Jedro

Mejo med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti je mogoče urediti le po močnejši pravici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se določi meja med parcelama predlagatelja J. K., V. ..., V. z ID znaki ..., ... in ..., vse k.o. V. in med parcelo javno dobro v upravljanje O. V. z ID znakom ... k.o. V. Uredilo jo je na podlagi močnejše pravice in je odločilo, da se meja določi skladno s skico zamejničenja v zvezi z izmeritvenimi podatki v elaboratu zemljiškokatastrske meritve in je le-ta sestavni del sklepa o določitvi meje. Odločilo je še, da se vrednost spornega prostora v tem postopku za ureditev meje, ne določi. Sodišče je na podlagi izvedenke za geodezijo - urejanje lastniških mej mag. M. G. prepričljivo ugotovilo, zakaj držijo njene ugotovitve, da meja med parcelami poteka tako kot je bila zarisana že v skici terenske meritve G. d.o.o., izdelane dne 16. 6. 2009 in zakaj v upravnem postopku niso bile opravljene spremembe na škodo predlagateljeve nepremičnine in ne v korist javnega dobra. Takšne ugotovitve izvedenke pa so v celoti in zanesljivo ovrgle trditve predlagatelja glede lege celotne parcele ..., javno dobro v k.o. V. in posledično glede lege parcele v lasti predlagatelja št. ... k.o. V. Skladno z ugotovitvami izvedenke sta tudi izpovedbi obeh zaslišanih nasprotnih udeležencev, skladni z ugotovitvami izvedenke pa sta tudi izpovedbi obeh zaslišanih nasprotnih udeležencev V. B. in zastopnika O. V., ki sta oba soglašala s potekom meje, ki se ureja v tem postopku, v skladu z ugotovitvami o poteku meje po katastru. Sodišče prve stopnje pa ni določilo, vrednosti spornega mejnega prostora, ker gre v tem primeru za ureditev meje le po stanju, kot ga izkazuje kataster, saj gre za mejo med zasebno lastnino in javnim dobrim in se zahteva ureditev meje v škodo javnega dobra, zato je opredelitev vrednosti spornega mejnega prostora odveč in sodišče te vrednosti ni ugotavljalo. O stroških tega nepravdnega postopka, sodišče ni odločilo.

