Jedro

Toženka v pritožbi sama trdi, da je njen zavarovanec pogodbo o upravljanju prevzel posle upravljanja s stavbo. Ker glede na zgoraj citirano pravno podlago spada v posle upravljanja tudi vzdrževanje skupnih prostorov in obseg ter vrsta upravnikove pristojnosti za izvajanje te obveznosti, je presoja sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka v razmerju do toženkinega zavarovanca - upravnika pravilna.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je to dolžnost upravnika, ki jo je opustil in da je položitev protizdrsnih trakov na stopnišču vzdrževalno delo manjše vrednosti, za katero je bil upravnik dolžan poskrbeti pri tekočem vzdrževanju in brez sklepa etažnih lastnikov.

Z golim zanikanjem te dolžnosti upravnika toženka ne more izpodbiti pravilnosti takega stališča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijane odločitve v točkah I, III, IV in V izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenijo tako, da se: - v točki I znesek ″3.887,01 EUR″ nadomesti z zneskom ″2.487,01 EUR″ in se tožbeni zahtevek zavrne še za 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2016 dalje do plačila, - v točki III znesek ″2.045,56 EUR″ nadomesti z zneskom ″1.764,30 EUR″, - v točki IV znesek ″1.493,31 EUR″ nadomesti z zneskom ″1.287,98 EUR″, - v točki V znesek ″28,42 EUR″ nadomesti z zneskom ″133,90 EUR″.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni po vročitvi te sodbe povrniti 82,80 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: - da je toženka dolžna plačati tožniku 3.887,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2016 dalje do plačila (točka I izreka), - da se zavrne tožbeni zahtevek v presežku, kolikor presega v točki I izreka prisojeni znesek odškodnine, za znesek 2.631,89 EUR s pripadki (točka II izreka), - da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 2.045,56 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka), - da je tožena stranka dolžna pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.493,31 EUR povrniti v korist Republike Slovenije na račun Okrožnega sodišča v Celju, organa Bpp, št. SI56 0110 0637 0421 586, sklicna št. 00 36-100-2018, v roku 15 dni od prejema sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka), - da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 28,42 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, od takrat dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu, to je v točki I izreka in tudi glede odločitve pod točko V izreka sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavljala je pritožbena razloga bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Navajala je, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna tako po temelju kot tudi po višini. Navajala je, da po njenem mnenju niso podane predpostavke odškodninske obveznosti toženke za drugega zavarovanca (etažne lastnike). Z nenehnim nadzorom nad čistočo ali namestitvijo protizdrsnih trakov po celotnem prostoru bi se preprečil nastop škodnega dogodka, vendar bi vzpostavitev takšnega pravila bila nerazumna, neživljenjska, celo absurdna. Etažni lastniki, torej tudi tožnik, bi se lahko razbremenili odgovornosti za dejanje tretjega le, če bi organizirali čiščenje tako, da bi vzpostavili nenehen nadzor v predprostoru stanovanjske hiše ali pa bi prekrili celotno površino prostora s protidrsnimi preprogami. Nekdo bi se torej moral nenehno gibati po vseh skupnih prostorih z nalogo, da preverja čistost tal ali pa morajo etažni lastniki vse skupne prostore prekriti s protizdrsnimi preprogami, kajti po vseh teh skupnih prostorih se gibljejo ljudje in lahko nastopijo enake okoliščine. