Jedro

Kljub neobstoju pisne pogodbe o prenosu pravice uporabe je pravni prednik tožnice pridobil pravico uporabe na sporni nepremičnini, na kateri stoji garaža.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, in ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnine s parc. št. 1 k. o. X (I.). Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnici v višini 1.261,76 EUR (II.).

2. Toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter opredeljuje pritožbene stroške. Trdi, da tožnica ni pridobila pravice uporabe in zato ni mogla postati lastnica, saj je morala biti za pridobitev le-te sklenjena pogodba o prenosu pravice uporabe. Tožnica tudi ni priložila potrebnih soglasij in dovoljenj, kot tudi ni izkazala, da so bili urejeni premoženjsko pravni odnosi. Navedeno kaže na to, da pravni prednik tožnice ni gradil garažnega kompleksa ob vednosti in izrecnem dovoljenju toženke. Poudarja, da odločbi Občinskega ljudskega odbora L. št. 08/2-ROA-19/2 z dne 10.02.1961 in odločbi Okrajnega ljudskega odbora L. št. 07/7-ROA-34/3-61 z dne 16.10.1961 ni mogoče pripisati takega pomena, kot jima ga je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. Odločbi niti ni izdal pristojni organ in gre zgolj za upravna akta, ki nista mogla odločiti o pravici uporabe. Ob izostanku gradbenega in lokacijskega dovoljenja bi bilo treba po stališču pritožnice zaključiti, da gre za črno gradnjo in da tako investitor ni pridobil pravice uporabe.

Toženka v pritožbi vztraja tudi pri stališču, da niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje lastninske pravice, ker trdi, da tožnica ni bila v dobri veri. Iz nobene predložene listine naj ne bi izhajalo, da so pravni predniki tožnice odplačno pridobili pravico uporabe na predmetni nepremičnini. Zgolj sklep o dedovanju po pravni prednici tožnice, ki pa nikoli ni bila zemljiškoknjižna lastnica oziroma imetnica pravice uporabe na predmetni nepremičnini, ne more predstavljati podlage za dobro vero. Pritožnica še navaja, da pravna prednika tožnice nista nikoli plačala prispevka za uporabo mestnega zemljišča, nadomestila pa ni plačala niti tožnica, kar pomeni, da se nobeden izmed njih tudi ni štel za lastnika oziroma uporabnika predmetne nepremičnine.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev, pritrjuje razlogom sodbe in opredeljuje svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik tisti, ki je po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) postal lastnik sporne nepremičnine, na kateri stoji garaža. Z dnem uveljavitve ZLNDL 25. 7. 1997 (ki je uredil lastninjenje stavb in zemljišč, ki se niso lastninili na podlagi drugih specialnejših zakonov) je namreč postal lastnik nepremičnine dejanski imetnik pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini, in ne kdor je bil vpisan kot imetnik pravice uporabe v zemljiški knjigi. Pri tem je sodišče prve stopnje v celoti pravilno uporabilo spoznanja teorije in sodne prakse.1

7. V zvezi s tem je sodišče ugotovilo naslednja relevantna dejstva, ki jih toženka v pritožbi ne izpodbija: - toženkin pravni prednik je z odločbo Občinskega ljudskega odbora L. št. 08/2-ROA-19/2 z dne 10.02.1961 in z odločbo Okrajnega ljudskega odbora L. št. 07/7-ROA-34/3-61 z dne 16. 10. 1961 odobril uporabo zemljišča v R. naselju (sporna nepremičnine); - v zemljiški knjigi je pri nepremičnini ID znak 0000- 419/19, parcela 1 k. o. X še vedno vknjižena družbena lastnina na ime Občina L. - kot imetnica pravica uporabe na sporni nepremičnini je vse od leta 1958 vknjižena pravna prednica toženke; - na sporni nepremični stoji garaža, te garaže so bile zgrajene izključno s sredstvi investitorjev in so od tedaj dalje pravni predniki tožnice in ona sama zemljišče, na katerem stoji sporna garaža, brez kakšnega koli nasprotovanja pravnih prednikov toženke uporabljali skladno z namenom oziroma so na njej izvrševali posest. 8. Ob takšni dejanski podlagi je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pravni prednik tožnice postal imetnik pravice uporabe na sporni nepremičnini. Na podlagi 43. in 46. člena Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (ZPZS) je bilo mogoče prenesti pravico uporabe na družbenem premoženju že z odločbo, s katero je dal okrajni ljudski odbor zemljišče v družbeni lastnini v trajno uporabo posameznikom z namenom izgradnje in postavitve gradbenega objekta na način, da se zemljišče uporablja za potrebe tega objekta. Prvostopenjsko sodišče je vse navedeno v izpodbijani sodbi ugotovilo in odločbi št. 08/2-ROA-19/2 z dne 10. 2. 1961 in št. 07/7-ROA-34/3-61 z dne 16. 10. 1961 utemeljeno prepoznalo kot tisti podlagi, s katerima je pravni prednik toženke dovolil gradnjo na spornem zemljišču. Navedeni odločbi po vsebini ne predstavljata le upravnega dovoljenja, kot izpostavlja pritožba, temveč akt o podelitvi pravice gradnje, ki je imel po tedanji ureditvi vpliv tudi na premoženjskopravna razmerja. Tako izvršen prenos pravice uporabe na družbeni lastnini je v okviru tedanjih predpisov zadoščal in odsotnost posebnega določila o prenosu pravice uporabe v stvarnopravnem smislu v odločbi ne vpliva na njeno pridobitev s strani pravnega prednika tožnice.2

9. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo tudi, da je pravni prednik toženke gradnjo garaže izpeljal iz lastnih sredstev in zemljišče, skupaj s svojimi pravnimi nasledniki, vsa leta brez vsakega nasprotovanja upravljal in uporabljal skladno z namenom. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ob izostanku predložitve potrebnih soglasij in dovoljenj za novozgrajeno garažo ni mogoče sprejeti sklepa, da je prednik tožnice garažni kompleks zgradil ob vednosti in z dovoljenjem toženke. Iz odločbe Občinskega ljudskega odbora L. št. 08/2-ROA-19/2 je razvidno, da je bila odobrena uporaba zemljišč na vogalu R. in Š. ulice za gradnjo potrošniškega centra, v kateri pa je bila predvidena tudi gradnja garaž. Okrajni ljudski odbor L. pa je z odločbo št. 07/7-ROA-34/3-61 odobril idejni projekt za gradnjo garaž v R. naselju. Ta projekt je temeljil na določilih prve odločbe. Navedena odločba tudi po presoji pritožbenega sodišča izkazuje vednost toženke za gradnjo sporne garaže. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, da se v skladu s 1. odst. 197. čl. Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) za objekte, zgrajene pred 1967, šteje, da imajo uporabno dovoljenje.

10. Sodišče je na navedeni dejanski podlagi pravilno zaključilo, da je kljub neobstoju pisne pogodbe o prenosu pravice uporabe pravni prednik tožnice pridobil pravico uporabe na sporni nepremičnini. Takrat veljavni predpisi so sicer res določali, da mora biti za veljaven prenos pravice uporabe sklenjena pisna pogodba oziroma izdana odločba o dodelitvi pravice uporabe za gradnjo s strani občinskega upravnega organa za premoženjske zadeve (9. in 40. čl. Zakona o prometu z zemljišči in stavbami; ZPZS), kot to trdi pritožba. A v sodni praksi se je uveljavilo in ustalilo stališče, da je lahko kljub temu prišlo do pravno učinkovitega prenosa pravice uporabe na tistega, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju pristojnih organov z vsemi dovoljenji (soglasji), potrebnimi za gradnjo in uporabo novozgrajene stavbe, zgradil objekt in ga uporabljal, kot to korektno pojasnjuje že sodišče prve stopnje.3 Bistvena je bila namreč dejanska uporaba in namen.

11. Glede na to, da se pritožbeno sodišče strinja s primarno podanimi razlogi prvostopenjskega sodišča, da je tožnica pridobila lastninsko pravico že na podlagi ZLNDL, vprašanje priposestvovanja ni pomembno oz. je s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi zakona na drug način celo izključeno. Za primer drugačnega stališča pa bi bilo treba pritrditi tudi rezervnim razlogom prvostopenjskega sodišča, namreč da je tožnica nepremičnino, na kateri stoji garaža, priposestvovala, saj je bila ves čas teka desetletne priposestvovalne dobe (skladno z 296. čl. SPZ), od 25. 7. 1997 do 25. 7. 2007, dobroverna. Toženka njene dobre vere oz. dobre vere njenih prednikov ni uspela izpodbiti, saj se je tožnica glede na zgoraj pojasnjeno lahko utemeljeno zanašala na odločbe pristojnih organov.

12. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v sodbi sodišča prve stopnje ni našlo nobenih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Glede na njeno vsebino ter glede na to, da tožnik v odgovoru na pritožbo le ponavljal svoja stališča, ki jih je predstavil že pred sodiščem prve stopnje in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče odgovor na pritožbo ocenjuje za nepotrebno vlogo, s katero si tožnik ni mogel koristiti, zato strošek zanjo ni bil potreben in ga trpi tožnik sam (155. čl. ZPP).

1 Glej: dr. Matija Damjan, Zapleti pri lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten št. 1/2011. 2 Prim. tudi sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča VSL I Cp 3062/2015 ter sodbo in sklep I Cp 432/2014, I Cp 147072012 ter mnoge druge. 3 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 553/2002 in II Ips 223/2009 in sodbo tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 1470/2012.