Jedro

Po spremenjeni določbi 2. odstavka 41. člena ZKP (ZKP-F), po kateri je smela stranka zahtevati izločitev sodnika iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP samo do začetka glavne obravnave, to je do branja obtožnega akta, sme stranka izločitev sodnika iz tega razloga uveljavljati tudi med glavno obravnavo, če je razlog izločitve nastal po njenem začetku. Vendar mora stranka tudi v takem primeru izločitev uveljavljati takoj, to je takoj ko je razlog nastal in je stranki znan. V tem primeru je treba šteti, da je bil stranki znan na glavni obravnavi, na kateri naj bi sodnica ne dovolila zagovorniku postavljati vprašanj pričam.

Pritožbeno sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsako pritožbeno trditev, kadar s presojo ene ali večih pritožbenih trditev posredno odgovori tudi na druge, prav tako ni dolžno posebej navajati razloge glede očitno nerelevantnih navedb in trditev.

Pisne vloge zagovornika, ki jih obdolženec niti ni podpisal, ne glede na njihov naslov "pisni zagovor" ni mogoče šteti kot zagovor obdolženca v skladu z določbami ZKP. Gre za t.i. obrambne vloge, v katerih obramba lahko podaja svoja stališča, predlaga izvedbo posameznih dokazov, ne morejo pa nadomestiti oziroma predstavljati zagovora obdolženca.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 300.000 SIT.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 15.1.2004 V.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in mu izreklo 90.000 SIT denarne kazni in določilo rok plačila dva meseca. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Pritožbo zagovornika zoper to sodbo je Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 9.2.2005 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenca je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri meni, da bi moral biti višji državni tožilec F.L. izločen, ker je v osebnem sporu z zagovornikom, ki je proti njemu podal kazensko ovadbo. Kršitev kazenskega zakona je po mnenju vložnika podana, ker gre za predlagalni delikt, sodišče pa nima nobene izjave oškodovanca, da bi vztrajal pri pregonu.

Vložnik uveljavlja sledeče bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP): – prvostopno sodišče je kršilo napotek pritožbenega sodišča pri obravnavanju prve pritožbe; – sodba nima razlogov o pritožbi, ki je obširna, pregledna in natančna. Pritožbeno sodišče jo ovrže le deloma in še to pavšalno, o pretežnem delu pritožbe molči. Zato se zagovornik sklicuje na vsebino pritožbe; – podano je nasprotje med razlogi. Drugostopna sodba navaja, da ima prvostopna sodba na 2. strani v tretjem odstavku obrazložitve razloge o pisnih zagovorih obsojenca, navedeni odstavek pa nima dokazne ocene v zagovorih in jih le omenja. Z navedenim je kršena pravica do obrambe; – nejasni so razlogi v zvezi z zavrženjem dokazov obrambe. Tako je obramba predlagala zaslišanje obsojenčevega očeta, ki ima isti primer kot sin, s tem bi obramba dokazovala, da je domnevno dejanje storila določena druga oseba; – prvostopna sodnica bi morala biti izločena, zahtevo za izločitev je sodišče neutemeljeno zavrglo; – napačno je stališče pritožbenega sodišča glede dopustnosti spremembe obtožbe v skrajšanem postopku. Tožilec je nezakonito spremenil obtožbo kljub temu, da se dejansko stanje ni spremenilo; – pritožbeno sodišče je nesklepčno, ko je zavrnilo pritožbo glede pritožbenih trditev, da oškodovanec ni imel več dolga do V. in da je obdolženec imel več zaposlenih. Gre za primer po 427. členu ZKP, saj je obramba dokazala, da "se je oškodovanec izmuznil dolgu tako, da je nerazdelni dolg naredil s prevaro za razdelnega in prodajalko stanovanja pustil v neizterljivem položaju za neplačani delež za oškodovančevo ženo - pričo". Tožilstvu in sodišču je bilo znano, da ima obdolženec na sedežu svoje poslovalnice zaposlenih več oseb, ki kontaktirajo s strankami - dolžniki.

