Jedro

Predmet spora je presoja zakonitosti odločbe o razrešitvi iz višjega naziva in imenovanje v nižji naziv, kar je posledica negativne ocene komisije za spremljanje poskusnega dela, zato sodišče meni, da bi se morala tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ opredeliti do ocene navedene komisije. Pri tem pa je prvostopenjski organ v obrazložitvi navedel zgolj to, da tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila, drugostopenjski organ pa je glede tožničinih ugovorov zoper ugotovitve komisije navedel zgolj to, da se v tem postopku ne more spuščati v utemeljenost podane ocene poskusnega dela, zlasti zato, ker se je tožnica strinjala s premestitvijo na drugo delovno mesto.

Tožnica je dne 12. 3. 2015 seznanjena z oceno poskusnega dela, ni pa niti iz upravnega spisa niti iz prvostopenjske odločbe razvidno, ali ji je bila razen tega, da je bila z oceno seznanjena, dana tudi izrecna možnost, da se do te ocene opredeli v postopku do izdaje prvostopenjske odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve, Policije, št. 1002-591/2014/8 (1502-07) z dne 24. 3. 2015 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnico z dnem premestitve razrešil iz uradniškega naziva policijska inšpektorica III in jo imenoval v uradniški naziv policistka I. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila tožnica z odločbo z dne 23. 9. 2014 imenovana v naziv policijska inšpektorica III. Ob premestitvi na zahtevnejše delovno mesto je bilo določeno 6-mesečno poskusno delo. Ker tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila, se premesti na drugo ustrezno delovno mesto, ki se opravlja v nižji stopnji uradniškega naziva in se jo razreši naziva policijska inšpektorica III v skladu z 91. členom Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU).

2. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V svoji odločbi je med drugim navedel, da je razlog za izdajo izpodbijane odločbe negativna ocena poskusnega dela, glede katere je tudi podan edini pritožbeni ugovor, drugostopenjski organ pa se v tem postopku ne more spuščati v utemeljenost podane ocene poskusnega dela s strani imenovane komisije, ker se je tožnica strinjala s premestitvijo na delovno mesto policistke.