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana odgovornost etažnih lastnikov (drugega zavarovanca toženke, hkrati ugotovilo, da je podana tudi tožnikova odgovornost za njemu nastalo škodo. Če bi sledilo temu, bi moralo zahtevek odkloniti, tožnik je soodgovoren, tla niso bila ustrezno očiščena, tožnik je solastnik nevarne stvari. Stališče sodišča prve stopnje, da je podana solidarnost odgovornost upravljalca večstanovanjske stavbe ter solastnikov, oziroma etažnih lastnikov te stavbe, je pravno zmotno. Dejstvo je, da upravljalec večstanovanjske stavbe v času škodnega dogodka ni bil odgovoren niti pristojen za opravljanje nalog čiščenja stopnišča, na katerem je padel tožnik, ki v konkretni pravdni zadevi nastopa tudi kot etažni lastnik, oziroma solastnik skupnih prostorov na naslovu, kjer je padel. Sodišče prve stopnje je napačno presojalo odgovornost toženke za prvega zavarovanca, to je upravljalca večstanovanjske stavbe na naslovu, kjer je padel tožnik. Toženka se ne strinja, da je dolžnost upravnika nadzirati stanje stopnišča, takih trditev tožnik ni postavil, navajal je le, da bi moral izvajati nadzor nad čiščenjem, ki so ga izvajali etažni lastniki. Stališče sodišča glede dolžnosti prvega zavarovanca toženke je preširoko in neživljenjsko. V nadaljevanju je toženka citirala določbe prvega odstavka 25. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), 34. člen in drugi odstavek 37. člena istega zakona. Navajala je, da iz določila 6. člena pogodbe o upravljanju upravniških storitev v večstanovanjski stavbi na naslovu ..., natančno izhaja, da zbor lastnikov sprejema program vzdrževanja skupnih prostorov, delov, objektov in naprav ter funkcionalnega zemljišča in spremlja realizacijo programa vzdrževanja. Navedeno dokazuje, da sam upravnik brez pooblastila in soglasja lastnikov ne more skleniti nobenega posla, ki se nanaša na redno vzdrževanje, zato so vsa morebitna pooblastila, ki so jih lastniki v zvezi z vzdrževalnimi deli dali upravniku, zavedena v zapisnikih zborov lastnikov stanovanj na tem naslovu. Tudi iz izpovedbe predstavnice upravnika izhaja, da vseh 15 let ni bilo težav, da so bile ploščice na stopnišču ustrezne, saj so bile položene ob adaptaciji in so torej ustrezale takratnim predpisom. Glede protizdrsnih trakov je ta priča izpovedala, da stanovalci do padca tožnika niso zahtevali namestitve protizdrsnih trakov, po padcu pa so na željo tožnika pridobili ponudbo za namestitev protizdrsnih trakov, ki pa je solastniki na zboru lastnikov niso potrdili, tako da ni bila izvedena. Temelj upravnikove odgovornosti nasproti lastniku stanovanja, torej tožniku, so lahko le ugotovitve o opustitvi določenih zakonskih dolžnosti v zvezi z vzdrževanjem in obratovanjem skupnih delov upravljane stanovanjske stavbe, v razmerju do tožnikova kot lastnika toženki ni mogoče ničesar očitati, saj so se lastniki stanovanj v soglasju z upravnikom dogovorili, da bodo storitev čiščenja opravljali sami, s tem pa so prevzeli tudi vse posledice morebitnega neskrbnega čiščenja. Prav tako je tožnik sam odgovoren ali vsaj soodgovoren za domnevno opustitev namestitve protizdrsnih trakov na stopnicah, dolžnost namestitve protizdrsna zaščite na stopnicah ni dolžnost upravnika, ta dolžnost bi nastopila le hipotetično šele, če bi se ugotovilo, da stopnice niso primerne za uporabo, za katero so namenjene, na kar bi v njihovo izvedbo vključili v načrt vzdrževanja, upravnik pa bi to opustil. Nedvomno pri opremi stopnic s protizdrsno zaščito ne gre za redna vzdrževalna dela manjše vrednosti v smislu 51. člena SZ-1. O