Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V individualnih delovnih sporih sodijo delovna sodišča po postopku, ki je urejen v ZDSS-1 in subsidiarno v ZPP. Določbe ZPP se uporabljajo le v delu, v katerem urejajo pravni postopek, ne pa v delu, v katerem urejajo posebne postopke (na primer postopek v sporu majhne vrednosti).
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v višini 748,10 EUR bruto in mu po obračunu in plačilu davkov in prispevkov izplačati pripadajoč neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila in regres za letni dopust za leto 2012 v višini 381,53 EUR bruto ter mu po obračunu in plačilu davkov in prispevkov izplačati pripadajoč neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 2. 7. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za obračun regresa za letni dopust za leto 2011 nad zneskom 748,10 EUR bruto in za leto 2012 nad zneskom 381,53 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 2. 7. 2011 od regresa za leto 2011 oz. pred 2. 7. 2012 od regresa za leto 2012. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del, se z laično pritožbo iz pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da naj bi tožnik po njenih podatkih tudi pri drugem delodajalcu delal 6 mesecev in prejel sorazmerni del regresa za leto 2012. Ta regres naj bi mu bil izplačan v začetku leta 2013. Navaja, da lahko sodišču dostavi dokazila. Meni, da tožnik ne more prejeti več kot en letni regres za leto 2011 in da je upravičen do polovice letnega regresa za leto 2012. Dodaja, da bo tožena stranka začela z izplačilom regresa za leto 2011 takoj, ko bo to možno.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožena stranka bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ne uveljavlja) ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.
Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal obračun ter izplačilo regresa za letni dopust za leto 2011 in za leto 2012 v vsakokratnem bruto znesku 763,06 EUR ter obračun in izplačilo zakonskih zamudnih obresti od pripadajočega neto zneska regresa za leto 2011 od 1. 7. 2011 dalje do plačila in od pripadajočega neto zneska regresa za leto 2012 od 1. 7. 2012 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 21. 8. 2010 do 30. 6. 2012 in da mu tožena stranka za leto 2011 in 2012 ni niti obračunala niti izplačala regresa za letni dopust, saj v zvezi s tem ni vložila v spis nikakršnih dokazov. Glede na določbo 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) je tako sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2011 v višini zneska minimalne plače, regres za letni dopust za leto 2012 pa v višini polovice minimalne plače (3. alineja 1. odstavka 162. člena ZDR), od teh zneskov odvede predpisane dajatve in tožniku izplača ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 oziroma od 2. 7. 2012 dalje do plačila (člen 131/2 ZDR.
Pritožbena navedba tožene stranke o tem, da naj bi tožnik delal tudi pri drugem delodajalcu 6 mesecev in prejel sorazmeren del regresa za leto 2012, ki naj bi mu bil izplačan v začetku leta 2013, je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče glede na določbo člena 337 ZPP ni smelo upoštevati. Za dokazovanje navedenega dejstva sicer tožena stranka ni spis vložila nikakršnih dokazov. S pritožbeno navedbo, da tožnik ne more prejeti več kot en letni regres za leto 2011 in eno polovico letnega regresa za leto 2012 pa tožena stranka dejansko pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, s katero je to prisodilo tožniku pripadajoči regres za leto 2011 in pripadajoči del regresa za leto 2012. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je iz podatkov spisa razvidno, da je sodišče prve stopnje postopek v tem individualnem delovnem sporu izvedlo na podlagi pravil postopka v sporih majhne vrednosti, kar je po stališču pritožbenega sodišča nepravilno. Delovna sodišča imajo na podlagi člena 98/2 Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.) položaj okrožnega sodišča, postopek v sporih majhne vrednosti pa se opravi pred okrajnim sodiščem (člen 446 ZPP), če ni v ZPP drugače določeno. 19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da se v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni z ZDSS-1 drugače določeno. To pomeni, da se za sojenje v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe ZPP, če ni z ZDSS-1 drugače določeno. Na podlagi navedenega je potrebno zaključiti, da se v sojenju pred delovnimi in socialnimi sodišči ne uporabljajo določbe posebnih postopkov, ki jih ureja tretji del ZPP (tako npr. tudi sodba VDSS opr. št. Pdp 982/2011 z dne 8. 12. 2011). Stališču, da se pri sojenju v delovnih in socialnih sporih ne uporabljajo določbe o postopku v sporih majhne vrednosti, pritrjuje tudi vsebina tretjega poglavja ZDSS-1, v katerem so opredeljene skupne določbe za postopek v delovnih in socialnih sporih (npr. pogoji za odločitev brez glavne obravnave - 24. člen ZDSS-1), kot tudi možnost dopustitve revizije v delovnih in socialnih sporih tudi v primeru, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000,00 EUR (člen 367/4 ZPP), medtem ko v sporih majhne vrednosti revizije ni (člen 458/8 ZPP). Že na podlagi navedenih razlik v postopku v delovnih in socialnih sporih v primerjavi z postopkom v sporih majhne vrednosti je potrebno ugotoviti, da je zakonodajalec v 19. člen ZDSS-1 v postopku v delovnih in socialnih sporih dejansko izključil uporabo določb posebnih postopkov, med katere spada tudi postopek v sporih majhne vrednosti. Pritožbeno sodišče pa izpodbijane sodbe v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje ni preizkušalo, saj tožena stranka relativne bistvene kršitve določb postopka (ki jo je sodišče prve stopnje storilo z uporabo določb ZPP, ki se nanašajo na postopek v sporih majhne vrednosti) ni uveljavljala.
Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločilo, ker jih ta ni priglasila.