Jedro

Organ mora ob ugotovitvi katerekoli od okoliščin iz šestega odstavka 5. člena Uredbe o izvajanju podukrepa pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 šteti, da je vzpostavitev upravičenčevega kmetijskega gospodarstva dokončna in sicer zgolj na podlagi pravne ureditve, ne da bi v zvezi s tem ugotavljal še nadaljnja dejstva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo vlogo na javni razpis za podukrep M06.1, pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete za leto 2018, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 68/18 in 82/18. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik prvič postal nosilec kmetijskega gospodarstva že dne 10. 4. 2015 in imel vpisane grafične enote rabe zemljišč kmetijskega gospodarstva (v nadaljevanju GERK). Po šestem odstavku 5. člena Uredbe o izvajanju podukrepa pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete iz programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014 do 2020 (v nadaljevanju Uredba) mora biti upravičenec vpisan v register kmetijskih gospodarstev (RKG) kot nosilec kmetijskega gospodarstva v obdobju do največ 24 mesecev pred oddajo vloge na javni razpis. Izjema iz sedmega odstavka 5. člena Uredbe se nanaša le na primere, ko pred navedenim štiriindvajsetmesečnim obdobjem kmetijsko gospodarstvo ni imelo v register kmetijski kmetijskih gospodarstev vpisanih GERKov. To pomeni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev Uredbe in javnega razpisa, zato je organ njegovo vlogo zavrnil. 2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo, v obrazložitvi pa v bistvenem ponavlja razloge iz obrazložitve prvostopenjske odločbe ter dodaja, da na pravilnost odločitve ne vpliva okoliščina, da je bil tožnik v letu 2015 nosilec kmetijskega gospodarstva le 5 dni, in se pri tem sklicuje na opredelitev pojma nosilca kmetijskega gospodarstva v Zakonu o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1).

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je izpodbijana odločitev nesorazmerna, saj so povsem sprejemljive in realne življenjske okoliščine povzročile najvišjo stopnjo sankcioniranja v obliki zavrnjene vloge in s tem zavrnitev dodelitve sredstev, ki so bistvenega pomena za nadaljnji razvoj prevzetega kmetijskega gospodarstva. Poudarja, da je bil nosilec kmetijskega gospodarstva od 10. 4. 2015 do 15. 4. 2015, torej le 5 dni, v tem obdobju pa ni mogel vzpostaviti ali kakorkoli prevzeti nadzora nad aktivnostmi na kmetijskem gospodarstvu. Namen določb Uredbe, ki opredeljujejo pogoje za vzpostavitev kmetijskega gospodarstva, je prevzemniku dati možnost, da v celoti upravlja s kmetijo in je odgovoren za izvajanje kmetijske dejavnosti na njej. Zato Uredba določa, da je vzpostavitev kmetije dokončna, ko je lastninska pravica nad kmetijskim gospodarstvom vpisana v zemljiško knjigo, ko je mladi kmet vpisan v RKG kot nosilec kmetijskega gospodarstva in ko je izpolnjen mejnik iz poslovnega načrta. Vse to seveda ni možno v petih dneh, kar pomeni, da je kršen namen, zaradi katerega je bila omejitev uvedena v Uredbo.

4. V času tožnikovega nosilstva ni bila vložena zbirna vloga, kar pomeni, da mu niso bila izplačana nikakršna sredstva iz naslova ukrepov kmetijske politike. Tudi to potrjuje navedbe, da do vzpostavitve kmetijskega gospodarstva ni prišlo. Celotno vodenje kmetijske dejavnosti, vključno z oddajanjem vlog in razporejanjem pridobljenih sredstev, je bilo ves čas v domeni tožnikovega očeta, prenosnika kmetije. Pri vpisu tožnika v register kmetijskih gospodarstev je šlo v bistvu za pomoten vpis, saj sta z očetom v nekem trenutku napačno ocenila, da je zamenjava nosilca zahtevana. To napako sta takoj popravila, saj sta ugotovila, da je nosilec oseba, ki vodi celotno dejavnost na kmetiji in so nanj vezane pravice in dolžnosti v zvezi z opravljanjem kmetijske dejavnosti. Nikakor nista pričakovala, da bo petdnevni vpis imel tako obsežne posledice po več letih.

5. Namen podukrepa zagotovo ni, da bi s „popolnoma jezikovno“ razlago Uredbe izključil čim več mladih prevzemnikov, temveč da se jasno ve, kdaj nekdo na razpisu kandidira s kmetijo, ki jo že daljše obdobje dejansko vodi.

6. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter ugotovi, da tožniku pripadajo nepovratna sredstva iz naslova podukrepa za pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek z navodilom, naj v svoji odločbi ugotovi, da tožniku pripadajo nepovratna sredstva iz naslova podukrepa pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete. V vsakem primeru predlaga tudi, naj sodišče toženki naloži povračilo vseh stroškov postopka v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge iz obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Svoje razloge tožnik in toženka v bistvenem ponavljata tudi nadaljnjih vlogah.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet tega upravnega spora je zavrnitev tožnikove vloge na javnem razpisu za podukrep M06.1, pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete za leto 2018. Med strankama je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za upravičenca, kot so določeni v 5. členu Uredbe, na katerega se opirajo tudi razpisni pogoji, ker je bil od 10. 4. 2015 do 15. 4. 2015, kar je več kot 24 mesecev pred oddajo vloge na javni razpis, v RKG vpisan kot nosilec kmetijskega gospodarstva z vpisanimi GERKi.

10. Po prvem odstavku 5. člena Uredbe je upravičenec do podpore v okviru predmetnega podukrepa mladi kmet, ki je edini nosilec kmetijskega gospodarstva (…). Mladi kmetje so na dan oddaje vloge na javni razpis stari od 18 do vključno 40 let, imajo ustrezno poklicno znanje in usposobljenost v skladu s četrtim odstavkom 6. člena Uredbe ter prvič vzpostavljajo kmetijsko gospodarstvo. Upravičenec na javnem razpisu je torej lahko le tisti mladi kmet, ki prvič vzpostavlja kmetijsko gospodarstvo, pri tem pa po četrtem odstavku 5. člena Uredbe ob oddaji vloge na javni razpis vzpostavitev kmetijskega gospodarstva še ne sme biti dokončana.

11. Vsebino pojma vzpostavitve kmetijskega gospodarstva Uredba opredeljuje v petem odstavku 5. člena, kjer so predpisani trije pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se šteje, da je kmetijsko gospodarstvo vzpostavljeno. Prav na to, da ti pogoji v obravnavani zadevi še niso bili izpolnjeni in da zato ni mogoče šteti, da bi bila vzpostavitev kmetijskega gospodarstva že dokončana, se sklicuje tožnik. Sodišče se v tem pogledu z njim strinja in dodaja, da iz izpodbijane odločbe niti ne izhaja, da bi toženka ugotavljala, ali so (kumulativno) izpolnjeni omenjeni trije pogoji iz petega odstavka 5. člena Uredbe, tako da vzpostavitve tožnikovega kmetijskega gospodarstva na podlagi te določbe ni mogoče šteti za dokončano. Vendar pa to za odločitev v zadevi niti ni pomembno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

12. Uredba namreč v šestem odstavku 5. člena ponovno (enako kot v četrtem odstavku) najprej določa, da ob oddaji vloge na javni razpis vzpostavitev še ne sme biti dokončana, nato pa določa več okoliščin, na podlagi katerih je treba šteti, da je vzpostavitev kmetijskega gospodarstva dokončana („kot dokončana vzpostavitev kmetijskega gospodarstva se šteje, če je upravičenec ...“). Uredba s tem vzpostavlja tako imenovano pravno domnevo, kar pomeni, da že iz predpisa izhaja, da je treba na podlagi obstoja ene okoliščine sklepati o obstoju druge, ne da bi organ to (drugo) okoliščino sploh ugotavljal. V obravnavani zadevi to pomeni, da je organ na podlagi 2. alineje šestega odstavka 5. člena Uredbe v primeru, če ugotovi, da je bil upravičenec pred obdobjem 24 mesecev pred oddajo vloge na javni razpis vpisan v RKG kot nosilec kmetijskega gospodarstva, dolžan šteti, da je bila vzpostavitev njegovega kmetijskega gospodarstva dokončana, ne da bi ugotavljal izpolnjenost materialno pravnih pogojev, ki jih Uredba sicer predpisuje za tako ugotovitev v prej navedenem petem odstavku 5. člena.

13. Pri tem Uredba ne določa, da bi lahko upravičenec dokazoval nasprotno, da torej vzpostavitev njegovega kmetijskega gospodarstva dejansko še ni dokončana, niti kaj takega ne izhaja iz določb ZKme-1, na podlagi katerih je bila Uredba izdana. To pomeni, da gre za tako imenovano absolutno oziroma neizpodbojno pravno domnevo, pri kateri organ, če ugotovi obstoj prve okoliščine, vedno ravna, kot da obstaja tudi druga, ne glede na njen dejanski obstoj. Glede na opisane določbe Uredbe to pomeni, da mora organ ob ugotovitvi katerekoli od okoliščin iz šestega odstavka 5. člena Uredbe šteti, da je vzpostavitev upravičenčevega kmetijskega gospodarstva dokončna in sicer zgolj na podlagi pravne ureditve, ne da bi v zvezi s tem ugotavljal še nadaljnja dejstva.