neustreznosti stopnic ni bilo govora, zato se zdi toženki očitek sodišča, da bi moral upravnik preverjati ustreznost stopnišča, pretiran in neživljenjski. Toženki, oziroma njenemu zavarovancu upravniku se namreč očita opustitev opravila stopnišča v tuji stanovanjski hiši, opustitev pa lahko predstavlja nedopustno ravnanje le, če pomeni kršitev dolžnostnega ravnanja. Iz določb Stanovanjskega zakona to ne izvira, saj so po njegovih določbah k upravljanju večstanovanjske hiše zavezani lastniki stanovanj, zato je drugačen zaključek prvostopnega sodišča, da izhaja iz določb SZ-1 dolžnostno ravnanje upravnika ter da je zato podana njegova odškodninska odgovornost, pravno zmoten. Res stanovalci večstanovanjskih hiš (verjetno prav: etažni lastniki) s pogodbo, ki jo sklenejo z upravnikom, nanj prenesejo upravljanje in tudi, da med temeljne posle upravljanja sodi tudi redno vzdrževanje hiše, vendar je pri tem odločilnega pomena dejstvo, da izvirajo vse te obveznosti toženke, oziroma upravnika, iz pogodbe o upravljanju upravniških storitev in ne iz zakona. Brez obstoja pogodbenega odnosa med toženko, oziroma upravnikom in etažnimi lastniki toženka ne bi bila zavezana k ravnanjem, kot jih opredeljuje SZ-1, zato te določbe ne morejo predstavljati pravne podlage za dolžnostno ravnanje upravnika. Ne more biti dvoma, da toženka (oziroma upravnik) z očitano opustitvijo v tuji stanovanjski hiši ni storila protipravnega ravnanja v smislu splošne prepovedi povzročanja škode, lahko je storila le protipravno ravnanje v smislu kršitve dolžnostnega ravnanja iz upravljalske pogodbe. V tej zadevi je lahko govor le o pogodbeni odškodninski odgovornosti upravnika, v upravljalski pogodbi so namreč določene obveznosti in pravice obeh pogodbenih strank. Toženka se je tekom prvostopnega postopka med drugim skušala braniti tudi z ugovori, da obveznosti upravnik ni mogel izpolniti zaradi določenih okoliščin na strani lastnikov, še posebej glede na to, da je pri izvrševanju upravljanja zavezan upoštevati njihove sklepe. Sodišče je takšne ugovore prezrlo, po toženkini presoji pa so relevantni in pomembni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so lastniki stanovanj sami opravljali storitev čiščenja, glede na to ni mogoče zaključiti, da bi upravnik moral zagotoviti še kakšno dodatno čiščenje površin, oziroma preverjanje površin. Lastniki so sami prevzeli izvedbo čiščenja in s tem povezane pravice in obveznosti, v opisanih okoliščinah upravniku ni mogoče naložiti, da bi storil še kaj več, v luči teh okoliščin tožnik neutemeljeno očita toženki, da je opustila nadzor nad drugim zavarovancem (torej etažnimi lastniki), kar naj bi bilo v vzročni zvezi z nastalo škodo. S pogodbo o upravljanju je upravnik prevzel le posle upravljanja s stavbo, s katero pa nanj ni bilo preneseno niti razpolaganje niti uporaba stopnišča v njegovo korist, prav tako pa tudi ne vzdrževanje ali nadzor stopnišča v njegovo osebno korist. Če postane stopnišče nevarno zaradi neustreznega čiščenja, lahko pride v poštev odškodninska odgovornost vzdrževalca, upravnika na podlagi krivdne odgovornosti v spornem primeru upravnik ni kršil pogodbe o čiščenju, saj se na njeni podlagi ni zavezal, da bo čistil na stopnišču ter zagotavljal čistočo na stopnišču. Drugi zavarovanec toženke v mokrem madežu ni bil seznanjen in ni mogel ukrepati od etažnega lastnika se pričakuje in zahteva skrbnost dobrega gospodarja pri čiščenju in vzdrževanju stanovanjskega objekta, torej skrbnost povprečnega stanovalca temu pa je drugi zavarovanec toženke zadostil. Tožnik ni navajal, da je stopnišče kot takšno neustrezno in da ploščice niso ustrezne in so nevarne, navajal je le, da ni bilo ustrezno očiščeno, da ni bilo nadzora nad čiščenjem in da bi morali biti na stopnišču nameščeni protizdrsni trakovi, ki bi preprečevali zdrse. Po toženkinem mnenju je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbene navedbe. V celoti je napačna odločitev, da pri odmeri odškodnine ni odbilo solastniškega deleža tožnika, ki je solastnik na splošnih skupnih delih stavbe v etažni lastnini v deležu 16,48 %. V konkretnem primeru gre za pogodbeno zavarovanje, kjer je v določbah splošnih pogojev eksplicitno navedeno, da se pri zavarovanju odgovornosti, če je posebej dogovorjeno in obračunana dodatna premija, zavarovanje krije tudi odškodninske zahtevke, ki jih uveljavljajo posamezni etažni lastniki ali najemniki, pri čemer se odškodnina zmanjša v istem sorazmerju, kot znaša delež oškodovanca na skupnih delih zgradbe. Sodišče bi moralo ugotoviti tudi soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka. Toženka je prepričana, da tožnik ni uporabljal držala, v takšnem primeru ne bi prišlo do zdrsa noge, prav tako tožnik pri hoji ni bil pozoren, saj bi v takem primeru zaznal mokroto. Odškodnino je sodišče prve stopnje odmerilo previsoko. Odškodnina iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin 3.500,00 EUR je odmerjena nesorazmerno visoko, tožnik je utrpel blažji zvin levega gležnja in je prestajal telesne bolečine v različnih intenzitetah, od tega hude bolečine nekaj ur po poškodovanju, 5 dni srednje hude bolečine, 14 dni lahke bolečine, nato še ob večjih obremenitvah občasne lahke bolečine. Bolečinsko obdobje pri tožniku ni trajalo toliko časa, da bi opravičevalo odmero tolikšne odškodnine, po mnenju toženke bi bila odškodnina v višini 2.000,00 EUR primerna in pravična. Absolutno previsoko je odmerilo tudi odškodnino iz naslova strahu. Tožnik je utrpel srednje izrazit primarni strah, kasneje je doživljal sekundarni strah srednje stopnje nekaj ur po poškodovanju, nato pa blag sekundarni strah do 1 tedna. Odškodnina v znesku 800,00 EUR je nerazumljiva, maksimalna odškodnina je lahko v višini 300,00 EUR. Dalje je še navajala, da ji je sodišče prve stopnje priznalo pravdne stroške 142,10 EUR, spregledalo pa je priglašene pravdne stroške toženke v višini 300,00 EUR za stroške predujma za izvedenca medicinske stroke, ki jih je naložilo v plačilo toženki na naroku 8. 10. 2019. Toženki bi tako moralo priznati pravdne stroške v znesku 442,10 EUR, oziroma ob upoštevanju njenega uspeha 82,42 EUR. Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da se tožnikov zahtevek zavrne, podredno pa je predlagala razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno trdi, da tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova zavarovanja odgovornosti etažnih lastnikov pri toženki po temelju ni utemeljen. Iz priloge B2 v spisu izhaja, da so imeli etažni lastniki pri toženki zavarovano odgovornost po polici št. 10012894323. Glede na vsebino te police in upoštevaje splošne pogoje 01-ODG01/06, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe (police), je zavarovana odgovornost etažnih lastnikov iz posesti stanovanja in iz posesti poslovnih prostorov, kar glede na določbe 7. člena citiranih Splošnih pogojev ne pomeni, da je zavarovana odgovornost etažnih lastnikov za škodo, ki nastane etažnim lastnikom pri uporabi skupnih prostorov, temveč je zavarovana odgovornost etažnih lastnikov za škodo, ki nastane pri uporabi stanovanja ali poslovnega prostora, torej posebnega dela stavbe, na drugem stanovanju ali poslovnem prostoru, torej na drugem posebnem delu večstanovanjske stavbe.