3. Tožnica v tožbi navaja, da se ni strinjala z oceno komisije za spremljanje poskusnega dela, vendar je iz razloga, da ne bi izgubila zaposlitve, sprejela zaposlitev na prejšnjem delovnem mestu policistke I. Stališče komisije za spremljanje poskusnega dela temelji zgolj na enem napačnem podpisu, ki ga je tožnica izvedla dne 24. 2. 2015. Glede ostalega dela pa komisija ni imela nobenih pripomb oziroma je ugotovila, da ga je opravila brez napak ter nad pričakovanji. Predlagala je, naj se tožnici poskusno delo podaljša. Razen tega se član komisije A.A. z negativno oceno ni strinjal, ta pa je kot tožničin nadrejeni z njenim delom najbolj seznanjen. V nadaljevanju tožbe tožnica podrobno pojasnjuje, kako je prišlo do tega, da je podpisala sporno odločbo o pridržanju romunskega državljana. Med drugim navaja, da je bila šele pozneje obveščena, da naj bi bila ta odločba nezakonita. Nezakonitosti te odločbe tedaj ni ugotovila niti sodnica, ki je izdala odredbo o ogledu osumljenčevega vozila niti uslužbenec OKC PU Nova Gorica, ki je v dnevnik dogodkov zabeležil pridržanje. Tožnica meni, da ji ni mogoče očitati, da naj bi poskusno delo neuspešno opravila. Tožnica se ne strinja s stališčem drugostopenjskega organa, da se v utemeljenost podane negativne ocene s strani imenovane komisije ne more spuščati. Ravno od presoje te ocene je namreč odvisna pravilnost izpodbijane odločbe z dne 24. 3. 2015. To, da je pristala na premestitev na prejšnje delovno mesto, ne pomeni, da bi iz tega razloga izgubila pravico izpodbijati pravilnost odločitve o uspešnosti oziroma neuspešnosti poskusnega dela. Tožnica predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi, toženi strani pa naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje pristojnemu organu in tudi v tem primeru zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je sodišče tožbo prejelo dne 15. 6. 2015 in v kolikor je prepozna, predlaga, naj sodišče tožbo zavrže. Nadalje navaja, da je bila tožnica premeščena na drugo delovno mesto z njenim soglasjem, kar pomeni, da se je s tem strinjala. Če se na aneks ne bi podpisala, to ne bi imelo za posledico izgube zaposlitve, pač pa izdajo enostranskega sklepa o premestitvi v skladu z 2. točko prvega odstavka 149. člena ZJU. Z izdajo takega sklepa bi pridobila tudi možnost uveljavljanja pravnega varstva in s tem možnosti izpodbijanja razloga za premestitev. Glede na navedeno tožena stranka meni, da tožnica v postopku pred upravnim sodiščem ne more doseči vsebinske presoje ocene o neuspešno opravljenem poskusnem delu, ki je bila v njenem primeru razlog za premestitev, katere presoja zakonitosti sodi v pristojnost delovnega sodišča. Zaradi tega je neutemeljena zahteva tožnice za izvedbo glavne obravnave in zaslišanje prič, če pa bi sodišče temu dokaznemu predlogu sledilo, predlaga tožena stranka še zaslišanje B.B. in C.C. Predstojnik je imel vso pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe na podlagi 1. točke prvega odstavka 91. člena ZJU. V skladu z 79. členom ZJU je ustrezen naziv pogoj za opravljanje dela na uradniškem delovnem mestu, glede na tretji odstavek 67. člena ZJU v povezavi s 1. točko prvega odstavka 91. člena ZJU pa je ugotovljena nesposobnost razlog za razrešitev naziva uradnika, zaradi česar tožena stranka ugotavlja, da je razrešitev tožnice iz naziva policijska inšpektorica III in njeno imenovanje v naziv policistka I v skladu z določbami ZJU. Za presojo zakonitosti odločbe niso pravno relevantne tožbene navedbe v zvezi z oceno poskusnega dela. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnica v pripravljalni vlogi zatrjuje, da je tožbo vložila pravočasno. Nadalje navaja, da za delovno mesto policijski inšpektor – pomočnik komandirja na PP Nova Gorica ni bilo navedeno, da se bo delo opravljajo s šest mesečnim poskusnim delom. Na to delovno mesto ni bila premeščena, ampak je sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, zato sklicevanje tožene stranke na določilo tretjega odstavka 67. člena ZJU ni pravilno. Do sedaj se za delovno mesto policijski inšpektor – pomočnik komandirja poskusno delo ni nikoli zahtevalo, ampak se je to prvič zgodilo šele pri tožnici, zaradi tega je tudi neenako obravnavana v primerjavi z ostalimi sodelavci. Ne drži, da je s sklenitvijo aneksa št. 8 k pogodbi o zaposlitvi izgubila možnost uveljavljanja pravnega varstva. Ob smiselni uporabi določila 91. člena Zakona o delovnih razmerjih v primeru, da delavcu, ki ne sprejme ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, delovno razmerje preneha. Za tožnico ni možno reči, da ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov, ki bi zagotavljali kvalitetno in učinkovito delovanje organa v skladu s programom dela organa. Odločitev komisije tudi ni bila soglasna, proti je bil njen nadrejeni, ki je z njenim delom najbolj seznanjen. V zvezi s postopkom izdaje sporne odločbe ni bil obravnavan nihče drug.

6. K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče najprej pojasnjuje, da je bila tožba vložena pravočasno. Tožnica je drugostopenjsko odločbo prejela dne 13. maja 2015. Trideseti dan za vložitev tožbe se je tako iztekel na dan 12. junij 2015 in navedenega dne je tožnica tudi poslala tožbo priporočeno po pošti.

9. V obravnavani zadevi je sporna odločba, s katero je bila tožnica razrešena iz višjega uradniškega naziva policijske inšpektorice III in imenovana v nižji uradniški naziv, to je uradniški naziv policistka I. Razloge za razrešitev uradniškega naziva določa 91. člen ZJU. Prvostopenjski organ in drugostopenjski organ se pri razlogih za razrešitev sklicujeta na 1. točko prvega odstavka 91. člena ZJU, ki določa, da se uradnik razreši naziva v primeru ugotovljene nesposobnosti v skladu s tem zakonom. To določilo je treba razumeti v povezavi z 67. členom ZJU, ki v tretjem odstavku med drugim določa, da se v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela uporabljajo določbe tega zakona o posledicah ugotovitve nesposobnosti. Ker ima torej ugotovitev nesposobnosti lahko za posledico med drugim tudi razrešitev iz določenega naziva, je zato prvostopenjski organ sklenil, da so nastopile okoliščine iz 1. točke prvega odstavka 91. člena ZJU, torej gre za razrešitev zaradi ocene, da je bilo poskusno delo neuspešno opravljeno. Podana je torej neposredna vzročna zveza med oceno komisije za spremljanje šestmesečnega poskusnega dela in samo razrešitvijo. Iz tega razloga se sodišče ne more strinjati s stališčem tožene stranke, ki ga je navedla tako v drugostopenjski odločbi kot tudi v odgovoru na tožbo, češ da se v tem postopku ne more ocenjevati utemeljenosti podane ocene poskusnega dela s strani imenovane komisije. Tožena stranka v odgovoru na tožbo to svoje stališče utemeljuje s tem, da je bila tožnica zaradi negativne ocene poskusnega dela premeščena na drugo delovno mesto, presoja zakonitosti premestitve pa je v pristojnosti delovnega sodišča, zaradi česar je po mnenju tožene stranke tudi presoja ocene o neuspešno opravljenem poskusnem delu stvar delovnega sodišča in se vsebinske presoje te ocene ne more uveljavljati v postopku pred upravnim sodiščem. Sodišče se s takim stališčem ne strinja. Tožena stranka ima sicer prav, da ima negativna ocena komisije za spremljanje poskusnega dela za posledico tudi premestitev in s tem posledično morebitno presojo v delovnem sporu, vendar pa je povsem neodvisno od tega negativna ocena komisije za spremljanje poskusnega dela tudi neposreden vzrok za razrešitev iz dosedanjega višjega naziva in imenovanje v nižji naziv, kar je sodišče že pojasnilo v začetku te sodbe.

