14. 11. 2017

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Hans Jörg Ulm, Republika Avstrija, ki ga po pooblastilu skrbnice Judith Schabereiter Ulm, Republika Avstrija, zastopa Odvetniška pisarna Mayr & Pavlovčič, d. o. o., Ptuj, na seji 14. novembra 2017

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 238/2014 z dne 25. 2. 2015 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 123/2015 z dne 8. 7. 2015 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbi upravnih organov o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo nepremičnega premoženja, ki je bilo pritožnikovima očetu in materi podržavljeno na podlagi Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – v nadaljevanju Odlok AVNOJ). Pritrdilo je presoji, da pritožnik skladno z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 12. členom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) ni upravičen do denacionalizacije, ker sta imela njegova pravna prednika za podržavljeno premoženje pravico dobiti odškodnino že od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZR Nemčija) in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Sklicujoč na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, je Upravno sodišče navedlo, da za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen ni pomembno, ali je mirovno oziroma mednarodno pogodbo v smislu navedene zakonske določbe sklenila FLRJ oziroma SFRJ (v nadaljevanju nekdanja Jugoslavija), temveč je bistveno, da so imele osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno v smislu določb ZDen, na njeni podlagi možnost pridobiti odškodnino od tuje države. Tako podlago po oceni sodišča pomeni tudi FIP. Za presojo, da je imela oseba na njeni podlagi pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, zadošča že, da je spadala v krog oseb, ki so bile v prilogah FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Po mnenju sodišča sta imela upravna organa v podatkih, zbranih v konkretnem postopku, dovolj podlage za ugotovitev, da sta pritožnikova pravna prednika spadala v krog teh oseb, s tem pa tudi za zaključek, da sta imela pravico dobiti odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov. Organi odločanja namreč niso dolžni ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi šle upravičencu po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar bi presegalo odločanje na podlagi ZDen, ugotavljanje, ali bi bila v tujini predvidena (in izplačana) odškodnina primerna odvzetemu premoženju in ali bi zajela vse njegove kategorije premoženja, pa bi presegalo namen, ki ga je zakonodajalec skušal doseči z ZDen.

2.Vrhovno sodišče je revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča zavrglo, ker pritožnik ni izkazal uveljavljanih pogojev za njeno dovoljenost v smislu 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – v nadaljevanju ZUS-1). Po oceni sodišča namreč z navedbami o ugotovljeni skupni vrednosti premoženja, ki je bilo podržavljeno njegovemu očetu, ter z neopredeljeno vrednostjo premoženja, ki je bilo podržavljeno njegovi materi, pritožnik ni izkazal, da bi nanj odpadli del vrednosti izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki je izražen v denarni vrednosti (odškodnini), presegal revizijski prag. Prav tako ni izkazal niti uveljavljanega pomembnega pravnega vprašanja kot pogoja za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj se je o vprašanju, ki ga je pritožnik uveljavljal v reviziji, Vrhovno sodišče izreklo že v več svojih odločitvah, izpolnjenosti tega pogoja pa ni izkazal niti s sklicevanjem, da iz predhodno izdanih pravnomočnih denacionalizacijskih odločb izhaja drugačna odločitev glede temelja pritožnikovega denacionalizacijskega zahtevka.

