Jedro

Zakon zahteva, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za izločitveni razlog, to je za prvostopenjskega sodnika do zaključka glavne obravnave, za drugostopenjskega pa do začetka seje senata.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil obsojeni S. Z. spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče prve stopnje mu je izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora, v katero je vštelo čas, prebit v hišnem priporu od 27. 2. do 24. 6. 2010. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo zagovornikovi pritožbi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu kazen znižalo na eno leto zapora. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe. Podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem odgovoru, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 432. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in se ukvarja s primernostjo izrečene kazni ne pa z vprašanjem njene zakonitosti.

4. Obsojenec in zagovornik se o odgovoru državnega tožilca nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik uvodoma v zahtevi navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi listinami oziroma zapisniki. Zagovornik se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje o udarcih, ki jih je prejela oškodovanka, polemizira z oceno verodostojnosti oškodovankine izpovedbe in našteva dokaze ter izjave, ki po njegovem oškodovankino izpovedbo izpodbijajo. Zagovornik tako ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo nakazuje, to je, da sodišče v sodbi reproducira dokaz v nasprotju z njegovo vsebino in na podlagi tega ugotavlja odločilna dejstva, ampak izraža le pomisleke, da dejstva, na katerih temelji uporaba materialnega zakona, niso bila pravilno in v celoti ugotovljena ter podaja drugačno oceno dokazov, kot je bila sprejeta v pravnomočni sodbi. Tako uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

8. Pritožbenemu sodišču zagovornik očita, da je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 395. člena ZKP. Navaja, da je kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, ker sodišče druge stopnje ni obravnavalo dokazov, ki jih je zagovornik priložil k pritožbi o prištevnosti obsojenca in ker se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da iz obvestila zdravniku dne 28. 2. 2010 ne izhaja, da je imela oškodovanka na obrazu znake poškodb. Ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do priloženih dokazov k pritožbi v zvezi z prištevnostjo obsojenca in je v nasprotju s temi dokazi zaključilo, da stopnja obsojenčeve alkoholiziranosti ni vplivala na njegovo prištevnost, je s tem storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Na strani 2 obrazložitve sodbe se je sodišče druge stopnje opredelilo do pritožbenih navedb o oškodovankinih poškodbah in navedlo jasne in konkretne razloge, zaradi katerih ocenjuje, da so navedbe v pritožbi neutemeljene in da je presoja sodišča prve stopnje, temelječa na izvedenih dokazih, pravilna. Na strani 3 je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbene navedbe, s katerimi je zagovornik izpodbijal zaključke prvostopenjske sodbe o obdolženčevi prištevnosti. Opredelilo se je tudi do dokumentacije, ki jo je zagovornik priložil k pritožbi. Pritožbeno sodišče je torej presodilo pritožbene navedbe in mu ni moč očitati, da pritožbe ni obravnavalo in ni obravnavalo k pritožbi priloženih listin. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje pa je drugačen kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, prav tako pa tudi ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Ni pa dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter na navedbe, ki niso pravno relevantne in so očitno neutemeljene (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 225/2006 in druge). Po navedenem je pritožbeno sodišče opravilo presojo pritožbenih navedb, do njih se je opredelilo in mu ni moč očitati, da jih je prezrlo. Vložnik zahteve neutemeljeno uveljavlja, da naj bi pritožbeno sodišče kršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP. S presojo pritožbenih navedb kot neutemeljenih pa pritožbeno sodišče ni moglo zagrešiti bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar uveljavlja zagovornik.

10. Neutemeljene so tudi zagovornikove navedbe, da je bila obsojencu kršena pravica do sodnega varstva, da bi o obtožbah proti njemu odločalo neodvisno in nepristransko sodišče, ker sodišči prve in druge stopnje nista dovolili preveriti medicinske dokumentacije oškodovanke in obsojenčeve prištevnosti s predlaganima izvedencema medicinske stroke oziroma drugim izvedencem psihiatrom. Kako naj bi kršitev pravice do obrambe, ki jo zagovornik nakazuje, vplivala na zakonitost sodbe, zagovornik ne pojasni. Sodišči prve in druge stopnje sta dovolj jasno pojasnili svoje stališče, da izvedba predlaganih dokazov ni bila materialno relevantna. Sodišče prve stopnje je za vsak zavrnjen dokaz posebej navedlo jasne in konkretne razloge, zakaj dokaz ni pomemben za pravilno razsojo zadeve, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Sodiščema zato ni mogoče očitati, da sta kršila obsojenčevo pravico do obrambe. Kot je razumeti navedbe v zahtevi, zagovornik zatrjuje, da sodišče ni bilo nepristransko in neodvisno, ker ni izvedlo dokazov, za katere meni, da so v obsojenčevo korist. Navedbe pomenijo izražanje dvoma v nepristranskost sodnikov sodišč prve in druge stopnje in smiselno uveljavljanje izločitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP. Uveljavljanje tega razloga pa ni neomejeno, saj zakon postavlja zahtevo, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za izločitveni razlog, to je za prvostopenjskega sodnika do zaključka glavne obravnave, za drugostopenjskega pa do začetka seje senata. Izločitvenega razloga tudi ni mogoče uveljavljati v zvezi z delom sodišča po koncu glavne obravnave, oziroma po sprejetju odločitve sodišča druge stopnje o pritožbi zoper sodbo. Zagovornik zato ne more uspešno uveljavljati, da naj bi bila storjena procesna kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledica kršitve 6. točke 39. člena ZKP šele v zahtevi za varstvo zakonitosti in tako tudi ne more uveljavljati kršitve pravice do nepristranskega sodišča iz 23. člena Ustave, kot izhaja iz njegovih navedb.

11. Zagovornik se ne strinja z izrečeno kaznijo. Poudarja olajševalne okoliščine pri obsojencu ter meni, da so podani pogoji za izrek pogojne obsodbe. Z navedbami v zahtevi zagovornik ne uveljavlja vprašanja zakonitosti izrečene kazni, ampak vprašanje njene primernosti, ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, pravilno upoštevane. Gre za razlog, s katerim se lahko izpodbija sodba sodišča prve stopnje (374. člen ZKP). O pritožbi zoper odločbo o kazni je odgovorilo že sodišče druge stopnje z delno ugoditvijo pritožbi in z znižanjem kazni na eno leto zapora.

12. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

13. Odločba o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.