno breme na toženca, ko je navedlo, da toženec ni posebej prerekal, da ga je tožnica opominjala k plačilu. Sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov (ali je izjavo treba šteti za pobotnico), zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti.

3. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija je delno utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da sta pravdni stranki sklenili dve posojilni pogodbi, glede katerih je obstajal pisni dogovor. Prvi posojeni znesek je bil 59.210,00 DEM (od tega je bilo 50.000,00 DEM posojila in 9.210,00 DEM pogodbeno dogovorjenih obresti), sedaj 30.274,00 EUR z datumom vračila 1. 5. 2002, drugi pa 14.000,00 DEM, sedaj 6.390,00 EUR z datumom vračila 1. 2. 2002. Kasneje sta posojene zneske pretvorili v evre. Toženec prvega posojila ni vrnil. Obsežne revizijske navedbe o vsebini listin in o tem, da te dokazujejo, da je toženec dolg vrnil, izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Te ni več mogoče presojati v revizijskem postopku, saj sodi v sfero dejanskega stanja.

6. Sodišči prve in druge stopnje nista napačno uporabili pravila o dokaznem bremenu. Ugotovili sta, da je tožnica na podlagi listin (izjava z dne 1. 6. 2001) dokazala, da je tožencu posodila vtoževan znesek. Pravilno sta navedli, da negativnih dejstev ni mogoče dokazovati, zato tožnica ne more dokazati, da ji toženec posojila ni vrnil. Ker je dokazala, da je tožencu denar posodila, je dokazno breme, da dokaže, da je posojilo že odplačal in da se tako razbremeni dolžnosti plačila vtoževanega zneska, na tožencu, ki pa dokazov za svoje trditve ni predložil. Prav tako ne drži revizijski očitek, da je sodišče prevalilo dokazno breme na toženca, ko je navedlo, da toženec ni posebej prerekal, da ga je tožnica k plačilu opominjala. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Dejstev, ki jih stranka priznava, ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Tožnica je že v svojih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da je toženca opozarjala na plačilo posojila, nato pa je to ponovila še v svoji izpovedbi. Toženec je šele v pritožbi začel trditi, da tožnica ni dokazala, da ga je pozivala na vračilo dolga. Sodišče druge stopnje je njegove navedbe pravilno ocenilo kot pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Neprerekana dejstva se štejejo za priznana.

7. Prav tako ne drži, da sodbi nimata razlogov o tem, ali je potrebno izjave tožnice, ki se glasijo: „M. A. potrjuje, da je edini dolg, ki ga ima H. V. do nje, dolg po tej izjavi.“ šteti za pobotnico. Sodišče prve stopnje je pojasnilo (6. stran prvostopenjske sodbe), pritožbeno sodišče pa to stališče potrdilo, da se izjave tožnice, ki so bile zapisane dne 10. 12. 2001, 11. 12. 2001 in 3. 1. 2002, nanašajo na posojilo vsakega zneska posebej in da zadnja izjava ne izključuje prejšnjih izjav o posojenih zneskih. Ocenili sta torej da torej ne gre za pobotnico v smislu 321. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), s čimer se revizijsko sodišče strinja. Ne drži tudi, da sodišči nista dokazno ocenili izpovedi toženca, saj ta izhaja iz 5. in 6. strani sodbe sodišča prve stopnje in iz 4. strani sodbe pritožbenega sodišča. 8. Utemeljen pa je revizijski očitek, da so napačno prisojene zakonske zamudne obresti od evrov od 1. 5. 2002 do 31. 12. 2006. Ne gre sicer za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kot zatrjuje toženec, temveč za zmotno uporabo materialnega prava. Pred 1. 1. 2007 je bil evro tuja valuta, za tuje valute pa se ZPOMZO-1 ne uporablja. Obrestnih mer za obresti na obveznosti, izražene v tuji valuti, ne določa noben predpis. Pravno praznino je treba zapolniti z analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbeno obrestno mero (tretji odstavek 399. člena ZOR)(1). V razmerjih med posamezniki, kadar je predmet posojila denarni znesek v tuji valuti, se prizna taka obrestna mera, kot se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled za določeno tujo valuto, v obravnavanem primeru torej takšna, kot se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled v EUR. Od uveljavitve ZPOMZO-1 dalje pa se glavnica obrestuje po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, ker je evro od takrat naprej domača valuta.

9. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP in 378. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka odločbe. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker je toženec v revizijskem postopku uspel le s sorazmerno majhnim delom, glede katerega posebni stroški niso nastali, sam krije svoje stroške revizijskega postopka, odločitve sodišč prve in druge stopnje o stroških postopka pa glede na navedeno tudi ni bilo potrebno spreminjati.

Op. št. (1): Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 22. in 23. 6. 1993.