Jedro

S tem, ko je odvetniku dala splošno pooblastilo za zastopanje v postopku, je tudi sprejela, da bodo vsa pisanja vročana njemu. Po določbi 137. člena ZPP mora sodišče v primerih, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročati pisanja njemu. Neposredna vročitev stranki se sploh ne bi štela za veljavno opravljeno in bi pomenila bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Stranka mora trpeti posledice zamude, ki jih je zakrivil njen pooblaščenec; pravdna dejanja, ki jih opravi njen pooblaščenec, imajo enak pravni učinek, kakor da bi jih opravila stranka sama. Od odvetnika se namreč pričakuje ravnanje v skladu s standardom dobrega strokovnjaka. Če pa stranka meni, da njen pooblaščenec ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, tega ne more uveljavljati v tej, marveč v kakšni drugi (npr. odškodninski) pravdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prva tožena stranka nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožničino pritožbo z dne 8. 12. 2014 zoper sklep z dne 14. 11. 2014. Ugotovilo je, da je prepozna.

2. Tožnica odločitve sodišča prve stopnje ne sprejema in zoper njo vlaga pritožbo. V njej poudarja, da ji je bila kršena ustavna pravica do osebnega prejema sklepa. Pooblaščenec ji je sklep poslal po preteku pritožbenega roka. Ni je obvestil o njegovem prejemu, niti o tem, kdaj se izteče pritožbeni rok. S tem jo je oropal temeljne pravice do obrambe s pritožbo. Z odločitvijo sodnika, da sklepe pošilja pooblaščencu, so bile kršene njene ustavne pravice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ji ponovno vroči sklep z dne 14. 11. 2014 oz., da upošteva datum, ko ji je bil sklep vročen.

3. Prva tožena stranka v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbi prvega in drugega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ta nalaga predsedniku senata, da prepozne, nepopolne ali nedovoljene pritožbe zavrže s sklepom brez naroka. Pritožba je prepozna, če je vložena po preteku zakonskega roka.

6. V obravnavanem primeru ni dvoma, da je tožničina pritožba prepozna. Temu tožnica niti ne oporeka. Meni pa, da bi moralo sodišče sklepe vročati njej in ne njenemu pooblaščencu. Takšno razlogovanje je zmotno. S tem, ko je odvetniku dala splošno pooblastilo za zastopanje v postopku, je tudi sprejela, da bodo vsa pisanja vročana njemu. Po določbi 137. člena ZPP mora sodišče v primerih, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročati pisanja njemu. Neposredna vročitev stranki se sploh ne bi štela za veljavno opravljeno in bi pomenila bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.1

7. Tožnica v pritožbi opozarja na neustrezna ravnanja njenega pooblaščenca. Ta v obravnavani zadevi ne morejo imeti odločilnega vpliva. Stranka mora trpeti posledice zamude, ki jih je zakrivil njen pooblaščenec; pravdna dejanja, ki jih opravi njen pooblaščenec, imajo enak pravni učinek, kakor da bi jih opravila stranka sama.2 Od odvetnika se namreč pričakuje ravnanje v skladu s standardom dobrega strokovnjaka. Če pa stranka meni, da njen pooblaščenec ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, tega ne more uveljavljati v tej, marveč v kakšni drugi (npr. odškodninski) pravdi.

8. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Odgovor na pritožbo prvega toženca ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imel z njim, nosi sam (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Primerjaj komentar k 137. členu ZPP, v Vesna Rijavec in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, stran 551. 2 Primerjaj sklep VSL I Cpg 1219/2000.