Jedro

Toženka je z ugovorom (h kateremu so bili predloženi podatki o poslovanju družbe tožničinega moža) uspešno izpodbila zatrjevano predpostavko nastanka težko nadomestljive škode, ki naj bi jo tožnica utrpela zaradi izpada dohodkov po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, zaradi katerega naj bi bilo preživetje njene družine ogroženo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. Pd 277/2011 z dne 5. septembra 2011 sklenilo, da se na predlog tožeče stranke izda začasna odredba, ki se glasi: „Toženka je dolžna tožnico obdržati na delu tudi po 31. 8. 2011 in ji do pravnomočno končanega delovnega spora v tej zadevi zagotoviti vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 8. 2010 ter ji obračunati vse zapadle plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, od njih odvesti vse davke in prispevke, neto zneske pa izplačati tožnici.“ (I. točka izreka sklepa). Obenem je sklenilo, da pritožba oziroma ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve ter da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške v zvezi z začasno odredbo v znesku 76,46 EUR v osmih dneh od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila (II. in III. točka izreka sklepa).

Zoper navedeni sklep je tožena stranka vložila ugovor, ki mu je prvostopenjsko sodišče ugodilo ter razveljavilo sklep o začasni odredbi opr. št. Pd 277/2011 z dne 5. 9. 2011 in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Obenem je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov v zvezi z ugovorom zoper začasno odredbo (I. in II. točka izreka sklepa).

