Jedro

Sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 309.a člena ZPP in je kot procesno gradivo upoštevalo listine, ki vključujejo konkretno poravnalno ponudbo v pogajanjih med strankama zaradi mirne rešitve spora. Takšna kršitev predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je bila pri pretrganju zastaranja upoštevana prav listina s konkretno poravnalno ponudbo, na ta listinski dokaz pa je sodišče prve stopnje oprlo svojo presojo o pretrganju zastaranja (česar po obrazloženem ne bi smelo). Posledica neupoštevanja navedenih listin pomeni, da zastaranje terjatev ni bilo pretrgano ter da so, upoštevajoč petletni zastaralni rok iz 206. člena ZDR, zastarale vse terjatve iz naslova razlik v plači vtoževano obdobje in regresa za letni dopust za sporni leti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: - delno spremeni v I. in II. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek za izplačilo plač in regresa za letni dopust v celoti zavrne ter - spremeni v stroškovni odločitvi (III. točka izreka) tako, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 4.208,98 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

II. Pritožba tožnika se zavrne.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti 2.058,38 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sam.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto plačo za čas od 26. 5. 2003 do 28. 2. 2005 v skupnem bruto znesku 140.892,61 EUR, tako da odvede davke in prispevke ter tožniku izplača neto zneske, razvidne iz I. točke izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2007 do plačila, v presežku (za plačilo razlike do zahtevanih 168.504,92 EUR in zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih neto prikrajšanj za čas od 18. 6. 2003 do 11. 10. 2007) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za leti 2003 in 2004 obračuna regresa za letni dopust v bruto zneskih, razvidnih iz II. točke izreka, odvede akontacijo dohodnine ter mu izplača neto zneska regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2007 do plačila, v presežku (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto regresa za leto 2003 od 1. 7. 2003 do 11. 10. 2007 in od neto regresa za leto 2004 od 1. 7. 2004 do 11. 10. 2007) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.677,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS; št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravdnih stroškov, ki so bili priglašeni že v zadevi Pd 70/2010. Sodišče prve stopnje bi pri odmeri moralo upoštevati strošek odvetniških storitev za prihod na narok v zadevi Pd 70/2010 in stroške izvedenine, ki jo je plačal tožnik. Tožnik uveljavlja kršitev določbe 155. člena ZPP, če bi sodišče štelo, da navedeni stroški niso bili potrebni. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sodbo, smiselno zoper njen ugodilni del in odločitev o stroških postopka, iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da iz dopisa z dne 7. 11. 2006 ne izhaja jasno in določno, da je tožena stranka pripoznala svoj dolg. Poravnalni predlog je bil podan z namenom mirne rešitve spora v postopku izvršbe. Tožena stranka opozarja na procesno kršitev iz 309.a člena ZPP, ki jo je navedla že v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2013. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je konkretno poravnalno ponudbo sprejelo kot dokaz, storilo bistveno kršitev pravil postopka. Opisana kršitev je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj bi sodišče sprejelo povsem drugačno odločitev, če ne bi uporabilo dokaza - dopisa z dne 7. 11. 2006. Če sodišče tega dokaza ne bi upoštevalo, bi ugotovilo, da so vtoževane terjatve zastarale. Tožena stranka še navaja, da tožniku za čas samozaposlitve in zaposlitve pri drugem delodajalcu ni mogoče priznati obstoja delovnega razmerja pri njej. Zato tožniku ni mogoče za nazaj obračunati plače in prispevke, temveč bi mu tožena stranka kvečjemu izplačala odškodnino. Poleg tega ni mogoče izenačiti bruto plače zaposlenega in dobička samostojnega podjetnika. Že v pripombah na izvedensko mnenje je tožena stranka opozorila na dejstvo, da izračun neto dobička ni preverljiv. To vprašanje tudi po zaslišanju izvedenca ni bilo razčiščeno, zato je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik je vložil še odgovor na pritožbo, v katerem prereka navedbe tožene stranke in ocenjuje njeno pritožbo kot neutemeljeno. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke glede zastaranja denarnega zahtevka. Presodilo je, da je treba dopis in predlog izvensodne poravnave z dne 17. 11. 2006 šteti za pripoznavo dolga v smislu 364. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Glede na to, da je bila pripoznava dolga podana 17. 11. 2006, tožba pa je bila vložena 12. 10. 2010, je sodišče prve stopnje zaključilo, da vtoževane terjatve niso zastarale.