Toženka zato iz naslova zavarovanja odgovornosti etažnih lastnikov, ki so drugi zavarovanec toženke, ne odgovarja za tožniku nastalo škodo, ker mu je ta nastala pri uporabi skupnega dela stavbe, stopnišča. Zmotna presoja sodišča prve stopnje glede zavarovane odgovornosti etažnih lastnikov v ničemer ne spremeni odločitev v izreku izpodbijane sodbe, toženka odgovarja za tožniku nastalo škodo iz naslova pri njej zavarovane odgovornosti upravnika večstanovanjske stavbe, na stopnišču katere se je poškodoval tožnik.

6. Nesporno je, da je imel upravnik večstanovanjske hiše, na stopnišču katere se je tudi nesporno poškodoval tožnik, zavarovano odgovornost iz svoje dejavnosti pri toženki.

Po določbi 25. člena SZ-1 za posle rednega upravljanja štejejo zlasti posli obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske stavbe, določitev in razrešitev upravnika in nadzornega odbora ter oddajanje skupnih delov v najem. Obratovanje večstanovanjske stavbe (med drugim) je tudi sklepanje in izvrševanje poslov, ki so potrebni za zagotavljanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote ter za uporabo skupnih delov večstanovanjske stavbe, za posle obratovanja pa šteje (med drugim) čiščenje skupnih prostorov, hišniška opravila, deratizacija in podobno. Po določbi 51. člena SZ-1 mora upravnik tekoče skrbeti za izvedbo rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti (manjša pleskarska dela, zamenjava manjših rezervnih delov in podobno) na skupnih delih večstanovanjske stavbe, stroški rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti bremenijo etažne lastnike, za izvedbo teh del upravnik ne potrebuje sklepa etažnih lastnikov, mora pa o izvedenih delih poročati na zboru lastnikov. Po določbi 118. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), in sicer po četrtem odstavku, ima upravnik (med drugimi) pooblastilo skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov.

To pravno podlago je sodišče prve stopnje navedlo v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, iz nje pa torej izhaja vsebina, oziroma obseg dejavnosti upravnika, ta pa je bila nesporno zavarovana pri toženki.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku pri hoji po stopnišču v prvo nadstropje na četrti, oziroma peti stopnici zdrsnila leva noga, se je sesedel in začutil bolečino, pri hoji se je držal za ograjo na levi strani, hodil je počasi, obute je imel športne copate. Po padcu je opazil, da je bil na stopnici, kjer mu je zdrsnilo, moker madež, površina je bila spolzka, tekočina je bila brezbarvna in spolzka, etažni lastniki so čistili hodnik (torej stopnišče) v lastni režiji, upravnik glede čiščenja hodnika (torej stopnišča) v stavbi ni izvajal nobenih aktivnosti, to je bilo prepuščeno stanovalcem, tožnik je bil etažni lastnik enega stanovanja, vendar ni stanoval v tej stavbi, upravnik stanja stopnišča ni preverjal, ne čistoče, ne drugih lastnosti stopnišča, po obravnavanem škodnem dogodku pa stopnišče čisti čistilni servis in etažni lastniki so sami poskrbeli za namestitev protizdrsnih trakov na stopnišče. V času škodnega dogodka niso bile nameščene opozorilne table, ki bi opozarjale na nevarnost mokrih in spolzkih tal. Ugotovilo je tudi, da so mokre stopnice in omočene s čistilnim sredstvom spolzke, namestitev protizdrsnih trakov je ustrezna protizdrsna zaščita stopnic.

Teh ugotovljenih dejstev pritožba ne izpodbija.