Zoper sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 277/2011 z dne 20. septembra 2011, s katerim je bilo odločeno o ugovoru tožene stranke, se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da obdrži v veljavi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bilo ugodeno predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v celoti, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sklep nezakonit in nepravilen, ker je sodišče prve stopnje evidentno kršilo materialne predpise, ker je v sklepu zapisalo, da tožnica ne izkazuje več predpostavke iz 3. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ, saj bi z (ne)izdajo začasne odredbe tožnici in toženki nastale primerljive škodne posledice (na strani tožnice izguba njenih dohodkov v družinskem proračunu, na strani toženke pa izplačilo nepredvidene plače). Tak zaključek sodišča je v nasprotju s 3. alinejo 2. odstavka 272. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik verjetno izkazati, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Glede na dejstvo, da je sodišče samo ugotovilo, da bi obema nastale primerljive škodne posledice, so predpostavke za izdajo začasne odredbe po tej določbi podane. Sodišče bi lahko predlagano začasno odredbo zavrnilo le v primeru, če bi bilo v postopku z verjetnostjo izkazano, da bi tožena stranka utrpela hujše posledice od tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka verjetno izkazala obstoj terjatve, napačno pa je presodilo, da je tožena stranka uspela izpodbiti zatrjevano predpostavko nastanka težko nadomestljive škode. Nesporno med pravdnima strankama je, da bo tožeča stranka na Zavodu RS za zaposlovanje prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti le tri mesece, ki je bistveno (30 %) nižje od njene plače. Nesporno je tudi, da je tožeča stranka dolžna skrbeti za svojo mladoletno hčer, česar brez ustreznih dohodkov ne bo sposobna. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da bo preživljanje družine ob izostanku tožničinih prihodkov postalo sorazmerno večje breme za njenega moža, saj bo na tožničinem možu izključno breme preživljanja družine. Dejstvo, da bo tožnica tri mesece prejemala bistveno nižje dohodke (nadomestilo na zavodu), nato pa bo brez dohodkov, nedvomno predstavlja težko nadomestljivo škodo. Tožena stranka ni prerekala navedb, da mesečne potrebe mladoletne hčerke znašajo 400,00 EUR in da mesečne potrebe tožeče stranke znašajo 600,00 EUR, ti podatki pa se povsem ujemajo tudi s splošno znanimi podatki o minimalni mesečni plači (572,27 EUR neto). Nenadno prenehanje delovnega razmerja bi povzročilo nezmožnost preživljanja tožnice in družinskih članov, na to pa dohodki tožničinega moža nimajo nobenega vpliva. Podjetje S. d.o.o. ni družinsko podjetje, kot trdi tožena stranka, ampak posebno premoženje T.K., premoženje omenjene družbe pa ni likvidno premoženje, ki bi ga bilo mogoče vsak trenutek prodati na trgu in pridobiti gotovinska sredstva. Premoženje družbe nima nobene zveze s preživljanjem tožnice in njene mladoletne hčere, sodišče pa ni upoštevalo obveznosti, ki jih ima navedena družba, ki znižujejo aktivo podjetja (dolgoročne znašajo 89.018,00 EUR, kratkoročne pa 200.357,00 EUR). Status družbenika oz. direktorja v družbi še ne pomeni, da ta oseba v družbi prejema plačo, kaj šele, da prejema visoko plačo. Iz javno dostopnih podatkov, ki jih je tožena stranka zamolčala, izhaja, da je navedena družba v letu 2010 zaposlovala 5-9 delavcev, stroški za plače pa so znašali 63.307,00 EUR, kar pomeni, upoštevajoč minimalno število zaposlenih, povprečna mesečna plača na zaposlenega 1.055,00 EUR, kar je plača, nižja od povprečne plače v RS. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati računa št. ... za otroške jasli, ki ga plačuje mož tožeče stranke, saj je tožena stranka ravnala v nasprotju z Zakonom o varstvu osebnih podatkov in brez dovoljenja oseb, na katere se račun nanaša, razkrila osebne podatke o T.K. in mladoletni hčeri. Ni jasno, na podlagi katerih podatkov je sodišče sklepalo, da družina tožnice prejema visoke dohodke, saj iz omenjenega računa ni mogoče razbrati drugega, kot da je prispevek staršev 80 %. Gre za pavšalne, neizkazane in špekulativne navedbe tožene stranke, ki jim je sodišče nekritično sledilo. Visoki prihodki tožničine družine niso z ničemer izkazani, zlasti pa ni izkazano, da za toženo stranko ne bo nastala težko nadomestljiva škoda, ko bo tožeča stranka ostala brez dohodkov. Tožnica je s potrebno stopnjo verjetnosti izkazala predpostavko nastanka težko nadomestljive škode, pa tudi nadaljnjo predpostavko, to je, da toženi stranki zaradi izdane začasne odredbe ne more nastati nikakršna škoda oz. da z njo ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Tožena stranka je objavila prosto delovno mesto in tudi v bodoče, vsaj za obdobje enega leta, potrebuje osebo za delovno mesto knjižničarke. Potreba je očitno trajne narave. Za to delovno mesto je tožena stranka predvidela zadostna proračunska sredstva, samega dejstva, da je na tem mestu že zaposlila tretjo osebo, pa ni mogoče presojati v škodo tožeče stranke. Zato je zaključek sodišča, da bi strankama nastale primerljive škodne posledice, le pavšalen in neutemeljen. Pri testu sorazmernosti je treba upoštevati, da je tožeča stranka fizična oseba, katere mesečna plača 700,00 EUR je edini vir dohodka za preživetje, na drugi strani pa je tožena stranka, ki je javni zavod, ki mu sredstva zagotavlja državni proračun. Znesek letne plače tožnice (8.400,00 EUR) je neznaten del teh sredstev. Več kot očitno je, da so posledice neizdaje začasne odredbe bistveno večje in bistveno bolj usodne kot posledice, ki bi jih z izdajo začasne odredbe utrpela tožena stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja tudi pritožba, saj izpodbijani sklep vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da ga je vsekakor mogoče preizkusiti.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek istega člena) ter 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami – ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Po 1. odstavku tega člena sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, določenih v 2. odstavku istega člena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da je terjatev verjetno izkazana. Ob ugotovitvi, da ni izkazana vsaj ena od predpostavk iz citirane določbe, pa je ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Stališče prvostopenjskega sodišča, da je terjatev verjetno izkazana, je pravilno. Razlogi v prid ugotovitvi, da je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje na podlagi izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas oz. da je zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas verjetno izkazan oz. utemeljen, namreč prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Pritrditi pa je potrebno tudi zaključkom sodišča prve stopnje v zvezi z verjetno izkazanim obstojem predpostavk za izdajo začasne odredbe iz 2. odstavka 272. člena ZIZ, ki jim tožeča stranka v pritožbi oporeka. Po tej določbi mora upnik verjetno izkazati eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je toženka z ugovorom uspešno izpodbijala zatrjevano predpostavko nastanka težko nadomestljive škode iz 2. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ ter da tudi predpostavka iz 3. alinee istega člena ZIZ ni več izkazana. Pri tem je sodišče prve stopnje izpostavilo, da si tožnica dolžnost preživljanja mladoletne hčerke deli s svojim možem T.K. in da je skladno z določbami 49. in 50. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) dolžnost zakonca do preživljanja drugega zakonca in otrok sorazmerna njegovim zmožnostim, kar pomeni, da bo preživljanje družine ob izostanku tožničinih prihodkov postalo sorazmerno večje breme za njenega moža. Ugotovilo je, da s strani toženke predloženi račun za oskrbo (celodnevne jasli) tožničine mladoletne hčerke (za december 2010) kaže, da so prispevki prihodkov v družini visoki in da tožnica v postopku ni izkazala, da bi bilo finančno oz. materialno stanje družine tako šibko, da bi ob predpostavki izgube njenih prihodkov družini grozilo pomanjkanje sredstev za preživetje. To je utemeljilo tudi z dejstvom, da je tožničin mož direktor in edini družbenik podjetja S. d.o.o., ki je na dan 31. 12. 2010 izkazovalo opredmetena osnovna sredstva v vrednosti 231.927,00 EUR ter preneseni čisti dobiček v vrednosti 103.982,00 EUR. Na tej podlagi je sklepalo, da tožnica ni izkazala niti predpostavke iz 3. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ, ker bi z (ne)izdajo začasne odredbe tožnici in toženki nastale primerljive škodne posledice (na strani tožnice izguba njenih dohodkov v družinskem proračunu, na strani toženke pa izplačilo nepredvidene plače).

