Jedro

Toženka je opustila dolžnosti po 5. členu ZVZD-1, ker dela ni organizirala na način, da bi določila vodjo gradbišča, ki bi ustrezno pregledal postavljeni oder, oziroma že pred tem dela ni ustrezno organizirala, da bi zagotovila za postavitev odra primerne materiale za sestavo varnega in stabilnega odra.

Tožnik kljub temu, da je bil izkušen zidar, strokovno in varnostno podkovan ter zdravstveno sposoben za opravljanje tega dela pri postavljanju tega odra ni bil zadosti skrben, saj ni uporabil primernega materiala, ki ga sicer na gradbišču ni bilo, zato je za nastalo škodo 20 % soodgovoren.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju podan 80 % (točka I izreka) in da bo sodišče o stroških postopka odločilo s končno sodbo (točka II izreka).

2. Zoper vmesno sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišče ni ugotovilo 100 % odgovornosti toženke za tožnikovo nesrečo pri delu (še za 20 %). Tožnik za nesrečo pri delu ni soodgovoren, saj je kot delavec v tej situaciji postopal vestno in prizadevno. Na gradbišče je prišel zadnji, direktor pa bi mu ob usmeritvi na to gradbišče lahko podal navodila za delo. Delodajalec mu na delovišču ni zagotovil niti načrta za postavitev zidarskega odra, niti pregleda postavljenega odra, niti nadzora za delo ali delovodje. Delavci so uporabili materiale, ki so bili na gradbišču, kar je bila ustaljena praksa. Premeščanje betona je potekalo na višini več kot 1 m, beton pa je bil izjemno težak zaradi gostote. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da odloči, da tožbeni zahtevek po temelju ni utemeljen in ga zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbija odločitev, da je podan 80 % temelj zahtevka – odgovornost toženke. Toženka kot delodajalec kritičnega dne delavcem ni dala navodila, da postavijo gradbeni oder, kar izhaja iz izpovedi prič in strank, zato zaključek sodišča, da je toženka kakorkoli odgovorna za neustrezno postavljen oder in transportno rampo ni pravilen in brez logične povezave. Zaključek sodišča o nepravilnosti postavljenega H odra in v kakšni vzročni povezavi s škodnim dogodkom naj bi bil, so v nasprotju z izvedenskim mnenjem, kjer je zapisano, da je v konkretnem primerku železne rampe nosilnost zagotovljena in da je bila rampa dovolj trdna. Zato je neutemeljen očitek, da delo ni bilo organizirano varno. Tožnik se je za postavitev odločil na lastno pobudo, ker je ocenil, da bo delo opravil hitreje in lažje. Delodajalec mu tega ni odredil, zato za posledice slabe izvedbe ne more biti odgovoren. Delavec mora, če želi delo opraviti drugače, dobiti odobritev nadrejenega. Tožnik je ni dobil, torej je delo opravil samovoljno in toženki ni mogoče očitati opustitve dolžnega nadzorstva. Sodba o tem nima odločilnih razlogov, zato je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka. Sodišče prve stopnje na več mestih kot relevantno okoliščino omenja časovno stisko, kar pa ne izhaja niti iz trditev tožnika do konca prvega naroka za glavno obravnavo in tudi ne iz njegove izpovedi. Tako je to dejstvo sodišče ugotovilo samovoljno, ker ne temelji na dokazih in nima podlage v navedbah, s tem pa je zagrešilo kršitev določb postopka. Nadalje je napačen zaključek sodišča, da so sporni oder postavljali vsi delavci, da je postavljen iz H odra, za dostopno rampo pa sta postavljeni dve gradbeni kozi, med katerima je bil razmak prevelik. Sodišče ni sledilo skladni izpovedi zaslišanih prič, ki jih je predlagal tožnik, ker naj bi se priče želele izločiti iz soodgovornosti za dogodek, kar pa ni prepričljivo. Iz njihovih izpovedi izhaja, da pri postavitvi odra niso sodelovale in da je bila transportna pot naslonjena zgolj na eno kozo. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Delavci za izvedbo dela niso bili časovno omejeni, če pa so hoteli z delom zaključiti čim prej, tega ni mogoče prevaliti na delodajalca. Načina dela, glede na drugačna navodila delodajalca, ni mogoče opraviti v nasprotju z danimi navodili. Napačen je tudi zaključek sodišča, da za postavitev odra ni bilo na voljo ustreznega materiala. Ta je bil na voljo v skladišču toženke in bi jo morali delavci pozvati, da ga dostavi. Toženki bi lahko očitali odgovornost le v primeru, če bi dostavo materiala odklonila. Tako je sodišče odgovornost za postavitev neustrezne rampe neutemeljeno prevalilo na toženko. Ob tem iz zaslišanja prič nedvomno izhaja, da bi se dalo delo opraviti brez postavitve odra z ročnim prenosom betona, a v daljšem času. Toženki v smislu subjektivne odgovornosti za škodni dogodek tudi ni moč očitati, da je opustila dolžnost po ZVZD-1, ker ni določila vodje gradbišča, da bi pred uporabo oder pregledal, saj s postavitvijo odra, ki ni bila nujna, sploh ni bila seznanjena. Odsotnost vodje gradbišča v obravnavanem primeru ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, sploh pa vodja gradbišča ni namenjen preprečevanju samovoljnih odločitev delavcev, ki ne temeljijo na navodilih nadrejenega, ampak je namenjen zgolj izvajanju nadzora nad odrejenimi nalogami z njegove strani oziroma njegovih nadrejenih. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano vmesno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in tudi ne s pritožbo toženke zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, prepričljivo ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, na katerih temelji odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bil tožnik v času nezgode (dne 25. 5. 2018 okoli 13.00 ure) zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu gradbeni delavec – zidar. Iz opisa njegovega delovnega mesta izhaja, da so bila njegova dela med drugim tudi izdelava zidarskih odrov na kozah, opažev za različne betonske konstrukcije, podiranje fasadnih odrov na kozah in opažev za različne betonske konstrukcije, postavljanje in podiranje fasadnih odrov iz montažnih H elementov in iz jeklenih cevi ter priprava in pospravljanje delovnega mesta ter da je tožnik v letih 2012 in 2015 uspešno opravil preizkus usposobljenosti za varno in zdravo delo ter preizkus znanja iz varstva pred požarom; - da je tožnik na gradbišče na Cesti A. v B. prišel skladno z navodili direktorja naknadno in se je vključil v delovni proces s sodelavci C. C., D. D. in E. E., ki so bili na delovišču že od jutra, ter so potem skupaj začeli z betoniranjem stopnic. Glede na to, da je bilo potrebno beton v količini kubika oz. kubika in pol (10 mešalcev) spraviti na višino dveh oziroma dveh in pol metrov, so iskali način, da bi si delo olajšali, saj bi ročno prenašanje tako velike količine betona na takšno višino posledično zahtevalo naporno in dolgotrajnejše delo, zato so postavili oder, tožnikovega ravnanja pa tako ni mogoče šteti za samovoljnega; - da so pri sestavljanju odra sodelovali vsi sodelavci, saj glede na izpoved tožnika in zakonitega zastopnika o teži kovinskih ramp ter izpoved izvedenca iz varstva pri delu, da je potrebno pri sestavi H odra sodelovanje dveh ali treh oseb, odra ni mogel sestaviti le tožnik; - da so oder sestavili iz primernega materiala, ki se je na gradbišču nahajal, za to so uporabili kovinske nakladalne rampe za bager, saj lesenih primernih na gradbišču ni bilo; - da je tožnik padel in se poškodoval, ko se je vračal s H odra nazaj na tla s prazno samokolnico, na sredinski rampi, ki je bila postavljena med dve gradbeni kozi; - da toženka za nastanek delovne nezgode ni objektivno odgovorna, po 150. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), delo, ki ga je opravljal tožnik pa ni delo z nevarno stvarjo in tudi ne nevarna dejavnost (149. člen OZ). Gre namreč za običajno delo, ki ga ob potrebni skrbnosti lahko opravi vsak povprečen človek, H oder višine 1,8 m za dostopno rampo do tal pa tudi ni nevarna stvar; - da pa je toženka tožniku za nastalo škodo subjektivno odgovorna, saj je izvedenec ugotovil, da je bilo vzrok nesreče nepravilno organizirano delo na gradbišču, nepravilno postavljen oder in rampa v nasprotju z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uredba, Ur. l. RS, št. 83/2005 in 43/2011 – ZVZD-1). Skladno s to Uredbo mora izvedbo vsakega odra pregledati vodja posameznih del ali druga odgovorna oseba delodajalca in ob tem izpolniti kontrolni list, vsak oder pa mora imeti tudi dokumentacijo za izdelavo oziroma montažo. Delavec mora biti teoretično in praktično usposobljen za sestavo odra. Toženka je opustila dolžnosti po 5. členu Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011), ker dela ni organizirala na način, da bi določila vodjo gradbišča, ki bi ustrezno pregledal postavljeni oder, oziroma že pred tem dela ni ustrezno organizirala, da bi zagotovila za postavitev odra primerne materiale za sestavo varnega in stabilnega odra; - da je tožnik za nastanek škode soodgovoren, saj je s sodelavci sam sestavljal zidarski oder, ki je preprost in redno uporabljen pripomoček na gradbišču, in kljub temu, da je bil izkušen zidar, strokovno in varnostno podkovan ter zdravstveno sposoben za opravljanje tega dela, pri postavljanju tega odra ni bil zadosti skrben, saj ni uporabil primernega materiala, ki ga sicer na gradbišču ni bilo, zato je za nastalo škodo 20 % soodgovoren.

8. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve na podlagi izpovedi prič C. C. in D. D. ter tožnika pravilno ugotovilo, da izpoved direktorja tožene stranke, da je bilo potrebno za betoniranje stopnic prenesti le manjšo količino betona, in sicer ¼ kubika oz. dva mešalca, ne drži. Ker iz izpovedi prič in tožnika izhaja, da je šlo za najmanj petkrat večjo količino betona, ob tem, da so delavci želeli delo dokončati, da na delovišču ni bilo nobenega s strani toženke predpostavljenega delavca, ki bi vodil oz. organiziral delo, niti primernih materialov za sestavo odra, je pritožbena navedba o tem, da toženka delavcem tega dne ni dala navodila za postavitev gradbenega odra, sicer odraz dejanskega stanja na gradbišču, ni pa utemeljena, ker je toženka tista, ki na gradbišču organizira in daje navodila svojim delavcem. Glede na toženkino neorganizacijo dela je neutemeljen očitek, da je tožnik ravnal samovoljno, izpodbijana sodba pa ima s tem v zvezi vse razloge o odločilnih dejstvih.

9. Zaključek sodišča prve stopnje o nepravilnosti postavljenega H odra je v celoti skladna z ugotovitvijo izvedenca, ki ga je sodišče povzelo v točki 16 obrazložitve sodbe, da skladno z Uredbo razmik med kozami ne sme presegati 200 cm, da je bila rampa dovolj trdna, da pa je bil problem v razmaku med kozama, ki je bil večji od dovoljenega (3 – 3,5 m). Problem pa je bil predvsem v organizaciji dela na gradbišču, ki ga toženka ni ustrezno organizirala.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da sta pri postavljanju H odra sodelovala najmanj dva ali pa trije delavci, prav tako pa tudi, da transportna pot ni bila naslonjena le na eno kozo, ampak na dve. Delavci so vedeli, da morajo betoniranje stopnic zaključiti do konca delavnega dneva, iz skladnih izpovedi tožnika in prič pa izhaja, da so običajno uporabljali material, ki se je nahajal na gradbišču, tako da so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi jim material pripeljali iz skladišča, saj se na takšno prakso ni nihče skliceval. 11. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini soodgovornosti tožnika, ki temelji na razlogih v točki 18 obrazložitve. Tožnik je bil skupaj s sodelavci pri postavljanju odra neskrben, kljub svoji poklicni izkušenosti, strokovnosti in usposobljenosti za delo.

12. Ker s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ju je kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).