8. Materialnopravno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da upravnikov posel upravljanja obsega skrb za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov, da se od upravnika pričakuje potrebno ukrepanje pri rednem vzdrževanju in obratovanju skupnih delov, pri tem mora upoštevati navodila etažnih lastnikov, za redna vzdrževalna dela manjše vrednosti pa ima pooblastilo že po zakonu (51. člen SZ-1 in 118. člen SPZ). Vzdrževanje stopnišča, ki je skupni del stanovanjskega bloka, spada med manjša vzdrževalna dela, zagotavlja pa varno vsakodnevno uporabo stopnic, vzdrževanje stopnišča je upravnikova zakonska obveznost in temelj za njegovo odgovornost. V razmerju do tožnika, ki je etažni lastnik, pa je podana tudi odškodninska odgovornost zaradi kršitve Pogodbe o upravljanju upravniških storitev z dne 1. 2. 2009, po kateri ima upravnik dolžnost opraviti pregled stanovanjske hiše, zbirati podatke o potrebnih vzdrževalnih delih, izdajati naročila za manjša vzdrževalna dela, organizacijo nujnih investicijskih vzdrževalnih del. Takšno pogodbeno obveznost je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in pritožba te ugotovitve ne izpodbija. Torej je bil toženkin zavarovanec (upravnik) na podlagi zakona in pogodbe dolžan skrbeti za predmetno stopnišče. V skladu z določbo 3. člena Pravilnika o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj (v nadaljevanju: Pravilnik, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, pa je bil dolžan z izvajanjem rednih pregledov skrbeti, da je pohodna površina na stopnišču varna za vsakodnevno uporabo.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upravnik opustil zakonske dolžnosti, pogodbene dolžnosti (torej je kršil pogodbeno obveznost) in tudi dolžnosti po Pravilniku, ki bi jih moral opravljati v zvezi z vzdrževanjem stopnišča, oziroma večstanovanjske hiše. Pritožba zato neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje prezrlo toženkine ugovore, saj to ne drži. Izčrpno je obrazložilo in povzelo vse pravne podlage, iz katerih izhaja dolžnostno ravnanje upravnika in je ugotovilo tudi, da je vsa dolžnostna ravnanja v zvezi z vzdrževanjem stopnišča opustil, ker ni stanja stopnišča niti preverjal - nikoli ni stopnišča pregledal in je pravilno zaključilo, da je zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja krivdno odgovoren za nastanek škodnega dogodka in tožnikovo škodo.

Toženka v pritožbi sama trdi, da je njen zavarovanec pogodbo o upravljanju prevzel posle upravljanja s stavbo. Ker glede na zgoraj citirano pravno podlago spada v posle upravljanja tudi vzdrževanje skupnih prostorov in obseg ter vrsta upravnikove pristojnosti za izvajanje te obveznosti, je presoja sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka v razmerju do toženkinega zavarovanca - upravnika pravilna.

10. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je upravnik kršil pogodbo o čiščenju. Taka trditev v pritožbi ni resnična. Ugotovilo je, da je kršil Pogodbo o upravljanju, ker ni izvajal pregleda stavbe in ni izdajal naročil za potrebna manjša vzdrževalna dela, ker ni namestil protizdrsnih trakov.

11. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugotovitve izvedenca, da so neustrezne in zato nevarne ploščice na stopnišču in odškodninske odgovornosti upravnika ni presojalo z upoštevanjem tega dejstva. Izrecno je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstva o opustitvi dolžnostnih ravnanj v okviru tožnikovih trditev, to pa je, da stopnišče ni bilo ustrezno očiščeno (kar ni bilo, če se je na stopnici nahajal moker, spolzek madež, ki je bil vzrok za tožnikov padec), da ni bilo nadzora nad čiščenjem (ki ga res ni bilo, saj upravnik ugotovljeno nikoli ni pregledal stopnišča), da niso bili nameščeni na stopnišču protizdrsni trakovi (kar ni bilo sporno). Očitek o prekoračeni trditveni podlagi (in s tem očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP) ni utemeljen.

12. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da upravnik sploh nikoli ni pregledal stopnišča, je povsem brezpredmetna pritožbena trditev o nesorazmernem in neživljenjskem pravilu o izvajanju nenehnega nadzora nad čistočo stopnišča. 13. Pritožba pa sama potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da bi se z namestitvijo protizdrsnih trakov preprečil nastanek škodnega dogodka.

