Jedro

Čeprav bi bilo mogoče v ugotovljenem načinu poškodovanja tuje stvari prepoznati tudi znake ustreznega cestnoprometnega prekrška, storjenega z naklepno krivdo, pa obsojenčeva odgovornost za kaznivo dejanje s tem ni izključena. Splošno pravilo namreč je, da odgovornost storilca za milejšo vrsto kaznivega ravnanja (prekršek) ne izključuje njegove odgovornosti za hujšo vrsto (kaznivo dejanje).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je spoznalo obsojenega J.S. za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi "bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zlasti pa kršitve kazenskega zakona" in predlagal, da Vrhovno sodišče sodbi prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno, saj bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona zagovornik ne pojasnjuje, z ostalimi navedbami pa uveljavlja razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve se ne strinja s stališčem višjega sodišča, ki je zavrnilo pravno oceno obrambe, da je obsojenec storil kvečjemu kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa in pritrdilo sodišču prve stopnje, da je s svojim ravnanjem uresničil zakonske znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Vložnik zahteve vztraja pri dosedanjih argumentih, da je do dejanja in povzročitve škode prišlo na javni cesti med obratovanjem vozil. Zato bi bilo mogoče obsojenčevo ravnanje kvalificirati le kot prometni prekršek, če ne dosega prepovedane posledice kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa, saj gre za upravljanje z motornim vozilom v nasprotju z določbami takrat veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa. Navaja tudi, da obsojenec ni imel namena poškodovati oškodovančevega avtomobila, pač pa je želel oškodovancu zgolj preprečiti, da mu nasilno odpelje ukradena vrata.

Zagovornikova trditev, da obsojenčevo ravnanje ni kaznivo dejanje, ampak prekršek, po vsebini predstavlja očitek kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Na zmotnost takšnega pravnega stališča obrambe je v izpodbijani sodbi posredno odgovorilo že višje sodišče. Iz obrazložitve njegove odločbe namreč izhaja, da je v obravnavanem primeru za razmejitev med kaznivim dejanjem poškodovanja tuje stvari ter kaznivim dejanjem zoper varnost javnega prometa odločilen kriterij storilčeva krivda. Obsojenčevo ravnanje je bilo namreč usmerjeno v naklepno poškodovanje tuje stvari (s svojim vozilom je namerno, ker je bil na oškodovanca jezen, vzvratno zapeljal v njegovo vozilo in mu povzročil materialno škodo), medtem ko je kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 325. členu KZ, pri katerem mora biti v okviru prepovedane posledice izpolnjen tudi objektivni pogoj kaznivosti - huda telesna poškodba druge osebe, mogoče storiti le iz malomarnosti.

Po ugotovitvah pravnomočne sodbe obsojenčevo ravnanje v celoti ustreza opisu kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. V ugotovljenem načinu poškodovanja tuje stvari bi bilo sicer mogoče prepoznati tudi znake ustreznega cestnoprometnega prekrška, storjenega z naklepno krivdo. Vendar pa tudi v takšnem primeru obsojenčeva odgovornost za kaznivo dejanje ni izključena glede na splošno pravilo, da odgovornost storilca za milejšo vrsto kaznivega ravnanja (prekršek) ne izključuje njegove odgovornosti za hujšo vrsto (kaznivo dejanje).

Z navedbami, da obsojenec ni imel namena poškodovati oškodovančevo vozilo, pač pa je oškodovancu želel le preprečiti, da mu nasilno odpelje ukradena vrata, zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (373. člen ZKP), iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Uvodoma zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka zagovornik ni utemeljil, kršitev kazenskega zakona ni podana, ostale navedbe pa niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).