14. Taka vsebina Uredbe ne izhaja le iz njenega jasnega in jezikovno povsem nedvoumnega besedila, temveč bi bila drugačna razlaga tudi očitno nelogična, saj bi pomenila vzporedno oziroma dvakratno ureditev istega pojma, namreč dokončanje vzpostavitve kmetijskega gospodarstva, celo znotraj istega člena Uredbe, vsakokrat z drugačno vsebino oziroma z določitvijo nasprotujočih si pogojev.

15. Že jasno in nedvoumno besedilo Uredbe, ki vzpostavlja formalno in nepogojno povezavo med ugotovitvijo, da je bil upravičenec pred obdobjem 24 mesecev pred oddajo vloge za razpis v RKG vpisan kot nosilec kmetijskega gospodarstva, ne pušča prostora za razlago oziroma način uporabe Uredbe, za kakršno se zavzema tožnik. Poleg tega bi bila po presoji sodišča taka razlaga tudi v nasprotju s pomenom pojma nosilca kmetijskega gospodarstva in njegovim vpisom v RKG, kot izhajata iz ZKme-1. Tako ima nosilec pravico do uporabe zemljišč kmetijskega gospodarstva in je odgovoren za obveznosti, ki izhajajo iz ZKme-1 (prvi odstavek 5. člena ZKme-1). Podatek o nosilcu kmetijskega gospodarstva se vodi v RKG (3. točka prvega odstavka 143. člena ZKme-1), ki je ena od zbirk podatkov, ki jih določa ZKme-1. 16. Pri tem pojem „podatek“ smiselno pomeni navedbe o že obstoječih dejstvih, ki jih posredujejo zavezanci, v tem primeru nosilec kmetijskega gospodarstva (tretji dostavek 143. člena ZKme-1. Vpis nosilca kmetijskega gospodarstva v RKG torej ne pomeni zgolj izražanja namere ali gole formalnosti, temveč obvestilo organu, ki vodi RKG, katera oseba dejansko izpolnjuje zakonske pogoje za nosilca. Z vidika zakonske opredelitve pojma nosilca kmetijskega gospodarstva in RKG se zato sodišče strinja s toženko, da pravna ureditev ne daje podlage za razlikovanje z vpisi nosilca kmetijskega gospodarstva v RKG glede na njihovo trajanje.

17. Uredba v sedmem odstavku 5. člena sicer določa izjemo od opisane ureditve, po kateri lahko postane upravičenec nosilec kmetijskega gospodarstva tudi v obdobju več kot 24 mesecev pred oddajo vloge na javni razpis, vendar je eden izmed pogojev za uporabo te izjeme, da kmetijsko gospodarstvo pred tem 24 mesečnim obdobjem v RKG ni imelo vpisanih grafičnih enot rabe zemljišč kmetijskega gospodarstva (GERK). V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je imelo kmetijsko gospodarstvo, pri katerem je bil tožnik v letu 2015 pet dni vpisan kot nosilec vpisane tudi GERKe, zato te izjeme ni mogoče uporabiti. Izključno v kontekstu te izjeme pa je pravno pomembno tudi vprašanje, ali je tožnik že kdaj prejel sredstva iz neposrednih plačil v kmetijstvu, na kar se prav tako sklicuje v tožbi.

18. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi sicer formalno zatrjeval tudi nepopolno oziroma napačno ugotovljeno dejansko stanje, vendar iz tožbenih navedb izhaja, da se ta trditev očitno nanaša izključno na vprašanje ali oziroma kdaj je mogoče šteti vzpostavitev kmetijskega gospodarstva za dokončano. Kot je bilo obrazloženo, po Uredbi oziroma ZKme-1 v situaciji, kot je bila obravnavana, za to zadostujeta že ugotovitvi o vpisu nosilca kmetijskega gospodarstva v RKG in da so bili v tem času pri kmetijskem gospodarstvu vpisani GERKI, kar v obravnavani zadevi med strankama ni sporno. Spor se je tako nanašal izključno na to, ali je mogoče pravno ureditev razlagati oziroma uporabiti tako, da vzpostavitev kmetijskega gospodarstva še ni bila zaključena, torej na uporabo materialnega prava. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

19. Kadar sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.