Jedro

Izvršilni naslov in sklep o izvršbi govori o tem, da mora dolžnik dopustiti dostop. V nasprotju z namenom ZIZ bi bila razlaga, da je to obveznost izpolnil s tem, da je dostop nekaj časa dopustil, nato pa ga spet onemogočil.

Izrek

s k l e n i l o : Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški izvršilnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zavrne predlog upnice za izterjavo denarne kazni, določene s sklepom o izvršbi In 22/97 z dne 3.5.1999 in da se izvršba ustavi. Odločilo je, da mora upnica povrniti dolžniku 8.740,00 SIT izvršilnih stroškov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnik izpolnil obveznost po izvršilnem naslovu.

Proti sklepu se upnica pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb Zakona o izvršilnem postopku. Predlaga spremembo sklepa tako, da bo njenemu predlogu ugodeno. Odločitev sodišča je nepravilna in nezakonita in v nasprotju z duhom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ki določa načine, na katere je mogoče dolžnika prisiliti, da bo ravnal v skladu z obveznostjo, določeno v izvršilnem naslovu. Dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti, če je najprej izročil ključ, nato pa je dostop ponovno onemogočil. Ne gre namreč za enkratno obveznost, ampak za trajno dopustitev dostopa na upničino podstreho.

Pritožba je utemeljena.

Najprej je treba ugotoviti nejasnost v zvezi s samim sklepom, ta nejasnost pa že sama po sebi predstavlja bistveno kršitev določb postopka in je torej razlog za razveljavitev sklepa, saj popoln preizkus sklepa ni mogoč, ker so razlogi delno nasprotujoči (čl. 339/2 tč. 14 Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s čl. 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

Gre za naslednjo nejasnost: Pravnomočen je sklep In 22/97-26 z dne 3.5.1999. Ta sklep najprej ugotavlja, da dolžnik ni izpolnil obveznosti po sklepu o izvršbi z dne 12.12.1997. V točki 2. omenjeni sklep odreja, da se po uradni dolžnosti dovoli izvršba zoper dolžnika zaradi poplačila denarne kazni v znesku 50.000,00 SIT. V 3. točki je dolžniku določen nov rok za izpolnitev obveznosti po sklepu o izvršbi z dne 12.12.1997 in sicer 3 dni, izrečena pa mu je denarna kazen v znesku 100.000,00 SIT, če v novem roku obveznosti ne bo izpolnil. Med postopkom, ki je tekel v zvezi s pritožbo proti omenjenemu sklepu, je upnica najprej predlagala (list. št. 52), da sodišče nadalje postopa v smislu določb 226. čl. ZIZ, ker dolžnik ne upošteva izrečene obveznosti, ker še vedno ne dopusti dostopa na podstrešje. Na poziv sodišča je upnica nato predlagala, da sodišče ravna v skladu z določili ZIZ in dolžniku izreče poostreno denarno kazen, ker da je sicer za nekaj časa bil dostop na podstrešje mogoč, nato pa je dolžnik to preprečil (list. št. 62). Upoštevaje določbo čl. 226 ZIZ je torej treba razumeti predlog upnice tako, da naj sodišče, ker dolžnik ni izpolnil obveznosti, opravi izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni kazni in hkrati izda nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti.

Ko pa je sodišče prve stopnje odločalo z izpodbijanim sklepom, je pod tč. 1. zavrnilo samo predlog za izterjavo denarne kazni, določene s sklepom z dne 3.5.1999, ni pa odločalo o predlogu za določitev novega roka in o izreku nove kazni. Vendar pa je izrek tudi v nasprotju z obrazložitvijo, ker je na koncu prvega odstavka (list. št. 68) zapisano, da je bil predlagan izrek poostrene denarne kazni (torej ne izterjave!); drugi odstavek sklepa govori, da je zvrnjen predlog za izterjavo denarne kazni, v četrtem odstavku pa obrazložitev govori o tem, da dolžniku ne more biti izrečena nova kazen, ker je bila obveznost nekaj časa izpolnjena (list. št. 69). Tako torej iz sklepa ni razvidno, ali je zavrjen predlog za izterjavo denarne kazni po prejšnjem sklepu oziroma ali je zavrnjen predlog za določitev novega roka in izrek nove denarne kazni, ali oboje. Ko gre za vprašanje, ali je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v tistem delu izpodbijanega sklepa, ki govori o ustavitvi izvršbe, je treba ugotoviti, da sklep v zvezi s tem delom nima razlogov o tem, zakaj se ustavi izvršba tudi glede izterjave zneska 50.000,00 SIT, določene v sklepu z dne 3.5.1999 - glede na to, da sklep ustavlja izvršbo v celoti.

Ko pa gre za vprašanje, ali je dolžnik izpolnil obveznost s tem, da je ključ izročil, nato pa dostop spet preprečil, po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti o tem, da je dolžnik obveznost izpolnil. Izvršilni naslov in sklep o izvršbi govori o tem, da mora dolžnik dopustiti dostop. V nasprotju z namenom ZIZ bi bila razlaga, da je to obveznost izpolnil s tem, da je dostop nekaj časa dopustil, nato pa ga spet onemogočil. To so torej razlogi, zaradi katerih je bilo treba sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (čl. 365 tč. 3 ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ).

Odločitev o pritožbenih stroških je utemeljena na določilu čl. 165/3 ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ.