Jedro

Odpravnina ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zapade v plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja, od tedaj dalje tečejo zakonske zamudne obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka po tožbi dolžna tožnici plačati neto plačo za april v znesku 454,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2009 dalje, neto sorazmerni del regresa za letni dopust v znesku 192,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje in odpravnino v znesku 2.918,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2009 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka I/1 izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožena stranka J.B. dolžna plačati tožeči stranki 803,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2009 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (točka I/2 izreka). Sklenilo je, da se zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na izročitev delovne knjižice, postopek v tem delu ustavi (točka II/1 izreka sklepa, ki ni pod pritožbo) in da je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka in sicer znesek 448,20 EUR na TRR Delovnega sodišča v Celju, in znesek 133,40 EUR tožnici, vse v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (točka II/2 sklepa).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugodi, oz. podredno, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zahteva povrnitev nastalih stroškov postopka v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila stroškov v plačilo, do plačila. Navaja, da med strankama dejansko ni bilo sporno, da je bila tožeča stranka prevzeta k toženi stranki in bi ji glede na določila ZDR pripadala odpravnina tudi za leta dela pri pravnem predniku oziroma prenosniku. Ker pa je imela tožena stranka finančne težave, je tožečo stranko ob izdaji odpovedi pogodbe iz poslovnih razlogov seznanila, da ji ne bo mogla izplačati celotne odpravnine, to je odpravnine, pri kateri bi se upoštevala tudi delovna doba pri prenosniku in se ji bo izplačala odpravnina upoštevaje delovno dobo pri toženi stranki v višini 550,00 EUR. Tožnica je bila s tem seznanjena. Dokumenti o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in Dogovor so ji bili vročeni in odnesla jih je domov, da bi jih lahko v miru prebrala, tako da ni res, da jih je morala takoj pred direktorico podpisati in da ni vedela, kaj podpisuje. Tako je bil dogovor sklenjen brez vsake napake volje na strani tožeče stranke. Samo določilo o nižjem znesku odpravnine od zakonsko določenega ni nično, saj ZDR ne določa, da se delavec pravici do odpravnine ne more odpovedati, saj 5. odstavek 109. člena ZDR celo določa, da se delavec in delodajalec lahko pisno sporazumeta o načinu izplačila, obliki in zmanjšanju višine odpravnine, če bi bil zaradi odpravnine ogrožen obstoj večjega števila delovnih mest. To res velja za postopek prisilne poravnave, vendar pa tožena stranka iz tega sklepa, da odpravnina ni neodtujljiva pravica in se ji torej delavec lahko tudi veljavno odpove oziroma se sporazume za nižjo odpravnino. Ker je bil dogovor z dne 30. 4. 2009 veljavno sklenjen za odpravnino v višini 550,00 EUR , je veljavna tudi točka 2 dogovora, kjer je določeno, da so s sklenitvijo dogovora dokončno in popolno urejena vsa medsebojna razmerja iz naslova delovnega razmerja in prenehanja delovnega razmerja in tožeča stranka drugih zahtevkov, ki niso navedeni v dogovoru, nima. Tako tožeča stranka nima pravnega interesa za sodno varstvo in bi moralo sodišče tožbo zavreči. Ker sta se stranki z dogovorom veljavno dogovorili za plačilo odpravnine v višini 550,00 EUR, tožeča stranka po nasprotni tožbi pa je toženi stranki pomotoma izplačala več in sicer 2.000,00 EUR kot odpravnino, dolžna pa bi ji bila izplačati odpravnino v dogovorjeni višini, neto plačo za april v znesku 454,42 EUR, sorazmerni del regresa za letni dopust v višini 192,36 EUR, kar je skupaj 1.196,78 EUR, zato ji je ta dolžna povrniti preveč plačani znesek v višini 803,22 EUR, kar je bil zahtevek nasprotne tožbe, ki je tako utemeljen v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo skupaj z odločitvijo o stroških postopka v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določil pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti,. Da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je določba v točki 1/3 in v točki 2 dogovora (B1) nična, saj se je tožnica s tem odpovedala odpravnini višji od dogovorjenega zneska, torej zakonsko določeni odpravnini, tak dogovor pa je v nasprotju s prisilnim predpisom. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up 36/03, Ur. l. RS št. 14/2005, po kateri se delavec pravici do odpravnine ne more odpovedati, čeprav zakon tega izrecno ne določa, ker to izhaja iz namena in smisla zakonskega urejanja odpravnine, ki sodi v okvir zakonskega določanja vsebine z Ustavo zagotovljene pravice do socialne varnosti in pravice do varstva dela. Tožnica je tako na podlagi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) upravičena do odpravnine za 25 let delovne dobe v višini 4.918,75 EUR, tako da ji je tožena stranka zaradi delnega nakazila v višini 2.000,00 EUR dolžna plačati še 2.918,75 EUR, kolikor je tožnica tudi vtoževala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2009 dalje, saj je odpravnina zapadla v plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja. Tožnica ima za vložitev tožbe vsekakor pravni interes, saj zaradi ničnosti dogovora v točki 2 medsebojna razmerja iz naslova delovnega razmerja in njegovega prenehanja med tožečo in toženo stranko niso popolno urejena. Zaradi navedenega je tudi zahtevek po nasprotni tožbi za vračilo zneska 803,22 EUR neutemeljen. Tožena stranka, ki je tožnici nakazala 2.000,00 EUR na račun odpravnine, ne more zahtevati vračila vtoževanega zneska, saj ni niti plačala več, kot je bila dolžna, niti ni plačala po pomoti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih pritožitelj ni priglasil.