Jedro

Za izpolnjevanje pogoja, v zvezi s katerim mora strokovni delavec za napredovanje v naziv svetnik zbrati najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s pravilnikom ovrednoteno z najmanj tremi točkami, ima strokovni delavec možnost, da opravi dodatno strokovno delo, ki je v skladu z 20. členom Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive ovrednoteno s tremi točkami, lahko pa tudi takšno, ki se vrednoti s štirimi, petimi, osmimi ali desetimi točkami. Katero dodatno strokovno delo se ovrednoti s tremi točkami ali več, taksativno našteva pravilnik v razdelkih c) do f), pri čemer omogoča strokovnemu delavcu, da lahko z različnimi vrstami strokovnih del z različnih področij doseže zahtevano število točk. Ovrednotenje dodatnega strokovnega dela strokovnega delavca s področja športa s tremi ali več točkami v skladu s pravilnikom, ni mogoče na podlagi priloženega potrdila C., vendar pa to ne pomeni, da tožnik kot strokovni delavec s področja športa ne more doseči treh ali več točk.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z uvodoma navedeno odločbo predlog tožnika, zaposlenega v Osnovni šoli ..., za napredovanje v naziv svetnik zavrnila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je imel tožnik ob vložitvi predloga za napredovanje v predlagani naziv že pridobljen naziv svetovalec več kot pet let, da je bil pri delu uspešen ter da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazal ustrezno število točk, vendar pa ni izkazal zahtevanega števila točk doseženega z opravljenim dodatnim strokovnim delom. Na podlagi vseh posredovanih dokazil in predloga je namreč tožnik izkazal 18 točk po a) razdelku 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Uradni list RS št. 54/2002, 123/2008, 44/2009, 18/2010; v nadaljevanju: pravilnik), z dodatnim strokovnim delom, ki se v skladu s pravilnikom vrednoti z najmanj tremi točkami, pa točk sploh ni izkazal, saj mentorstva mladinski in članski ženski ekipi A. ter članski ženski ekipi B., ki so osvojile eno izmed prvih treh mest na državnih tekmovanjih/prvenstvih v letih 2002 – 2009, ni bilo mogoče ovrednotiti v skladu s 3. alinejo č) razdelka 20. člena pravilnika, ker so navedene ekipe pod mentorstvom tožnika osvojile eno izmed prvih treh mest na tekmovanjih na državni ravni in ne mednarodni ravni, kot to za ovrednotenje določa predlagana alineja. Navedenega dodatnega strokovnega dela prav tako ni mogoče ovrednotiti po 2. alineji c) razdelka 20. člena pravilnika, ki vrednoti izključno javni koncertni nastop, gledališko predstavo ali samostojno avtorsko razstavo likovnih del, v organizaciji inštitucij na državnem nivoju, zato mentorstva športni ekipi, ki je osvojila eno izmed prvi treh mest na državni ravni tekmovanja, ni mogoče ovrednotiti po navedeni alineji, temveč v skladu s b) razdelkom 20. člena pravilnika. Ker tožnik ob vložitvi predloga za napredovanje ni izpolnjeval vseh pogojev iz 11. člena pravilnika kumulativno, se je predlog za njegovo napredovanje v naziv svetnik zavrnil. 2. Tožnik je vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe podzakonskega akta in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da se na podlagi 2. točke c) razdelka 20. člena pravilnika s tremi točkami vrednoti strokovno delo na državnem nivoju s področij glasbe, gledališča in likovne umetnosti. Ker pravilnik v 4. alineji prvega odstavka 11. člena zahteva, da strokovni delavec zbere najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami, je nedoumljiva in ozka razlaga toženke, da se strokovno delo na državnem nivoju s področja športa vrednoti le z dvema točkama. Tožnik navaja, da strokovni delavec s področja športa na državni ravni ne more doseči treh točk, zato so strokovni delavci s področja športa postavljeni v bistveno neenakopraven položaj v razmerju do strokovnih delavcev s področja glasbe, gledališča in likovne umetnosti kot primerljivimi kategorijami strokovnih delavcev, ki lahko pridobijo tri točke po c) razdelku 20. člena pravilnika za dosežke na državni ravni. Takšni ureditvi pa očita, da je diskriminatorna in v nasprotju z načeli sorazmernosti in enakosti, saj mu je onemogočena izpolnitev postavljenih pogojev ter s tem napredovanje v naziv svetnik. Navedene določbe pravilnika so po stališču tožnika v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, ki zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, če jih ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, izhajajoč iz narave stvari, kar velja tudi za podzakonske predpise. Sodišču predlaga, da odločbo št. 10051-1657/2016/8 z dne 27. 7. 2017 odpravi, zadevo vrne toženki v ponovni postopek in toženki naloži plačilo stroškov postopka.

3. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na izpodbijano odločbo. Poudarja, da je tožnik za dodatno strokovno delo v skladu s 20. členom pravilnika izkazal po a) in b) razdelku več kot 20 točk, medtem ko ni izkazal nobene točke pridobljene z dodatnim strokovnim delom, ki se v skladu s pravilnikom vrednoti z najmanj tremi točkami. Mentorstvo tožnika mladinski in članski ženski športni ekipi A. in članski ženski ekipi B., ki so osvojile eno izmed prvih mest na državnih tekmovanjih, po oceni toženke ni mogoče vrednotiti s štirimi točkami v skladu s 3. alinejo č) razdelka 20. člena pravilnika, saj iz priloženih dokazil k vlogi ni razvidno, da bi šlo za mednarodno tekmovanje, niti ni mogoče vrednotiti s tremi točkami v skladu s 2. alinejo c) razdelka 20. člena pravilnika, saj že iz njene jezikovne razlage izhaja, da dodatno strokovno delo tožnika ne ustreza definiciji javnega koncertnega nastopa, gledališki predstavi ali samostojni avtorski razstavi likovnih del v organizaciji inštitucij na državnem nivoju. Dodatno toženka prereka tožbene navedbe o neskladnosti določb pravilnika z ustavo ter dodaja, da je pripravljalec pravilnika utemeljeno različno vrednotil dosežek iz 2. alineje c) razdelka 20. člena pravilnika (tri točke) in dosežek iz 1. alineje b) razdelka 20. člena pravilnika (dve točki), saj v skoraj vsakem od ekipnih športov na nivoju države potekajo tekmovanja, ki se izvajajo v določenem časovnem obdobju, praviloma vsako leto, medtem ko je pri vrednotenju javnega koncertnega nastopa, gledališke predstave ali samostojne avtorske razstave likovnih del v organizaciji inštitucij na državnem nivoju toženka upoštevala okoliščino, da je inštitucij s področja umetnosti na državni ravni malo ter da je posledično verjetnost izvedbe precej manjša, pri čemer se možnost ponovitve izvedbe koncerta, gledališke predstave ali razstave likovnih del v inštitucijah na državnem nivoju le redko ponovi.

4. V nadaljevanju sta tako tožnik kot toženka v pripravljalnih vlogah podala še dodatna stališča, s katerimi utemeljujeta svoja stališča iz tožbe oziroma odgovora nanjo. Tožnik v pripravljalni vlogi poudarja, da v tožbi zatrjuje, da je strokovnim delavcem s področja športa onemogočena pridobitev treh točk za njihovo osnovno delo na državni ravni. Prav tako tudi navaja, da širina in pogostost ekipnih športnih tekmovanj na državni ravni ne moreta povečati verjetnosti osvojitve ene od prvih treh mest na tekmovanju na državni ravni, saj sama udeležba na tekmovanju še ne pomeni uvrstitve na eno izmed prvih treh mest, medtem ko v skladu z 2. alinejo c) razdelka 20. člena pravilnika kandidat prejme tri točke že s samo izvedbo javnega koncertnega nastopa, gledališke predstave ali samostojne avtorske razstave likovnih del, ne glede na končno razvrstitev in ne glede na njihovo manjšo pogostnost oziroma (ne)ponovljivost. Tožnik poudarja, da za primerljivo delo kot strokovni delavci iz druge točke c) razdelka 20. člena Pravilnika ne more izpolniti v pravilniku zahtevanih pogojev za napredovanje v naziv, ker njegovo delo ni ovrednoteno s tremi ali več točkami.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna ter skladna z zakonom in s podzakonskim predpisom, na katerega se sklicuje. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena v dejanskem in pravnem pogledu. Sodišče se zato nanje sklicuje in jih na tem mestu ponovno ne navaja (71. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče zgolj poudarja, da je toženka pravilno ugotovila, da tožnik s priloženimi potrdili ni izkazal najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ovrednotena s tremi ali več točkami. Vseh sedem mentorstev, navedenih v predlogu, ki jih je tožnik opravil kot trener mladinski in članski ženski ekipi A. ter članski ženski ekipi B., ki so osvojile eno izmed prvih treh mest na državnih tekmovanjih/prvenstvih v letih 2002 – 2009, je toženka pravilno ovrednotila z dvema točkama v skladu s prvo točko b) razdelka prvega odstavka 20. člena pravilnika1, saj je iz potrdila C. razvidno, da v predlogu za napredovanje priglašeno dodatno strokovno delo izpolnjuje vse pogoje za takšno ovrednotenje. Tožnik je bil namreč kot trener mentor športni ekipi, športna ekipa je dosegla prva tri mesta na tekmovanju in tekmovanje je potekalo na državni ravni, kar je med strankama nesporno. Med strankama prav tako ni sporno, da navedenih mentorstev ni bilo mogoče vrednotiti s štirimi točkami po 3. alineji č) razdelka prvega odstavka 20. člena pravilnika2, saj so bila tekmovanja organizirana na državni ravni in ne na mednarodni ravni. Prav tako navedenega strokovnega dela ni mogoče vrednotiti s tremi točkami v skladu z 2. alinejo c) razdelka 20. člena pravilnika3, saj iz jezikovne razlage njene normativne vsebine izhaja, da dodatno strokovno delo tožnika kot športnega trenerja in mentorja športnim ekipam ne ustreza definiciji javnega koncertnega nastopa, gledališki predstavi ali samostojni avtorski razstavi likovnih del v organizaciji inštitucij na državnem nivoju.

7. Med strankama je primarno sporna pravna interpretacija izpostavljenih določb pravilnika. Zmotno je mnenje tožnika, da je toženkina interpretacija določbe 3. alineje č) razdelka prvega odstavka 20. člena Pravilnika diskriminatorna in v nasprotju z načelom sorazmernosti, saj mu je onemogočena pridobitev treh točk za dodatno strokovno delo (na državni ravni) in posledično izpolnitev postavljenih pogojev za napredovanje v naziv svetnik. Toženka je po presoji sodišča namreč odločila v skladu z izpostavljenimi določili pravilnika in pravilno ovrednotila dodatna strokovna dela tožnika. V zvezi z navedbo, da je tožniku onemogočena pridobitev treh točk, pa sodišče dodaja, da iz prvega odstavka 11. člena pravilnika jasno izhaja, da mora strokovni delavec za napredovanje v naziv svetnik zbrati najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s pravilnikom ovrednotena z najmanj tremi točkami. Za izpolnjevanje navedenega pogoja ima strokovni delavec možnost, da opravi dodatno strokovno delo, ki je v skladu z 20. členom pravilnika ovrednoteno s tremi točkami, lahko pa tudi takšno, ki se vrednoti s štirimi, petimi, osmimi ali desetimi točkami. Katero dodatno strokovno delo se ovrednoti s tremi točkami ali več, taksativno našteva pravilnik v razdelkih c) do f), pri čemer omogoča strokovnemu delavcu, da lahko z različnimi vrstami strokovnih del z različnih področij doseže zahtevano število točk. Ovrednotenje dodatnega strokovnega dela strokovnega delavca s področja športa s tremi ali več točkami v skladu s pravilnikom, kot že navedeno, ni mogoče na podlagi priloženega potrdila C., vendar pa to ne pomeni, da tožnik kot strokovni delavec s področja športa ne more doseči treh ali več točk. Nasprotno namreč lahko v skladu s c) razdelkom prvega odstavka 20. člena pravilnika doseže tri točke za opravljeno strokovno delo na državni ravni, če bi na primer pripravil ali sodeloval pri pripravi predloga učnega programa ali učnega načrta za sprejem na pristojnem strokovnem svetu ali bil avtor knjige, oziroma če bi na mednarodni ravni organiziral (eno) tekmovanje med učenci ali drugimi udeleženci izobraževanja in usposabljanja ter bi aktivno sodeloval na takem tekmovanju. Glede na navedeno je očitno, da tudi strokovni delavci s področja športa lahko dosežejo tri točke in izpolnijo pogoje za napredovanje v naziv svetnik, zato po mnenju sodišča v tem primeru ni podlage za očitek o neenakem obravnavanju tožnika.

8. Kolikor pa tožnik zatrjuje, da so določbe pravilnika neskladne z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije, ki zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, če jih ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, izhajajoč iz narave stvari, kar mora veljati tudi za podzakonske akte, pa že toženka pravilno pojasnjuje, da razlikovanje točkovanja dodatnega strokovnega dela, kot je določeno v 20. členu pravilnika, izhaja iz narave učnega predmeta oziroma predmetnega področja in možnosti udejstvovanja na določenem področju oziroma verjetnostjo pridobitve konkretnega dosežka. Učitelj športne vzgoje ima veliko izbiro športnih panog in v skoraj vsakem od ekipnih športov na nivoju države potekajo tekmovanja (celo v različnih starostnih skupinah učencev), ki se izvajajo v določenem časovnem obdobju, praviloma vsako leto, zato ima veliko možnosti in priložnosti, da pripravi učence ali druge udeležence izobraževanja, da osvojijo na državnem nivoju rezultate, kot jih zahteva 1. točka b) razdelka prvega odstavka 20. člena pravilnika, zaradi česar se mentorstvo športni ekipi, ki doseže prva tri mesta oziroma osvoji plaketo na tekmovanju na državni ravni, ovrednoti z dvema točkama. Pri vrednotenju javnega koncertnega nastopa, gledališke predstave ali samostojne avtorske razstave likovnih del v organizaciji inštitucij na državnem nivoju pa je toženka upoštevala, da je inštitucij na državni ravni malo, zato je verjetnost, da strokovni sodelavec doseže naveden rezultat precej manjša, pri čemer je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da se takšna možnost le redko ponovi, saj je v interesu posamezne inštitucije predstaviti različne umetnike in se pri tem ne ponavljati. Sodišče je štelo toženkine navedbe, s katerimi pojasnjuje utemeljeno razlikovanje v točkovanju navedenih dodatnih strokovnih del, kot priznane v skladu z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj jih tožnik ni prerekal. Sodišče sicer pritrjuje tožniku, da sama udeležba na tekmovanju še ne pomeni uvrstitve na eno izmed prvih treh mest, vendar pa ne more slediti tožniku v delu, kjer navaja, da širina oziroma veliko število ekipnih športnih panog in pogostost ekipnih športnih tekmovanj na državni ravni ne moreta povečati verjetnosti osvojitve ene od prvih treh mest na tekmovanju na državni ravni, saj več kot je tekmovanj, večkrat se jih lahko posamezna športna ekipa tudi udeleži in posledično, če se tekmovanj večkrat udeleži, ima tudi več možnosti za osvojitev ene od prvih treh mest, pri čemer pa sodišče dodaja, da je teoretično možno, da se tekmovanja udeležijo le tri športne ekipe, saj pravilnik ne določa najmanjšega števila udeležencev tekmovanj na državnem nivoju.