Pravno zmotno pa je stališče pritožbe, da namestitev protizdrsnih trakov za protizdrsno zaščito na stopnicah ni dolžnost upravnika.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je to dolžnost upravnika, ki jo je opustil in da je položitev protizdrsnih trakov na stopnišču vzdrževalno delo manjše vrednosti, za katero je bil upravnik dolžan poskrbeti pri tekočem vzdrževanju in brez sklepa etažnih lastnikov. S tem se pritožbeno sodišče pridružuje stališču v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 2689/2015. Z golim zanikanjem te dolžnosti upravnika toženka ne more izpodbiti pravilnosti takega stališča. Toženka nikoli ni navedla in tudi v pritožbi ne navaja nikakršnih dejstev o višini stroškov položitve protizdrsnih trakov (stroškov materiala in dela). Zatrjevala je zgolj pavšalno, da ni dolžnost upravnika namestiti protizdrsne zaščite in da oprema stopnic s protizdrsno zaščito ne spada med redna vzdrževalna dela manjše vrednosti.

14. Brez dokazne podlage in celo v nasprotju z mnenjem izvedenca medicinske stroke je pritožbena trditev, da tožnik ni uporabljal držala, prav tako je v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca gradbene stroke pritožbena trditev, da tožnik pri hoji ni bil pozoren, da bi v primeru, če bi bil pozoren, zaznal mokroto.

Sodišče prve stopnje je vsa ta sporna dejstva ugotovilo pravilno, to je, da je tožnik pri hoji po stopnicah se držal za držalo na levi strani in da pri tem ni videl mokrega madeža. Prvo ugotovljeno dejstvo dokazno podpira izvedensko mnenje izvedenca sodnomedicinske stroke, ki je ugotovil, da niti dejstvo, da se je tožnik držal za držalo pri hoji, ni moglo preprečiti zdrsa in posledičnega padca. Drugo dejstvo pa je dokazno podprto z izvedenskim mnenjem izvedenca gradbene stroke, ki je ugotovil, da moker madež na stopnišču ni bil viden kljub ustrezni osvetlitvi. Po presoji pritožbenega sodišča ni pravno upoštevno dejstvo, da je toženkino subjektivno prepričanje o teh dejstvih drugačno.

15. Pritožba pa delno utemeljeno izpodbija višino prisojene odškodnine za tožnikovo nematerialno škodo. Sodišče prve stopnje je delno zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

16. Glede na ugotovitev, da je tožnik utrpel blažji zvin levega skočnega sklepa, pri katerem je bila poškodovana le ena vez od vezi skočnega sklepa brez pridružene nestabilnosti sklepa, zaradi katere je zdravljenje trajalo približno 2 meseca in ugotovitve o intenzivnosti ter trajanju telesnih bolečin z upoštevanjem ugotovljenega obsega prestanih neugodnosti, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo in obrazložilo v točki 26 obrazložitve svoje sodbe, je določena odškodnina 3.500,00 EUR previsoka. Po presoji pritožbenega sodišča predstavlja znesek 2.500,00 EUR povsem pravično denarno zadoščenje za to ugotovljeno obliko nematerialne škode, višji znesek pa ni združljiv z namenom te odškodnine.

