Jedro

S tem, da je v opisu kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe navedeno, da je obsojenec ženskam, ki so se prostituirale, pobral večino zaslužka, je nedvoumno izraženo, da je pri prostituciji druge osebe sodeloval zaradi izkoriščanja, s tem pa izpolnil vse konstitutivne znake kaznivega dejanja zlorabe prostitucije.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega E.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravdnim sredstvom, povprečnino v znesku 1.250 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni E.P. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po 1. in 2. odstavku 185. člena KZ ter mu je bila izrečena kazen 1 leto in 8 mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in prvostopenjske sodbe v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojencu izrečena kazen zvišana na 3 leta zapora, pritožbo obsojenčevih zagovornikov pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeni sodbi oziroma v zahtevi izpostavljeno zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti dne 29.5.2007. V zahtevi uveljavljajo vse dopustne razloge po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in navajajo, da sodišče ni verjelo obsojenčevemu zagovoru in izpovedbam priče E.P., pač pa je verjelo izpovedbi priče D.K. in priče S.N. Sodišče bi moralo obrazložiti dokaze glede na določbo 7. odstavka 364. člena ZKP in iskati materialno resnico glede na določbo 1. in 2. odstavka 17. člena ZKP. Po mnenju zagovornikov obsojenec ni storil kaznivega dejanja, sodišče pa je tudi napačno razlagalo in kršilo določbo 185. člena KZ, prav zaradi nepravilne razlage te določbe pa je pomanjkljivo in nepravilno ugotavljalo dejansko stanje. Pri kaznivem dejanju namreč ni izkazan znak "izkoriščanja". Ugotovitev, da so se ženske "zanj prostituirale" ni v skladu s pravilno uporabo 185. člena KZ, saj to ni znak kaznivega dejanja in nima nikakršne zveze z zakonskima znakoma, ki jih alternativno zahteva to določilo - sodelovanje pri prostituciji zaradi izkoriščanja ali navajanja, pridobitve ali spodbuditve k prostituciji s silo, grožnjo ali s preslepitvijo. Vrhovnemu tožilstvu so predlagali, da ravna skladno z določbo 426. člena ZKP.

Vrhovna državna tožilka N.F. je v odgovoru na zahtevo predlagala, da se kot neutemeljena zavrne, saj zmotna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti. Po njenem mnenju so neutemeljene tudi navedbe glede razlage določila člena 185 KZ.

Obsojenčevi zagovorniki so glede izjasnitve o odgovoru Vrhovnega državnega tožilstva ponovno uveljavili, da je kršen kazenski zakon.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav slednje uveljavljajo v zahtevi zagovorniki obsojenega E.P. Glede kršitve kazenskega zakona, ki je prav tako uveljavljan v zahtevi je Vrhovno sodišče ugotovilo, da so v opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe podani vsi konstitutivni znaki kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po 1. in 2. odstavku 185. člena KZ. Obsojencu se s pravnomočnima sodbama očita sodelovanje pri prostituciji druge osebe zaradi izkoriščanja. Obsojenec je po opisu dejanja ženskam, ki so se prostituirale, pobral večino zaslužka, s čimer je nedvoumno izraženo, da je pri prostituciji sodeloval zaradi izkoriščanja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katere se sklicujejo obsojenčevi zagovorniki v zahtevi, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o plačilu povprečnine temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 1. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka in obsojenčevo premoženjsko stanje, kot je razvidno iz podatkov in ugotovitev prvostopenjskega sodišča.