9. Neskladnost z ustavo tožnik utemeljuje tudi z navedbo, da so določbe pravilnika diskriminatorne, saj se z ovrednotenjem strokovnega dela na državni ravni s področja športa le z dvema točkama tožnika postavlja v bistveno neenakopraven položaj nasproti primerljivim kategorijam strokovnih delavcev s področja glasbe, gledališča in likovne umetnosti, ki za primerljivo iste dosežke oziroma za enakovredno delo na državni ravni pridobijo tri točke po c) razdelku prvega odstavka 20. člena pravilnika, strokovni delavci s področja športa pa bi za tri točke morali dosežke doseči na mednarodni ravni. Sodišče je v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 štelo za priznano navedbo toženke, da je dejstvo, da je za napredovanje v višji naziv potrebno izkazati napredek strokovnega delavca, zato se upravičeno za doseganje najvišjega naziva (svetnik) pričakuje, da se opravi večji obseg strokovnih del in je potrebno izpolnjevati zahtevnejše pogoje oziroma opraviti strokovna dela, ki so višje ovrednotena, saj navedenemu tožnik po lastnih navedbah nikoli ni oporekal. Po oceni sodišča ni mogoče mentorstva športni ekipi, ki se uvrsti na prva tri mesta na tekmovanju na državni ravni, iz 1. točke b) razdelka prvega odstavka 20. člena pravilnika, šteti za primerljiv dosežek z javnim koncertnim nastopom, gledališko predstavo ali samostojno avtorsko razstavo likovnih del, v organizaciji inštitucij na državnem nivoju iz 2. točke c) razdelka prvega odstavka 20. člena pravilnika. V primeru mentorstva športni ekipi strokovni sodelavec namreč zgolj usmerja, podaja navodila in vodi delo športne ekipe, katere uvrstitev na prva tri mesta je odvisna oziroma je končni dosežek mentorstva kot posledica timskega dela, medtem ko javni koncertni nastop, gledališko predstavo ali samostojno avtorsko razstav likovnih del individualno izvede sam strokovni delavec osebno, pri čemer mora najti sam idejno zasnovo, jo razvijati in se pripraviti na izvedbo. Po povedanem ne gre za primerljive dosežke, saj je individualno opravljeno strokovno delo, ki se v skladu z 2. točko c) razdelka prvega odstavka 20. člena pravilnika točkuje s tremi točkami, bistveno bolj zahtevno, izhajajoč z vidika izvedbe dodatnega strokovnega dela strokovnega delavca. Zmotno je torej stališče tožnika, da opravljeno dodatno strokovno delo na državni ravni predstavlja odločilno okoliščino, na podlagi katere bi sodišče štelo, da gre za bistveno enakopraven položaj. Iz določb prvega odstavka 20. člena pravilnika je namreč razvidno, da se dodatna strokovna dela točkujejo z različnim številom točk glede na zahtevnost dela posameznega strokovnega dela, pri čemer pa so zajeta vsa področja, ki zajemajo vzgojo in izobraževanje. Iz navedenega sledi, da določbe pravilnika niso diskriminatorne in posledično niso v neskladju z ustavo, saj so v obravnavanem primeru podane okoliščine, kot so različna zahtevnost dela, različna narava predmetnega področja in različni načini ter možnosti udejstvovanja na določenem področju, na podlagi katerih obravnavanih vrst dodatnega strokovnega dela ni mogoče enoznačno obravnavati kot enakovrednih.

10. V skladu s prvim odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta ni sporno. Sodišče ugotavlja, da nobena od strank ni predlagala sojenja na podlagi glavne obravnave. Iz izpodbijane odločbe, upravnega spisa in iz tožbenih navedb pa izhaja, da med strankama dejansko stanje ni sporno, temveč tožnik zgolj zatrjuje, da interpretacija določb pravilnika oziroma določbe pravilnika diskriminatorno obravnavajo strokovne delavce iz različnih področij v zvezi z ovrednotenjem dodatnega strokovnega dela, kar je pravno vprašanje, zato je sodišče odločilo na seji sodnega senata.

11. Ker je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Sodišče je o stroškovnem zahtevku odločilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 V skladu s 1. točko b) razdelka prvega odstavka 20. člena pravilnika se z dvema točkama vrednoti in točkuje med drugim tudi enoletno mentorstvo za vsako športno ekipo, ki se uvrsti na prva tri mesta oziroma osvoji plaketo (zlato, srebrno, bronasto) na tekmovanju na državni ravni. 2 3. alineja č) razdelka prvega odstavka 20. člena pravilnika določa, da se s štirimi točkami ovrednoti uvrstitev strokovnega delavca na prva tri mesta na tekmovanju na mednarodni ravni. 3 2. alineja c) razdelka prvega odstavka 20. člena pravilnika določa, da se s tremi točkami ovrednoti javni koncertni nastop, gledališka predstava ali samostojna razstava likovnih del, v organizaciji inštitucij na državnem nivoju.