Zoper takšno odločitev se pritožuje predlagatelj po svojih pooblaščencih. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je z izpodbijanim sklepom bila po kriteriju močnejše pravice, določena meja med nepremičninami predlagatelja in javnim dobrim v upravljanju prvega nasprotnega udeleženca. Predlagatelj pa meni, da izpodbijani sklep ni pravilen in zakonit. Izpodbijani sklep je bil izdan v nepravdnem postopku, v okviru določb postopka za ureditev mej (člen 131-139 ZNP). Materialnopravne določbe ureditve meje pa predvideva SPZ (člen 77). Tako se domneva močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku, vendar pa lahko sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice le, če vrednost spornega mejnega prostora ne presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, oziroma če predlagatelj in nasprotni udeleženec s tem soglašata (prvi in tretji odstavek 77. člena SPZ). Ko vrednost spornega mejnega prostora presega znesek 4.000,00 EUR, stranki pa ne soglašata, da sodišče mejo v nepravdnem postopku uredi po močnejši pravici, se meja določi po zadnji mirni posesti ali po pravični oceni. Pritožnik pritrjuje razlogom v izpodbijanem sklepu, da sodne ureditve meje med zemljiščem, ki predstavlja javno dobro in zemljiščem predlagatelja, ki v zasebni lasti, ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti ali pravični oceni, ampak zgolj na podlagi močnejše pravice. Vendar pa nezmožnost odločanja po zadnji mirni posesti ali pravični oceni, ker je sporna meja med zemljiščem, ki predstavlja javno dobro, ne utemeljuje opustitve določitve vrednosti spornega mejnega prostora. Pritožnik tako meni, da bi sodišče pri ugotovitvi mejnega spornega prostora, moralo tudi določiti njegovo vrednost in nato, če bi vrednost spornega mejnega prostora presegala 4.000,00 EUR pozvati udeležence, ali se strinja, da se meja določi na podlagi močnejše pravice oziroma po dokončno urejeni katastrski meji. Ker sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa ni ugotovilo vrednosti spornega mejnega prostora oziroma udeleženca postopka nista soglašala z ureditvijo meje na podlagi močnejše pravice, ni izpolnjena procesna predpostavka za ureditev meje v nepravdnem postopku. Zato pritožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. V ponovljenem postopku naj se ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji za določitev meje v nepravdnem postopku, ali pa je treba nadaljevati postopek po pravilih pravdnega postopka. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Pritožba je bila vročena nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Iz pritožbenih navedb izhaja, da se pritožnik ne strinja z odločitvijo sodišča v delu, kjer ni določilo vrednosti spornega mejnega prostora in zato neutemeljeno ni uporabilo določbe člena 138 ZNP. Sicer pa iz pritožbe ne izhaja, da se pritožnik ne bi strinjal z določitvijo meje med parcelami predlagatelja in nasprotne udeleženke O. V., ki je javno dobro in v upravljanju O. V., o čemer je odločeno v točki 1. Tako je pritožbeno nesporno, da se sodno ureja meja med parcelami, ki so v zasebni lasti in s parcelo, ki je v celoti javno dobro. To pa pomeni, da je mogoče določiti mejo zgolj po kriteriju močnejše pravice. Mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, je mogoče urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster. To je v konkretnem primeru storilo tudi sodišče prve stopnje in je določilo mejo na podlagi podatkov iz katastra in sicer na podlagi dokončno urejene katastrske meje, ki je bila ugotovljena v upravnem postopku in katero je nato z koordinacijskimi podatki določilo tudi sodišče prve stopnje v točki 1 izreka sklepa. Ker je na javnem dobru (19. člen SPZ) omejen prenos lastninske pravice in ker na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem (44. člen SPZ), se je v sodni praksi izoblikovalo enotno stališče, da je mogoče mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster. Ker torej v obravnavanem primeru ni mogoče urediti meje po močnejši pravici, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ker je meja sporne med zemljišči, ki so v zasebni lasti in javno dobrim, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pomeni v katastru vrisana meja javne poti močnejšo pravico, saj se meje javne poti ne da premakniti zaradi drugačnega izvajanja posesti in še manj po pravični oceni. Javna pot je namreč nepremičnina, glede katere velja poseben pravni režim, saj je takšna nepremičnina izven pravnega prometa in na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Nastanek in ukinitev javnega dobra, javne poti urejajo specialni zakoni, kot npr. Zakon o javnih cestah, Zakon o graditvi objektov. Zato je ob reševanju pritožbe mogoče ugotoviti, da je sodišče prve stopnje, na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo in sicer določbe drugega odstavka 77. člena SPZ, pravilno uporabilo. Ker torej zaradi narave parcelne številke ... k.o. V. - pot v javnem dobru, meje ni mogoče urediti na drugačen način, kakor po drugem odstavku 77. člena SPZ iz prej omenjenih razlogov, je bila v obravnavanem primeru opredelitev vrednosti spornega mejnega prostora iz tega razloga odveč (1).

Zato pritožba v delu, kjer zahteva, da bi sodišče prve stopnje moralo določiti vrednost sporne mejne ploskve, ki dejansko v celoti predstavlja javno dobro, ni utemeljena, in je odločitev sodišča v tej zvezi materialnopravno pravilna, ker kljub določbi člena 138 ZNP, ni določilo vrednosti spornega mejnega prostora iz razlogov, katere je navedlo sodišče prve stopnje in so dopolnjeni še z razlogi sklepa sodišča druge stopnje, kakor sledi zgoraj. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 77. člena SPZ, saj se domneva močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Močnejša pravica nasprotnega udeleženca je tako bila dokazana, predlagatelj pa tudi ni zahteval ureditve meje po zadnji mirni posesti, pri čemer je dodati, da v primeru določitve meje med javnim dobrom in zasebno lastnino ni mogoče uporabiti značilnost določanja meje po zadnji mirni posesti, iz že zgoraj obrazloženih razlogov. Drugačno uporabo materialnega prava ne bi mogel zahtevati predlagatelj, npr. v pravdnem postopku (78. člen SPZ).

Ker tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere opozarja pritožba in ker se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZNP, na katera mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP, zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.

Op. št.(1): Tako tudi sklep VSL I Cp 1633/2012 z dne 27. 2. 2013.