Vložnik nadalje trdi, da je pritožbeno sodišče zamolčalo pritožbene navedbe naštete v vlogi in pisne zagovore, katerih vsebino povzema. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma jo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. je v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP odgovoril in pri tem navedel, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona, ker naj bi sodišče ne imelo izjave oškodovanca, da bi vztrajal pri pregonu, ni podana. Opozarja na določbo 53. člena ZKP, po kateri se kazenska ovadba oškodovanca šteje kot njegov predlog za kazenski pregon in na dejstvo, da je oškodovanec na PP Murska Sobota podal kazensko ovadbo. Državni tožilec navaja, da iz zahteve ni razvidno, na katere bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP se vložnik sklicuje, očitno pa se nanaša na 11. točko navedenega člena in odstavka. Državni tožilec ocenjuje, da je višje sodišče v svoji sodbi pravilno ocenilo, da so razlogi v sodbi okrajnega sodišča primerno obrazloženi in da so utemeljeni. Kršitev po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, da je na obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen, ni podana. Izločitev sodnika po 6. točki 39. člena ZKP je potrebno zahtevati do začetka glavne obravnave, zahteva obrambe za izločitev sodnice je bila pravilno zavržena. Tudi obsojenčeva pravica do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov ni bila kršena, sodišče je to storilo v okviru pravice do proste presoje dokazov.

Ni jasno, kaj želi obramba očitati sodbi pritožbenega sodišča z navedbo, da je "pritožbeno sodišče povsem nesklepčno". Ker pa nadaljuje z opisom, da je obramba dokazala, da se je oškodovanec izmuznil dolgu, je očitno, da gre za uveljavljanje drugačne dokazne ocene in ne morda za kršitev 395. člena ZKP. Tudi ne drži očitek, da je tožilec ravnal nedopustno, ko je spremenil opis obtožnega akta, saj to lahko stori na osnovi 344. člena v zvezi s 429. členom ZKP tudi, če na glavni obravnavi drugače presodi dejansko stanje, kot ga je presodil tožilec ob vložitvi obtožnega predloga.

Zatrjevanje, da je pritožbeno sodišče zamolčalo pritožbene navedbe, med drugim, da je oškodovanec dosegel odpis obresti za 16 mesecev, da izpoved oškodovanca ni prepričljiva, da je ključno dejstvo, da se priča K. ne spomni, kdo ji je sestavil davčno prijavo, da je obsojeni imel zaposlenih več oseb in tako ni izključno on uporabljal predmetne telefonske številke, v resnici pomeni uveljavljanje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

B.

4. Izločitev višjega državnega tožilca je sicer mogoča, saj se določbe o izločitvi sodnikov smiselno uporabljajo tudi za državne tožilce. Po noveli ZKP-F z dne 26.4.2004 izločitve državnega tožilca ni mogoče zahtevati iz razloga po 4.a ali 6. točki 39. člena ZKP (1. odstavek 44. člena ZKP). V spisu ni videti zahteve obrambe za izločitev višjega državnega tožilca, o kateri bi odločal po določbi 2. odstavka 44. člena ZKP vodja državnega tožilstva.

5. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona, ker naj bi sodišče ne imelo nobene izjave oškodovanca, da vztraja pri pregonu, gre pa za predlagalni delikt, bi bila, če res ne bi bilo predloga upravičenca, bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in ne kršitev kazenskega zakona. Vendar pa, tako kot je že navedel vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, je oškodovanec dne 7.9.2000 na Policijski postaji Murska Sobota podal kazensko ovadbo. Po 2. odstavku 53. člena ZKP se šteje, če je oškodovanec sam podal kazensko ovadbo, da je s tem podal tudi predlog za pregon. Procesna predpostavka za uvedbo kazenskega postopka je bila tako podana. Oškodovanec predloga za pregon ni umaknil, zatrjevana kršitev ni podana.

6. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je torej uveljavljeno načelo dispozitivnosti, sodišče ne ugotavlja morebitnih kršitev zakona po uradni dolžnosti, zato mora vložnik kršitev, ki jo uveljavlja, ne le označiti z navedbo člena, odstavka ali točke, ki takšno kršitev določa, ampak mora tudi utemeljiti obstoj kršitve. To pomeni, da mora navesti, s katerim ravnanjem in v katerem delu sodbe oziroma postopka je bila uveljavljana kršitev storjena oziroma mora svoje trditve obrazložiti. Uveljavljanih kršitev, ki niso tako obrazložene, sodišče ne more preizkusiti, ne da bi pri tem prevzelo iniciativo in tvegalo, da bo preseglo meje in obseg preizkusa, ki ga je zahteval vložnik. Iz navedenih razlogov ni bilo mogoče preizkusiti trditve, da je prvostopno sodišče kršilo napotek pritožbenega sodišča pri obravnavanju prve pritožbe, da "sodba nima razlogov o pritožbi, katero le vehementno zavrne", pri čemer se vložnik sklicuje na vsebino pritožbe.

7. Ni mogoče pritrditi ugovoru, da je kršena pravica do obrambe, ker prvostopna sodba nima razlogov o pisnih zagovorih obsojenca. Sodba sodišča druge stopnje ugotavlja, da ima prvostopna sodba sprejemljive razloge o pisnih zagovorih obsojenca, dokazno oceno pa podaja ne le v tretjem odstavku na 2. strani, pač pa tudi na 3. strani, ko navede, zakaj ni sledilo zagovoru obsojenca, ko zanika, da bi po telefonu grozil in nadalje tudi na 4. strani ob oceni izpovedbe D.V.K., kot tudi na 5. strani, ko v skladu z 2. odstavkom 355. člena ZKP tehta vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi takšne presoje napravi sklep, da je obsojenec storil dejanje tako kot mu je to očitala obtožba.

8. Ocena prvostopnega sodišča, da ni izkazana verjetnost, da je oškodovanca klical obsojenčev oče, je obrazložena, obrazložitev navaja razumne razloge. Z zavrnitvijo predlaganega zaslišanja obsojenčevega očeta sodišče zato ni kršilo pravice obrambe.

9. Vložnik nadalje zatrjuje, da bi morala biti prvostopna sodnica izločena, vendar je sodišče neutemeljeno predlog za izločitev zavrglo. Iz kazenskega spisa je razvidno, da je obsojenčev zagovornik v vlogi, naslovljeni 4. pisni zagovor, ki ga je sodišče prejelo 16.12.2003, zahteval izločitev sodnice, ker mu ni dovolila postavljati vprašanj pričam, s katerimi bi se lahko preizkusila verodostojnost izpovedb obremenilnih prič. V vlogi ni navedeno, za katere priče gre in kdaj so bile zaslišane. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 9.12.2003 ni razvidno, da bi sodnica ne dovolila zagovorniku postavljati vprašanj priči, ki je bila takrat zaslišana, nasprotno, v njem so zapisana zagovornikova številna vprašanja priči in njeni odgovori. Na tej obravnavi tudi ni zabeležena zahteva zagovornika za izločitev sodnice. Iz tega zanesljivo sledi, da izločitev sodnice ni bila zahtevana takoj, ko naj bi po mnenju zagovornika nastal razlog za dvom o njeni nepristranskosti, zato je bil sklep o zavrženju zahteve za izločitev z dne 9.1.2004 pravilen ne glede na njegove razloge. Določba 2. odstavka 41. člena ZKP, po kateri je smela stranka zahtevati izločitev sodnika iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP samo do začetka glavne obravnave, to je do branja obtožnega akta, je bila z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-149/99 z dne 3.4.2003 razveljavljena, z novelo ZKP-F z dne 26. aprila 2004 pa spremenjena tako, da sme stranka izločitev sodnika iz tega razloga uveljavljati tudi med glavno obravnavo, če je razlog izločitve nastal po njenem začetku. Vendar mora stranka tudi v takem primeru izločitev uveljavljati takoj, to je takoj ko je razlog nastal in je stranki znan. V tem primeru je treba šteti, da je bil stranki znan na glavni obravnavi, na kateri naj bi sodnica ne dovolila zagovorniku postavljati vprašanj pričam.

10. Državni tožilec je na glavni obravnavi dne 9.12.2003 spremenil obtožni predlog tako, da se je namesto "V.S. je ogrozil varnost druge osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje in telo s tem, da je dne 6.9.2000 A.K., ki stanuje v M., po telefonu grozil ..." glasil "V.S. je ogrozil varnost druge osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje in telo s tem, da je dne 6.9.2000 A.K. v službo, v P., po telefonu grozil, ...". Sprememba opisa dejanja torej le precizira kraj, na katerem je oškodovanec prejel prvi klic, ne posega pa v dejstva in okoliščine, ki pomenijo normativno konkretizacijo. V dokaznem gradivu, ki ga je imel na razpolago državni tožilec, ko je dne 22.2.2001 vložil obtožni predlog pri Okrajnem sodišču v Murski Soboti, ni bilo podatka, da je oškodovani A.K. prvi grozilni klic po telefonu prejel, ko je bil v službi na P., pač pa je o tem izpovedal na glavni obravnavi dne 27.6.2001. To pomeni, da se je med glavno obravnavo spremenilo v obtožnem predlogu navedeno dejansko stanje, zato je državni tožilec na glavni obravnavi dne 9.12.2003 obtožni predlog spremenil v skladu z določbo 1. odstavka 344. člena ZKP. Zagovornik obsojenca je v zvezi s tem sodišču predlagal, da naj da obrambi možnost, da se o spremembi izjavi, glavna obravnava je bila zato preložena na 15.1.2004. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila obtožba spremenjena v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZKP. Zagovornik je imel tako dovolj časa za pripravo obrambe, vendar ni ne v vlogi "4. pisni zagovor" ne na glavni obravnavi dne 15.1.2004 predlagal izvedbe novih dokazov v zvezi s spremenjeno obtožbo, zatrjevana kršitev zato ni podana.

11. Vložnikova trditev, da je pritožbeno sodišče povsem nesklepčno, ko ovrže pritožbo glede dejanskega stanja, da "oškodovanec ni imel več dolga do V. in da je imel obdolženec več zaposlenih", ni razumljiva. Kolikor gre za uveljavljanje nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, na kar bi kazalo zagovornikovo sklicevanje na določbo 427. člena ZKP, je treba opozoriti, da zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.

12. Vložnik pri zatrjevanju, da je pritožbeno sodišče zamolčalo pritožbene navedbe, ki jih potem v 15. alinejah tudi navaja v zahtevi, ni navedel, za kakšno kršitev naj bi pri tem šlo. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da je to presodilo vse relevantne navedbe pritožbe v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP. Pritožbeno sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsako pritožbeno trditev, kadar s presojo ene ali večih pritožbenih trditev posredno odgovori tudi na druge, prav tako ni dolžno posebej navajati razloge glede očitno nerelevantnih navedb in trditev.

13. Vložnik na koncu zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje zamolčali pisne zagovore in povzema njihovo vsebino. Obdolženec ima v našem kazenskem postopku dvojni pravni položaj. Predvsem je subjekt kazenskega postopka, ki mu je potrebno zagotoviti vse pravne in dejanske možnosti, da v postopku ščiti svoje interese, po drugi strani pa je obdolženčeva izpovedba dokaz v kazenskem postopku. Kot dokaz se šteje samo obdolženčeva izpovedba, podana v kazenskem postopku na način, določen v zakonu. Zaslišanje obdolženca kot eno izmed preiskovalnih dejanj urejajo predvsem določbe od 227. do 233. člena in na glavni obravnavi 324. do 328. člena ZKP. Obdolženec se zaslišuje ustno (4. odstavek 227. člena ZKP), se mu pa pri zasliševanju lahko dovoli, da uporablja svoje zapiske. V skladu s položajem subjekta se obdolženec ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje in priznati krivdo.

