Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sklep o oprostitvi plačila sodnih taks učinkuje od dneva vložitve in velja za vse vloge in dejanja, za katera nastane taksna obveznost kasneje. Oprostitve plačila sodnih taks torej ni mogoče zahtevati za nazaj.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožnik ne oprosti plačila sodnih taks v upravnem sporu v zvezi s tožbo, ki jo je vložil zoper odločbo Davčnega urada Celje z dne 18. 9. 2007. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnik kljub pozivu, da vlogo za oprostitev plačila sodnih taks dopolni z listinami, naštetimi v pozivu, in opozorilu na posledice, ni dopolnil vloge. Zato je na podlagi podatkov v spisu, iz katerih je razvidno, da je tožnikova osnova za odmero dohodnine v letu 2006 znašala 3.863.856,00 SIT, presodilo, da s plačilom sodnih taks tožnikova sredstva ne bodo občutno zmanjšana, ter zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Ker je tožnik vlogo za oprostitev plačila sodnih taks vložil po vložitvi tožbe, tudi sicer ne bi bil upravičen do oprostitve plačila sodne takse za tožbo, saj je ta obveznost nastala že z vložitvijo tožbe, sklep o oprostitvi pa učinkuje šele od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev.
3. Tožnik v pritožbi navaja, da mu ni znano, zakaj sodišče od njega že tretjič terja takso, saj gre iz leta v leto za isto zadevo. Predmet spora je vedno neupoštevanje velikih stroškov, ki nastanejo pri samozaložbi.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pravno podlago obveznosti plačila sodne takse ter odločanja o oprostitvi plačila sodne takse določa Zakon o sodnih taksah (ZST, Ur. l. RS, št. 20/2004-UPB1, 115/2006, 140/2006, 89/2007 in 37/2008), ki se na podlagi določbe 39. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS,št. 37/2008) uporablja v obravnavani zadevi.
6. Po prvem odstavku 13. člena ZST sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Tretji odstavek 13. člena ZST določa, da sodišče sklep o oprostitvi izda na predlog stranke. Predlogu mora stranka predložiti svojo zadnjo odločbo o dohodnini in zadnje odločbe o dohodnini družinskih članov iz prvega odstavka tega člena, potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov iz prvega odstavka tega člena v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev ter potrdilo o premoženjskem stanju. Glede na navedene določbe ZST je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in je o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, ker tožnik kljub pozivu sodišča ni predložil zahtevane dokumentacije, odločalo na podlagi dokumentacije v spisu.
7. Sodišče prve stopnje je tožniku tudi pravilno pojasnilo, da ne glede na dokumentacijo v spisu, ni podlage za oprostitev plačila sodne takse za tožbo. Po prvem odstavku 14. člena ZST namreč sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu tega zakona nastala obveznost tega dne ali pozneje. Skladno s 1. točko drugega odstavka 4. člena ZST pa obveznost plačila sodne takse za tožbo nastane takrat, ko se tožba izroči sodišču. Ker je tožnik predlog za oprostitev plačila sodne takse podal po vložitvi tožbe (ki jo je kasneje umaknil), tudi na podlagi prvega odstavka 14. člena ni podlage za oprostitev plačila sodne takse za tožbo.
8. Ker torej na podlagi 1. točke drugega odstavka 4. člena ZST obveznost plačila sodne takse za tožbo nastane že s samo vložitvijo tožbe, tožnik ne more uspeti z navedbami, da s tožbo v obravnavani zadevi uveljavlja smiselno enake razloge (neupoštevanje velikih stroškov v samozaložbi) kot že v dveh drugih zadevah. Na podlagi že navedenih določb ZST namreč obveznost plačila sodne takse nastane z vsako vložitvijo tožbe.
9. Vrhovno sodišče je na podlagi določbe 366. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1, ki določa, da se ZPP primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, uporabilo določbo 76. člena ZUS-1 in zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks.