Jedro

Iz obrazložitve odločbe ni jasno, na podlagi česa je organ zaključil, da bi bila odobritev brezplačne pravne pomoči v konkretnem primeru v nasprotju z interesom pravičnosti in morale ter zakaj za prosilkin osebni in socialno ekonomski položaj ni pomembno, da ima v omenjeni kazenski zadevi pooblaščenca. O navedenem v odločbi ni nobenih dejanskih ugotovitev niti razlogov, na podlagi katerih je tožena stranka prišla do takšnega zaključka. Takšna obrazložitev ni skladna z 214. členom ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Mariboru, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 376/2015 z dne 22. 4. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje po odvetniku v kazenskem postopku I Kpd 13133/2014 pred Okrajnim sodiščem v Mariboru. Na podlagi navedb prosilke ter spisa Okrajnega sodišča v Mariboru je tožena stranka zaključila, da v konkretni zadevi ni izpolnjen objektivni pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Kot objektivni pogoj po navedeni določbi se upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. V kazenskem postopku I Kpd 13133/2014 prosilka nastopa kot oškodovanka v zvezi s kaznivim dejanjem nasilja v družini po 191. členu KZ-1, ki ga je osumljen A.A., s katerim je prosilka živela v družinski skupnosti. Iz predloga za opravo posameznih preiskovalnih dejanj izhaja, da bi naj imenovani s prosilko grdo ravnal, jo pretepal in drugače ponižujoče ravnal. V dosedanjem postopku je bila prosilka zaslišana kot priča, prav tako je podal zagovor obdolženi, ki pa je zanikal storitev očitanega kaznivega dejanja. Zadeva je bila nato vrnjena Državnemu tožilstvu v Mariboru v nadaljnjo obravnavo. Po določbah Zakona o kazenskem postopku ima lahko oškodovanec v postopku pooblaščenca, kar pomeni, da je to njegova pravica, ne pa dolžnost. Obravnavani kazenski postopek se vodi po uradni dolžnosti, kar pomeni, da državni tožilec opravlja vsa procesna dejanja v kazenskem postopku z namenom, da se obdolženemu dokaže očitano kaznivo dejanje. Prav tako mora sodišče v skladu z načelom iskanja resnice kot vodilnega načela kazenskega postopka ugotavljati vsa relevantna dejstva. Zaradi navedenega tožena stranka meni, da bi bila odobritev brezplačne pravne pomoči prosilki v navedeni kazenski zadevi v nasprotju z interesom pravičnosti in morale ter da za prosilkin osebni in socialno ekonomski položaj ni pomembno, da ima v navedeni kazenski zadevi pooblaščenca. S tem pa ni izpolnjen pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP.

Tožnica v tožbi navaja, da ji je bilo ob zaslišanju rečeno, da lahko priglasi premoženjsko pravni zahtevek zoper osumljenega in da mora zahtevek določno označiti in priložiti dokaze. Sama tega ne zna storiti, zato je zaprosila za odvetnika, ki bi ji pomagal vso dokumentacijo pravilno izpolniti ter povedati, katere dokaze mora pridobiti. Je mati samohranilka in prejemnica denarne socialne pomoči, zato si odvetnika ne more privoščiti. Ne strinja se s toženo stranko, da je zadeva očitno nerazumna in ne razume, zakaj ne bi bilo smiselno začeti postopka. Prav tako je zadeva pomembna za njen in hčerin osebni in socialno ekonomski položaj ter je pričakovani izid zadeve zanjo življenjskega pomena. Ne ve na podlagi česa je sodišče zaključilo drugače. Jasno je, da A.A. ne bo priznal, da je bil nasilen do nje in otroka. Sprašuje, zakaj bi bilo v nasprotju z interesom pravičnosti in morale, da bi dobila pomoč odvetnika, saj se nima nikamor obrniti po pomoč. Prav tako je ni nihče vprašal, zakaj za njen socialno ekonomski položaj ni pomembno, da ima pooblaščenca. Sodišče je štelo, da tožnica smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena.

Namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Brezplačna pravna pomoč se odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon (prvi odstavek 2. člena ZBPP). Pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči sta določena v 13. in 24. členu ZBPP. Prvi pogoj se nanaša na tako imenovani subjektivni pogoj, to je izpolnjevanje finančnega cenzusa, medtem ko se drugi pogoj nanaša na okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za brezplačno pravno pomoč (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in če je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V skladu z določbo tretjega odstavka istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

ZBPP v okviru 24. člena, ki se nanaša na dejstva in okoliščine zadeve, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za brezplačno pravno pomoč, torej govori tudi o interesu pravičnosti, na kar napotuje tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ta v 6. členu v okviru pravice do poštenega sojenja med drugim določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja ima pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. V upravno sodni praksi se navedeni pogoj tako upošteva pri odločanju pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči prosilcem, obdolženih storitve kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru pa je tožnica zaprosila za brezplačno pravno pomoč v okviru kazensko preiskovalnega postopka, v katerem nastopa kot oškodovanka v zvezi s kaznivim dejanjem nasilja v družini po 3. v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, katerega je osumljen A.A. Organ za brezplačno pravno pomoč je pri odločanju o prošnji prosilca za brezplačno pravno pomoč dolžan postopati tudi v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da pooblaščena uradna oseba odloči na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka (člen 10). Prav tako mora organ v obrazložitvi odločbe med drugim tudi poleg kratke obrazložitve strankinega zahtevka navesti ugotovljeno dejansko stanje, dokaze, na katero je to oprto, razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki glede na dejansko stanje narekuje odločitev v izreku odločbe ter razloge, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke (člen 214).

Po presoji sodišča organ za BPP v obravnavanem primeru ni postopal v skladu z navedenimi določbami, saj iz obrazložitve odločbe ni jasno, na podlagi česa je zaključil, da bi bila odobritev brezplačne pravne pomoči v konkretnem primeru v nasprotju z interesom pravičnosti in morale ter zakaj za prosilkin osebni in socialno ekonomski položaj ni pomembno, da ima v omenjeni kazenski zadevi pooblaščenca. O navedenem v odločbi ni nobenih dejanskih ugotovitev niti razlogov, na podlagi katerih je tožena stranka prišla do takšnega zaključka.

Prav tako po mnenju sodišča v obravnavanem primeru tožena stranka ni pravilno uporabila določbe 24. člena ZBPP. Pri presoji pogojev iz 24. člena ZBPP se okoliščine o zadevi presojajo z vidika verjetnosti izgleda za uspeh oziroma razumnosti sprožiti postopek oziroma se ga udeleževati ali uporabiti pravna sredstva. Navedena presoja pa ne sme preseči pravnega standarda očitne nerazumnosti, ki je sicer nedefiniran pravni standard, ter katerega vsebino je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej (tako sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 404/2012). V primeru zavrnitve prošnje torej mora biti ta okoliščina očitna. Pri tem pa je treba to določbo tolmačiti restriktivno, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do neupravičenega posega v pravico do sodnega varstva. Kolikor torej ni očitno, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, na tej podlagi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni mogoče zavrniti.

V obravnavanem primeru obrazložitev izpodbijane odločbe navedenemu standardu očitne nerazumnosti ni zadostila, posledično je zato zaključek tožene stranke, da ni izpolnjen pogoj iz 24. člena za dodelitev brezplačne pravne pomoči, neutemeljen. Zaradi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala ob pravilni uporabi določb 24. člena ZBPP ugotoviti vsa relevantna dejstva ter nato ponovno odločiti o prošnji tožnice in svojo odločitev obrazložiti v skladu z 214. členom ZUP.