17. Pritožba utemeljeno meni tudi, da je 800,00 EUR previsoka odškodnina za strah, ki ga je ugotovljeno prestal tožnik.

Za intenzivnost in trajanje strahu, kot je ugotovljeno v točki 29 obrazložitve izpodbijane sodbe, je tudi po presoji pritožbenega sodišča določena odškodnina 800,00 EUR pretirana. Primarni strah je bil le trenutni in srednje izrazit (intenziven), srednje izrazit sekundarni strah pa je trajal le nekaj ur po poškodovanju (do pregleda pri kirurgu), nato pa je največ en teden trajal blag sekundarni strah. Slednji po presoji pritožbenega sodišča niti ni pravno upošteven, saj pomeni pravno priznano nematerialno škodo le strah tolikšne intenzivnosti, ki začasno poruši notranje ravnovesje oškodovanca. Upoštevaje okoliščine nastanka poškodbe, naravo in težo poškodbe, pa zaradi ugotovljenega blagega strahu tožnikovo notranje ravnovesje zagotovo ni bilo prizadeto. Pravična denarna odškodnina za to obliko nematerialne škode je po presoji pritožbenega sodišča 400,00 EUR, višji znesek ni v skladu z namenom odškodnine, kot jo določa 179. člen OZ.

18. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in prisojeni znesek odškodnine znižalo za 1.400,00 EUR ter sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka spremenilo tako, da je znesek 3.887,01 EUR nadomestilo z zneskom 2.487,01 EUR in je zavrnilo tožbeni zahtevek še za nadaljnjih 1.400,00 EUR skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2016 dalje do plačila (peta alineja 358. člena ZPP).

19. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila sodba sodišča prve stopnje obremenjena s katero od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede na že zgoraj obrazloženo pa pritožbeno očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni uresničena.

20. Pritožba utemeljeno graja tudi odločitev o toženki priznanih potrebnih stroških postopka. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka plačala predujem za izvedenca medicinske stroke 300,00 EUR (listna št. 120 spisa) in tolikšen znesek stroškov tudi priglasila v stroškovniku (listna št. 150). Iz sklepa sodišča z dne 3. 1. 2020 (listna št. 137-138) izhaja, da je iz tega toženkinega predujma bilo izvedencu plačano 289,85 EUR, torej bi sodišče prve stopnje moralo toženki ta znesek priznati kot potrebne stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP) in toženki priznati skupaj 431,95 EUR stroškov pravdnega postopka.

21. Z delno ugoditvijo toženkini pritožbi pa se je spremenil pravdni uspeh pravdnih strank. Tožnikov uspeh se je glede na višino prisojenega zneska in zahtevka zmanjšal na 38 %. Pritožbeno ni sporna metoda ugotovitve pravdnega uspeha tožnika, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju iste metode, to je tožnikovega 100 % uspeha po temelju in 38 % uspeha po višini, ugotovilo 69 % skupen uspeh tožnika in toženkin 31 % skupni uspeh.

22. Pritožbeno niso izpodbijani tožnikovi potrebni stroški postopka v skupnem znesku 2.556,96 EUR, zato znaša njegovemu uspehu ustrezen del 1.764,30 EUR. Toženkini potrebni stroški znašajo 431,95 EUR, njenemu uspehu ustrezen del pa 133,90 EUR.

23. Pritožbeno ni izpodbijano, da so stroški, ki so bili zaradi tožnikove oprostitve plačila pravdnih stroškov plačani iz sredstev za brezplačno pravno pomoč, znašali skupaj 1.866,64 EUR. Ker se je tožnikov pravdni uspeh zaradi delnega toženkinega pritožbenega uspeha znižal na 69 %, mora toženka povrniti organu za brezplačno pravno pomoč 1.287,98 EUR.

24. Glede na vse zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče v posledici delne ugoditve toženkini pritožbi glede višine denarne odškodnine spremenilo tudi odločitve v točkah III, IV in V tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

25. Toženka je s pritožbo delno uspela, zato ji mora tožnik povrniti njenemu uspehu ustrezen del potrebnih pritožbenih stroškov, ki jih je toženka zahtevala v višini 230,00 EUR, obsegajo pa 225,00 EUR za plačilo sodne takse za pritožbo in 5,00 EUR materialnih stroškov. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da so priglašeni stroški bili tudi potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Toženkin pritožbeni uspeh je pritožbeno sodišče ocenilo na 36 %, njenemu uspehu ustrezen del pritožbenih stroškov torej znaša 82,80 EUR in toliko ji mora povrniti tožnik v roku 15 dni od prejema te sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).