3.Pritožnik Upravnemu sodišču očita kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave. Meni, da stališče, po katerem FIP in izvedbeni predpisi pomenijo pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen in s tem podlago za zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka, ni sprejemljivo z vidika navedene zakonske določbe. Navaja, da je to stališče Vrhovno sodišče sprejelo šele v sodbi št. X Ips 85/2013, ki je bila izdana več kot dvajset let po uveljavitvi ZDen, ko naj bi bilo pravnomočno rešenih 98,5 % denacionalizacijskih zadev. Čeprav naj bi bili FIP in izvedbeni predpisi že leta 1962 objavljeni v Zveznem uradnem listu Republike Avstrije, se vse do leta 2010 zavezanci za denacionalizacijo, upravni organi in sodišča naj nanje ne bi sklicevali. Če naj bi ti pravni akti res urejali odškodovanje za podržavljeno premoženje, bi bili na njihovi podlagi pred tem zavrnjeni že številni zahtevki za vrnitev premoženja, kar pa naj iz sodne prakse ne bi izhajalo. Pritožnik meni, da potek časa (več kot dvajset let po uveljavitvi ZDen) ali pomanjkanje denarja za izplačilo odškodnin kot oblike denacionalizacije ne moreta biti razumna ustavno dopustna razloga za spremembo stališč sodne prakse, na podlagi katerih se upravičenci, o katerih zahtevkih še ni bilo odločeno, (ob enakem pravnem in dejanskem stanju) obravnavajo neenako v primerjavi z upravičenci, ki jim je bilo premoženje vrnjeno že pred uveljavitvijo izpodbijanega stališča. Pritožnik meni, da je "pravica dobiti odškodnino" v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen lahko izkazana le, če je bila v tuji državi na voljo pravna podlaga, ki je razlaščencem dejansko omogočala pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje. Ker naj bi odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov lahko pridobili le oškodovanci, ki so za to izpolnjevali s temi predpisi določene pogoje, naj bi bilo stališče, po katerem za izključitev iz denacionalizacije na podlagi navedene zakonske določbe zadošča že, da je tuje pravo omogočalo zgolj "načelno" pravico do odškodnine, v nasprotju z namenom, ki ga je s to določbo zasledoval zakonodajalec. Pritožnik navaja, da organi odločanja v obravnavani zadevi niti niso ugotavljali, ali sta njegova starša (kot domnevna upravičenca do odškodnine na podlagi FIP in izvedbenih predpisov) izpolnjevala vse pogoje, ki so jih ti predpisi določali za pridobitev odškodnine na njihovi podlagi. Čeprav naj bi bilo vprašanje stalnega prebivališča pritožnikovih staršev v Republiki Avstriji na dan 1. 1. 1960 ključni kriterij za presojo, ali sta sploh imela status oškodovancev v smislu določb FIP, naj to vprašanje sploh ne bi bilo predmet dokaznega postopka. Oceno, da je ta kriterij izpolnjen glede obeh pritožnikovih staršev, naj bi upravna organa in sodišče utemeljili zgolj na ugotovitvi, da je pritožnikov oče leta 1949 pridobil avstrijsko državljanstvo in da je leta 1967 umrl v Republiki Avstriji. Ker naj ta ugotovitev ne bi zadoščala za oceno, da sta pritožnikova pravna prednika izpolnjevala kriterij stalnega prebivališča v Republiki Avstriji na dan 1. 1. 1960, naj bi bila presoja organov odločanja, da sta imela pravico dobiti odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov, arbitrarna. Zato pritožnik meni, da FIP in izvedbenih predpisov ni mogoče uporabiti kot podlago za njuno izključitev iz kroga upravičencev do denacionalizacije. Pritožnik zatrjuje, da je odškodovanje za premoženje, ki je bilo odvzeto na podlagi Odloka AVNOJ, urejala le Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije z dne 15. 5. 1955 (Uradni list FLRJ, MP, št. 2/56). FIP naj sploh ne bi urejala vprašanja odškodnin za podržavljeno premoženje, saj naj bi bil namen te pogodbe in izvedbenih predpisov le vzpostavitev pravne podlage za izplačilo socialno naravnanih odškodnin, ki bi prizadetim osebam, ki so utrpele škodo za odvzete, izgubljene ali uničene predmete gospodinjske opreme ali predmete za opravljanje poklica, olajšale začetek življenja po preselitvi v Republiko Avstrijo in njihovo lažjo vključitev v avstrijsko družbo. Zaradi socialne narave s temi akti predvidenih odškodnin, na katero naj bi kazila tudi ureditev UVEG, po kateri so bile do odškodnine upravičene le osebe, ki so izpolnjevale s tem zakonom določene pogoje (med drugim tudi dohodkovni cenzus), naj FIP in izvedbeni predpisi ne bi mogli pomeniti pravne podlage v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Pritožnik izpodbija tudi sklep Vrhovnega sodišča, ki mu očita kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Zatrjuje, da ga je revizijsko sodišče na podlagi očitno napačne razlage drugega odstavka 83. člena ZUS-1 prikrajšalo za enako varstvo pravic v upravnem sporu in za vsebinsko odločitev o njegovi reviziji. Pri presoji, ali je izpolnjen vrednostni pogoj za dovoljenost revizije, naj bi prezrlo ureditev drugega odstavka 64. člena ZDen, po katerem je pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravice, na katere se zahteva nanaša. Pritožnik meni, da bi moralo revizijsko sodišče kot vrednost spora z vidika vrednostnega praga za dovoljenost revizije upoštevati skupno denarno vrednost premoženja, ki naj bi bila razvidna iz sicer razveljavljene (v isti zadevi) izdane denacionalizacijske odločbe. Zahteva revizijskega sodišča, da bi moral pritožnik v reviziji jasno in določno opredeliti pomembno pravno vprašanje glede razlage drugega odstavka 10. člena ZDen, da katerega se Vrhovno sodišče še ni opredelilo, pa naj bi presegla pritožnikovo dolžnost, ki izhaja iz navedene določbe ZUS-1, saj naj bi od pritožnika zahtevala, da v reviziji opravi pravno analizo vseh odločitev Vrhovnega sodišča.

4.Senat je ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka).