9. Tožena stranka je najprej v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2013 nato pa še v pritožbi izrecno uveljavljala kršitev 309.a člena ZPP, s katero je na področju zbiranja procesnega gradiva uveljavljena dokazna prepoved. Po 309.a členu ZPP listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku. V obravnavani zadevi je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo dne 17. 3. 2011 v spis predložil dopis tožene stranke s poravnalno ponudbo. V teh listinah je tožena stranka navedla razloge, ki jih daje ob konkretni poravnalni ponudbi.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 309.a člena ZPP in je kot procesno gradivo upoštevalo listine, ki vključujejo konkretno poravnalno ponudbo v pogajanjih med strankama zaradi mirne rešitve spora. Takšna kršitev predstavlja t. i. relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je bila pri pretrganju zastaranja upoštevana prav listina s konkretno poravnalno ponudbo, na ta listinski dokaz pa je sodišče prve stopnje oprlo svojo presojo o pretrganju zastaranja (kar po obrazloženem ne bi smelo). Ugotovitev in zaključek sodišča prve stopnje povsem nedvoumno omogoča sklepanje, v kakšni meri je s strani tožnika predložen dokaz vplival na odločitev sodišča. Ali povedano drugače, posledica neupoštevanja navedenih listin pomeni, da zastaranje terjatev ni bilo pretrgano ter da so, upoštevajoč petletni zastaralni rok iz 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 393/2008 z dne 9. 10. 2009,(1) zastarale vse terjatve iz naslova razlik v plači za čas od 26. 5. 2003 do 28. 2. 2005 in regresa za letni dopust za leti 2003 in 2004, kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi.

11. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenih razlogov pritožbi tožene stranke ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v povezavi s šesto alinejo 358. člena ZPP odpravilo kršitev določbe postopka tako, da listin (dopisa s poravnalno ponudbo z dne 17. 11. 2006) ni upoštevalo, ter sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu I. in II. točke izreka spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

12. V nastali situaciji, ko je zahtevek tožnika zastaran, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeliti do preostalih pritožbenih očitkov pravdnih strank (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Sprememba odločitve o glavni stvari je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožnik s tožbo v celoti ni uspel, zato je na podlagi prvega odstavka 154. in 155. člena ZPP dolžan povrniti toženi stranki potrebne stroške postopka na prvi stopnji, obračunane ob uporabi Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008), in sicer nagrado za postopek v višini 1.420,90 EUR, nagrado za narok v višini 1.311,60 EUR, izdatke za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV. Tožena stranka pa ni upravičena do povrnitve materialnih stroškov v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6000), ker stroškov, povezanih z izdelavo in izročitvijo dokumentov, ni dokazala. Ob upoštevanju potnih stroškov v višini 235,32 EUR, stroškov prič A.A. (6,20 EUR) in B.B. (36,80 EUR) ter izvedbe dokaza z izvedencem C.C. v znesku 572,61 EUR stroški tožene stranke za postopek pred sodiščem prve stopnje znašajo 4.208,98 EUR.

14. Ker tožnik s tožbo ni uspel, krije sam svoje stroške v postopku na prvi stopnji. To pomeni, da v pritožbi tožnika zoper stroškovno odločitev niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo (II. točka izreka).

15. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžan tožnik povrniti pritožbene stroške. Le-te je, upoštevaje vrednost izpodbijanega ugodilnega dela sodbe (142.019,40 EUR), sodišče druge stopnje odmerilo v višini 2.058,38 EUR (nagrada za postopek po tarifni številki 3210 1.667,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR ter 22 % DDV), kar je tožnik dolžan povrniti toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, nastale z zastopanjem po odvetniku (prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Najkasneje s to zadevo je Vrhovno sodišče RS poenotilo sodno prakso glede zastaranja denarnih terjatev, ki se uveljavljajo bodisi kot reparacija bodisi kot odškodnina. Ker vložitev tožbe zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja predpostavlja, da je bil od dneva prenehanja delovnega razmerja delavec tudi materialno prikrajšan zaradi neizplačevanja prejemkov iz delovnega razmerja, lahko njihovo plačilo od delodajalca zahteva že od dneva nastanka vsakokratnega materialnega prikrajšanja, tj. od dneva zapadlosti plač oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi mu bili sicer izplačani, če ne bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja.