Jedro

Tožnica je vložila tožbo 22. 9. 2011 in takrat od toženca zahtevala izpolnitev obveznosti. Toženec je bil najmanj takrat seznanjen s terjatvijo tožeče stranke in že od takrat dalje je lahko nastopila njegova zamuda.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od glavnice od 6. 7. 2013 dalje do plačila. V ostalem ostane izpodbijana sodba nespremenjena.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 614,88 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo v plačilo 9.906,92 EUR tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (II. točka). Zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti za čas od 6. 7. 2013 do izdaje sodbe je sodišče zavrnilo (III. točka izreka). Tožencu je še naložilo plačilo 985,15 EUR pravdnih stroškov tožnici (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je postavila obrestni zahtevek od 6. 7. 2013 dalje zato, ker je bila na ta dan ocenjena vrednost nujnega dednega deleža. Sicer pa je toženec v zamudi že vse od smrti staršev in je tožnica že takrat pridobila pravico do vračila darila. Sodišče bi to moralo upoštevati, saj gre za določbe Zakona o dedovanju in Obligacijskega zakonika, na katere sodišče ni potrebno posebej opozarjati.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od 6. 7. 2013 do izdaje sodbe. Tako je ravnalo, ker tožeča stranka ni podala navedb, da je tožena stranka 6. 7. 2013 že prišla v zamudo. Navedbe, ki jih je podala po ugovoru tožene stranke, in sicer, da je tožena stranka v zamudi že od smrti staršev, so bile prepozne ter jih sodišče ni moglo upoštevati.

6. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (prvi in drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (1)).

7. Tožnica je vložila tožbo 22. 9. 2011 in takrat od toženca zahtevala izpolnitev obveznosti. Toženec je bil najmanj takrat seznanjen s terjatvijo tožeče stranke in že od takrat dalje je lahko nastopila njegova zamuda. Vendar zahteva tožeča stranka s tožbo manj, in sicer plačilo obresti od 6. 7. 2013 dalje do plačila. Ker je bil toženec takrat že v zamudi je tožničin zahtevek po plačilu zamudnih obresti od 6. 7. 2013 dalje utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je priznalo tek zakonskih zamudnih obresti že od 6. 7. 2013 dalje (358. člen Zakona o pravdnem postopku (2)).

8. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je po načelu uspeha v pravdi dolžna tožena stranka povrniti stroške (154. člen ZPP). Stroške sestavljajo stroški postopka s pravnimi sredstvi (tar. št. 3210) in stroški DDV-ja (155. člen in 165. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji, OZ

(2) Ur. l. RS, št. 45/2008, ZPP