10. V obravnavani zadevi je torej predmet spora presoja zakonitosti odločbe o razrešitvi iz višjega naziva in imenovanje v nižji naziv, kar je posledica negativne ocene komisije za spremljanje poskusnega dela, zato sodišče meni, da bi se morala tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ opredeliti do ocene navedene komisije. Iz navedenega razloga je v navedenem sodnem sporu pomembno tudi to, ali sta se oba organa, ki sta odločala v upravnem postopku, pravilno opredelila do ocene komisije za spremljanje poskusnega dela. Pri tem pa je prvostopenjski organ v obrazložitvi navedel zgolj to, da tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila, drugostopenjski organ pa je glede tožničinih ugovorov zoper ugotovitve komisije navedel zgolj to, da se v tem postopku ne more spuščati v utemeljenost podane ocene poskusnega dela, zlasti zato, ker se je tožnica strinjala s premestitvijo na drugo delovno mesto. Tako stališče pa je po mnenju sodišča napačno iz razlogov, ki jih je že navedlo v tej sodbi.

11. Tudi iz 1. točke prvega odstavka 91. člena in iz tretjega odstavka 67. člena ZJU ne izhaja, da se organ, ki odloča o razrešitvi iz naziva ne bi smel opredeljevati do ugotovitev organa, ki je ugotovil, da poskusno delo ni bilo uspešno opravljeno. Pri tem sodišče opozarja na to, da je iz ocene komisije za spremljanje poskusnega dela razvidno, da je eden od članov tričlanske komisije menil, da je tožnica primerna za opravljanje del pomočnice komandirja, saj je izpolnila pričakovanja in ustrezne rezultate na delovnih področjih, poleg navedenega pa ima še vrsto drugih kvalitet, ki pomembno prispevajo k delu PP Nova Gorica. Nadalje je iz te ocene razvidno, da sta bila ostala dva člana komisije mnenja, da je do dne, ko je bila ugotovljena napaka tožnice, ta izpolnjevala vsa pričakovanja za zasedbo delovnega mesta pomočnice komandirja. Glede na navedeni dogodek pa sta bila ostala dva člana zgolj mnenja, da obstaja zadržek za zasedbo delovnega mesta, zato sta predlagala, da se poskusna doba podaljša. Niti prvostopenjski organ niti drugostopenjski organ se nista opredelila do tega, da sta tista dva člana komisije, ki sta bila zadržana do dosedanje zasedbe tožničinega mesta, predlagala zgolj podaljšanje poskusne dobe.

12. Nadalje je v tej isti oceni tudi navedeno, da je bila tožnica dne 12. 3. 2015 seznanjena z oceno poskusnega dela. Ni pa niti iz upravnega spisa niti iz prvostopenjske odločbe razvidno, ali je bila tožnici razen tega, da je bila z oceno seznanjena, dana tudi izrecna možnost, da se do te ocene opredeli v postopku do izdaje prvostopenjske odločbe, tako da tudi ni možno preveriti, ali je bilo v celoti upoštevano načelo zaslišanja stranke, skladno z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku.

13. Ker sta iz zgoraj navedenih razlogov tako prvostopenjska kot drugostopenjska odločba pomanjkljivo obrazloženi, je sodišče prvostopenjsko odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka. V ponovljenem postopku se bo morala tožena stranka opredeliti do ocene komisije za spremljanje poskusnega dela s tem, da bo morala pred tem dati tudi tožnici možnost, da se o tej oceni izjasni. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

14. K točki II izreka:

15. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnica pa je imela v postopku za pooblaščenca odvetniško pisarno, ji pripada skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v takem primeru določa, da se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.