Jedro

1. Ker tožena stranka tožnici pred podajo redne odpovedi PZ iz krivdnega razloga ni podala pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti iz PZ in možnost odpovedi PZ v primeru ponovne kršitve (1. odstavek 83. člena ZDR), podana redna odpoved ni bila zakonita.

2. Če se tožena stranka ne udeleži prvega naroka za glavno obravnavo, na katerega je bila pravilno vabljena in opozorjena na posledice izostanka, sodišče skladno s 1. odstavkom 28. člena ZDSS-1 izda zamudno sodbo, tudi če je tožena stranka podala odgovor na tožbo. Če tožnik (delavec) na glavni obravnavi tožbeni zahtevek spremeni le v tem, da se delovno razmerje zaključi s pretekom PZ, sklenjene za določen čas, ne gre za spremembo tožbe, zato tudi ni podana bistvena kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, če sodišče o takem zahtevku odloči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice iz krivdnega razloga z dne

19.11.2004 nezakonita (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati bruto plačo in izplačati neto plačo ter druge prejemke, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca dalje do plačila, od bruto zneskov pa plačati prispevke in dajatve ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo do dne 31.8.2006, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe, višji zahtevek, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, pa je zavrnilo (2. tč. izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 132.000,00 SIT v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2.9.2005 dalje do plačila (3. tč. izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožničinim zahtevkom iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči. Navaja, da je pravočasno predlagala preložitev prvega naroka glavne obravnave z dne 2.9.2005, kar je utemeljila z dejstvom, da potekajo med strankama razgovori za mirno rešitev spora. Sodišče bi moralo preklicati predlagani narok, zaradi česar je v nadaljevanju zmotno sledilo navedbam tožnice. Ta je na naroku glavne obravnave modificirala zahtevek, o čemer bi jo moralo sodišče seznaniti.

Zato v zadevi niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožnici ni pravilno odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Med strankama so resnično potekali dogovori o sklenitvi izvensodne poravnave. Vendar kljub temu tožena stranka ni imela razlogov, da se razpisanega naroka glavne obravnave ne bi udeležila, saj bi lahko pri sodišču preverila, če se bo glavna obravnava dejansko opravila, kot je to sama storila. Tožena stranka ji je nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijanem delu sodbe na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Z določbo 1. odst. 318. čl. ZPP so opredeljena splošna pravila za izdajo zamudne sodbe v primeru, če tožena stranka ob izpolnitvi predpisanih pogojev ne odgovori na tožbo v roku iz določbe 277. čl. ZPP. V takšnem primeru sodišče ugodi tožbenemu zahtevku. V primeru, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi ne izhaja utemeljenost zahtevka, pa sodišče izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne (3. odst. 318. čl. ZPP). Vendar je ZDSS-1 v določbi 28. člena, ki ureja posledice izostanka strank z naroka, predpisal možnost izdaje zamudne sodbe v primeru, ko je tožena stranka odgovorila na tožbo, vendar pa ni pristopila na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo (1. odst. 28. čl. ZDSS-1), ter ob izkazanem pogoju, da je sodišče v vabilu opozorilo stranko na posledice izostanka z naroka (6. odst. 28. čl. ZDSS-1). V kolikor predlaga stranka preložitev naroka, sodišče ni dolžno, da ugodi predlogu, kar pomeni, da stranka ki ji ni bilo ugodeno glede preložitve naroka, z nepristopom na narok tvega izdajo zamudne sodbe.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na poravnalnem naroku med strankama dne 18.5.2005 določilo prvi narok glavne obravnave za dne 2.9.2005, kar sta stranki vzeli na znanje, odpovedujoč se pisnemu vabilu in z opozorilom na pravne posledice izostanka iz 28. čl. ZDSS-1, kot to izhaja iz zapisnika poravnalnega naroka (list. št. 21). Sodišče prve stopnje je potem dne 31.8.2005 prejelo vlogo tožene stranke z dne 29.8.2005, v kateri je predlagala preklic razpisanega naroka in njegovo preložitev na kasnejši termin. Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni imelo sodišče prve stopnje nobene podlage, da bi razpisan narok tako zaradi kratkega časovnega obdobja kot dejstva, da tožena stranka v predlogu ni navedla utemeljenih razlogov, dejansko preložilo. Poleg tega ga k takšnemu postopanju ni zavezoval nikakršen zakonski predpis. Ker tožena stranka na prvi narok glavne obravnave z dne 2.9.2005 ni pristopila, je imelo sodišče prve stopnje po podanem tožničinem predlogu, da se v zadevi odloči z zamudno sodbo, vso podlago za izdajo takšne sodbe.

Neutemeljeno je pritožbeno opozarjanje, da bi moralo sodišče prve stopnje seznaniti toženo stranko s spremembo tožbe in iz tega razloga preložiti narok glavne obravnave. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sicer tožnica na naroku glavne obravnave dne 2.9.2005 dopolnila tožbeni zahtevek samo v tem, da se ji določi trajanje delovnega razmerja do dne 31.8.2006, saj bi se ji do tega datuma v vsakem primeru izteklo delovno razmerje, ki je bilo s pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za določen čas. Predhodno se tožnica v tožbi ni sklicevala na takšno navedbo. V zahtevku je izhajala iz tega, da ji je tožena stranka dolžna po pozivu nazaj na delo priznati pravice iz delovnega razmerja za nedoločen čas.

Ker je iz tega naslova določila trajanje delovnega razmerja do konkretnega datuma, ne gre za razloge spremembe tožbe (3. odst. 184. čl. ZPP). Zato v tem obsegu izpodbijanja sodbe in navajanje tožene stranke na obstoj bistvene kršitve postopka iz določbe 1. odst. 339. čl. ZPP, ki bi vplivala na zakonitost sodbe, ne more biti sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sprejetimi materialno pravnimi razlogi v izpodbijani zamudni sodbi, da tožena stranka ni imela podlage za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice iz krivdnega razloga. Tožena stranka v tožničinem primeru ni ravnala skladno z določbo 1. odst. 83.čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), saj pred odpovedjo pogodbe ni pisno opozorila tožnice na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Zato izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice ni bila pravilna.

Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe ni izrecno opredelilo, pa za drugačno presojo niso pomembni oz. ne vplivajo na zakonitost sodbe (1. odst. 360. čl. ZPP). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožnica je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasila stroške.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njen odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s

1. odst. 155. čl. ZPP).