5.Senat ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

[2]Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62 – v nadaljevanju UVEG) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Hansa Jörga Ulma, Republika Avstrija, ki ga po pooblastilu skrbnice Judith Schabereiter Ulm, Republika Avstrija, zastopa Odvetniška pisarna Mayr & Pavlovič, d. o. o., Ptuj, na seji 12. decembra 2017

odločil:

Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 238/2014 z dne 25. 2. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbi upravnih organov o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo nepremičnega premoženja, ki je bilo podržavljeno pritožnikovima očetu in materi. Pritrdilo je presoji, da pritožnik skladno z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 12. členom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) ni upravičen do denacionalizacije, ker sta imela njegova pravna prednika za podržavljeno premoženje pravico dobiti odškodnino že od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP), ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi). Sklicujoč na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, je Upravno sodišče navedlo, da je bila s FIP vzpostavljena pravna podlaga za ureditev odškodnine za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, zato navedeni pravni akti pomenijo pravno podlago za odškodovanje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Za presojo, da je imela oseba na njihovi podlagi pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, zadošča že, da je spadala v krog oseb, ki so bile v prilogah FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Po mnenju sodišča sta imela upravna organa v podatkih, zbranih v konkretnem postopku, dovolj podlage za ugotovitev, da sta pritožnikova pravna prednika spadala v krog teh oseb, s tem pa tudi za zaključek, da sta imela pravico dobiti odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov. Organi odločanja namreč niso dolžni ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi šle upravičencu po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar bi presegalo odločanje na podlagi ZDen. Vrhovno sodišče je revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča s sklepom zavrglo kot nedovoljeno.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi, s katero izpodbija obe sodni odločbi, zatrjuje kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave. Ne strinja se s stališčem Upravnega sodišča, da FIP in izvedbeni predpisi pomenijo pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen in s tem podlago za zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka. Meni, da je "pravica dobiti odškodnino" v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen izkazana le, če je bila v tuji državi na voljo pravna podlaga, ki je razlaščencem dejansko omogočala pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje. Ker naj bi odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov lahko pridobili le oškodovanci, ki so za to izpolnjevali s temi predpisi določene pogoje, naj bi bilo stališče, po katerem za izključitev iz denacionalizacije na podlagi navedene zakonske določbe zadošča že, da je tuje pravo omogočalo zgolj "načelno" pravico do odškodnine, v nasprotju z namenom, ki ga je s to določbo zasledoval zakonodajalec. Pritožnik navaja, da organi odločanja v obravnavani zadevi sploh niso ugotavljali, ali sta njegova starša izpolnjevala pogoje, ki so jih FIP in izvedbeni predpisi določali za pridobitev odškodnine na njihovi podlagi. Čeprav naj bi bilo vprašanje stalnega prebivališča pritožnikovih staršev v Republiki Avstriji na dan 1. 1. 1960 ključni kriterij za presojo, ali sta imela status oškodovancev v smislu določb FIP, naj to vprašanje sploh ne bi bilo predmet dokaznega postopka. Oceno, da je ta kriterij izpolnjen glede obeh pritožnikovih staršev, naj bi organi odločanja utemeljili zgolj na ugotovitvi, da je pritožnikov oče leta 1949 pridobil avstrijsko državljanstvo in da je leta 1967 umrl v Republiki Avstriji. Pritožnik meni, da zgolj ta ugotovitev ne zadošča za oceno, da sta oba pritožnikova pravna prednika izpolnjevala kriterij stalnega prebivališča v Republiki Avstriji na dan 1. 1. 1960. Zato naj bi bila presoja, da sta imela pravico dobiti odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov, arbitrarna.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-876/15 z dne 14. 11. 2017 ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka sklepa). O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Upravno sodišče in upravna organa, skladno z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS pa tudi nasprotna udeleženca iz denacionalizacijskega postopka s pozivom, da se izjavita o ustavni pritožbi.

4.Slovenski državni holding, d. d., Ljubljana, v odgovoru na ustavno pritožbo podaja svoje stališče glede upoštevnosti FIP in izvedbenih predpisov kot pravnih podlag za ugotavljanje okoliščin, pomembnih za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen. Pritožnikove očitke zavrača kot neutemeljene in Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne.

B.

5.Pritožnik izpodbija stališče, po katerem za njegovo izključitev iz denacionalizacije zadošča že, da sta njegova pravna prednika (nekdanja lastnika podržavljenega premoženja) spadala v krog oseb, ki so bile v Prilogi 1 FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Ker naj v konkretnem postopku ne bi bilo ugotovljeno, da sta izpolnjevala pogoje za priznanje s FIP dogovorjene odškodnine, pritožnik taki razlagi med drugim očita kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

6.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17). Ustavni pritožbi je ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v citirani odločbi, je bila z izpodbijano sodbo tudi pritožniku kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je senat v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUstS odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

7.Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijano sodbo razveljavil že zaradi kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

[2]Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).