Kazensko sodišče sme izreči sodbo samo na podlagi dejstev in dokazov, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi (1. odstavek 355. člena ZKP). Vprašanje oblike njihove izvedbe zakon rešuje tako, da dopušča, da se kot podlaga sodbi upošteva samo tisto dokazno gradivo, ki je bilo izvedeno in je bilo o njem razpravljano na usten način. Zakon o kazenskem postopku ustnost kot temeljni način razpravljanja (obravnavanja) določa na primer v 1. odstavku 321. člena ZKP, po katerem se glavna obravnava začne z branjem obtožnice ali zasebne tožbe, obdolženec ima pravico, da odgovori na obtožbo in se izjavi o dejanju ali premoženjskopravnem zahtevku, pa tudi drugi udeleženci v postopku (priče, izvedenci) podajajo svojo izpovedbo ustno oziroma se njihove izpovedbe le pod določenimi pogoji preberejo.

Načelo ustnosti strankam omogoča, da se lahko takoj izjavijo o navedbah nasprotnika, da se razjasnijo nesporazumi in nejasnosti, sodišču pa omogoča, da hitro reagira in usmerja postopek. Je nujna predpostavka za realizacijo načela neposrednosti, sodne ocene dokazov in načela javnosti na glavni obravnavi.

V skladu z navedenim konceptom zakona, njegovimi načeli ter posameznimi določbami Vrhovno sodišče ugotavlja, da pisne vloge zagovornika, ki jih obdolženec niti ni podpisal, ne glede na njihov naslov "pisni zagovor" ni mogoče šteti kot zagovor obdolženca v skladu z določbami ZKP. Gre za t.i. obrambne vloge, v katerih obramba lahko podaja svoja stališča, predlaga izvedbo posameznih dokazov, ne morejo pa nadomestiti oziroma predstavljati zagovora obdolženca. Tudi branje teh vlog na glavni obravnavi, posebej še v nenavzočnosti obdolženca, ne more dati vlogam pomena zagovora. Obdolženec pa bi lahko na glavni obravnavi te vloge uporabil pri svojem zagovoru kot zapiske oziroma jih z dovoljenjem sodnice prebral, vendar tega ni storil. 14. V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče razpisalo v prvem sojenju šest narokov za glavno obravnavo, obdolženec se je udeležil le enega, enkrat se je opravičil, dvakrat mu sodišče vabila ni moglo vročiti, dvakrat pa je bilo vabilo izkazano, pa se glavne obravnave ni udeležil. V ponovljenem prvostopenjskem sojenju je sodišče razpisalo osem narokov za glavno obravnavo, enega se je obdolženec udeležil in takrat je podal svoj zagovor. Zakon ne zahteva, da se sodišče v obrazložitvi pisno izdelane sodbe posebej opredeli o zagovoru obdolženca ali o vsaki navedbi obrambe, mora pa navesti določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obtoženca, in pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede obtoženca in njegovega dejanja (7. odstavek 364. člena ZKP). V izpodbijanih sodbah sodišč prve in druge stopnje so navedeni razlogi, kakršne zahteve določba 7. odstavka 364. člena ZKP, sodišče je obravnavalo tudi vloge obdolženčevega zagovornika, naslovljene kot pisne zagovore v okviru ugotavljanja dejanskega stanja. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da ni podana 11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP oziroma 1. točka 395. člena ZKP.

15. Navedeni razlogi utemeljujejo ugotovitev Vrhovnega sodišča, da zahteva zagovornika obsojenega V.S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določbah 6. točke 2. odstavka in 3. odstavka 92. člena, 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP. Višina povprečnine je bila določena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti in premoženjskih razmer obsojenca.