Jedro

Ker je bil prekršek storjen leta 1986, organ 2. stopnje pa je šele leta 1991 izrekel zelo nizko kazen (0,80 din), je zaradi poteka časa dejanje kaznovane postalo majhnega pomena, zato ne gre več za prekršek.

Izrek

Zahtevi zagovornika kaznovane za sodno varstvo se ugodi in se pravnomočna odločba o prekršku Komisije za prekrške Zveznega deviznega inšpektorata, oddelka v Ljubljani iz leta 1989 v zvezi z odločbo Zveznega senata za prekrške spremeni tako, da se po členu 167/I točka 1 zakona o prekrških ustavi postopek o prekršku zoper B.D. da je v letu 1986 poskušala prenesti v tujino 208.000 Itl v nasprotju z določbami člena 80 zakona o deviznem poslovanju in odloka o prijavljanju efektivnega tujega denarja, ki ga jugoslovanski državljani odnašajo iz Jugoslavije pri potovanju v tujino (Uradni list SFRJ št. 73/85 in 23/89) brez prijave mejnim carinskim organom carinske izpostave, ki so našli navedeno vrednost pri pregledu in jo začasno zasegli, s čemer naj bi storila prekršek po členu 177 točka 5 zakona o deviznem poslovanju.

Stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije.

Obrazložitev

Komisija za prekrške pri Zveznem deviznem inšpektoratu, oddelku v Ljubljani, je s svojo odločbo spoznala za odgovorno za prekršek po členu 177 točka 5 zakona o deviznem poslovanju (Uradni list SFRJ št. 66/85) in jo kaznovala z denarno kaznijo 8.000 din (v času odločanja na drugi stopnji: 0,80 din), izrečen pa ji je bil po členu 178 zakona o deviznem poslovanju tudi varstveni ukrep odvzema 208.000 Itl. Pritožbo zagovornika je zvezni senat za prekrške z uvodoma navedeno odločbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil odločbo organa prve stopnje.

V zahtevi za sodno varstvo, o kateri pred osamosvojitvijo Republike Slovenije zvezno sodišče prejšnje Jugoslavije ni odločalo in jo je zato dne 30.11.1993 poslalo Vrhovnemu sodišču RS v pristojno poslovanje, zagovornik uveljavlja, da se že iz kazni, 0,80 din, izrečene po dolgotrajnem postopku, vidi, da gre za dejanje, ki družbi ni nevarno, zaradi česar predlaga, naj se napadena pravnomočna odločba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper kaznovano ustavi.

Zahteva za sodno varstvo je utemeljena.

Dejanje, ki naj bi bilo v obravnavanem primeru prekršek, je bilo storjeno davnega leta 1986 (natančno: 21.5.1986), organ za prekrške prve stopnje je o njem uspel izdati odločbo šele 15.3.1989, organ druge stopnje pa šele 13.2.1991, torej le dobro leto pred absolutnim zastaranjem pregona za prekršek (člen 181 zakona o deviznem poslovanju). Če ne računamo, da so od odločitve organa za prekrške druge stopnje že spet pretekla kar tri leta, tega pa računati ne moremo zato, ker gre pač za izredno pravno sredstvo, pa je na dlani, da je že redni postopek tekel toliko časa in da je bila na koncu izrečena tako nizka sankcija (0,80 din dne 13.2.1991), da je treba pritegniti mnenju zagovornika, da je zaradi poteka časa dejanje obdolženke postalo majhnega pomena, s tem pa ne gre več za prekršek po členu 177 točka 5 zakona o deviznem poslovanju.

Po povedanem je bilo treba utemeljeni zahtevi zagovornika za sodno varstvo ugoditi ter napadeno pravnomočno odločbo spremeniti tako, da se zoper ustaviti postopek o obravnavanem prekršku.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi člena 176/IV zakona o prekrških.

Določbe predpisov prejšnje Jugoslavije so bile v tej odločbi uporabljene v zvezi s členom 4/I ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).