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica verjetno izkazala nastanek težko nadomestljive škode in da bi nenadno prenehanje delovnega razmerja tožnice povzročilo nezmožnost preživljanja tožnice in družinskih članov, na kar naj dohodki tožničinega moža ne bi imeli nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje se je namreč pravilno oprlo na določbe 49. in 50. člena ZZZDR in upoštevalo tudi doslej znane podatke o premoženjskem stanju tožničinega moža. Predložitev računa za oskrbo (jasli) tožničine mladoletne hčerke E.K. s strani tožene stranke je sicer res lahko vprašljiva glede na varstvo osebnih podatkov, na kar utemeljeno opozarja pritožba, vendar je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo tudi druge predložene dokaze, zlasti javno objavljene podatke o poslovanju družbe S. d.o.o.. Res je tudi, kot trdi pritožba, da premoženje d.o.o., katere lastnik je tožničin mož, ni likvidno premoženje, ki bi ga bilo mogoče vsak trenutek prodati na trgu in pridobiti gotovinska sredstva in da status družbenika oz. direktorja v družbi še ne pomeni, da ta oseba v družbi prejema (visoko) plačo, vendar pa je ne nazadnje tudi iz podatkov v pritožbi glede poslovanja navedene družbe mogoče sklepati, da družba ustrezno posluje, dokazov, da tožničin mož, ki ima nedvomno poleg tožnice obveznost preživljanja sebe in družinskih članov, v družbi ne prejema ustrezne plače za delo direktorja, pa tožnica tudi k pritožbi ni priložila. Ker, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica zaenkrat ni izkazala, da bi bilo finančno oz. materialno stanje družine tako šibko, da bi ob izgubi njenih prihodkov družini grozilo pomanjkanje sredstev za preživetje, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da težko nadomestljiva škoda ni izkazana. Izpad dohodkov tožnice bo v primeru, da bo tožnica v sporu uspela, pokrit v okviru reparacijskega zahtevka.

Pritrditi je potrebno tudi zaključku, da ni izkazana predpostavka iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ, zlasti zato ne, ker je tožena stranka na delovnem mestu, ki ga je zasedala tožnica, že zaposlila drugega delavca, kar bi nedvomno oteževalo vrnitev tožnice na njeno prejšnje delovno mesto na podlagi začasne odredbe. Tožnica pa ima ob dejstvu, da je terjatev verjetno izkazana, v nadaljnjem postopku še vedno možnost predlagati začasno odredbo iz 5. točke 1. odstavka 273. člena ZIZ, pri čemer pa mora zlasti dokazati, da je plačevanje nadomestila plače, dokler traja spor o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, potrebno za preživljanje tožnice in oseb, ki jih je po zakonu dolžna preživljati (kar doslej še ni bilo izkazano).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka (2. odstavek 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člena ZPP).