Jedro

Inšpekcijski ukrepi po določbah ZGO-1 niso različni glede na to, ali se v objektu izvaja kakšna dejavnost ali ne. Na odločitev o inšpekcijskem ukrepu ne morejo vplivati niti aktivnosti v zvezi z legalizacijo objekta, niti postopek sprejemanja prostorskega akta, ki naj bi to legalizacijo omogočil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje lesenega pritličnega objekta tlorisne velikosti 9,78 x 8,44 m, z dvokapno streho in s temeljno betonsko ploščo, zgrajenega v naselju ..., na zemljišču s parc. št. 865/15 k. o. ... V 1. točki izreka mu je naložila, da takoj po prejemu odločbe ustavi njegovo nadaljnjo gradnjo, v 2. točki pa, da mora objekt odstraniti do 29. 2. 2012 in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje, sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugi osebi (6.točka izreka). V 3. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), s 4. in 5. točko izreka pa je bilo odločeno, da ni bilo stroškov postopka in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži začetka izvršbe.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da objekt stoji na zemljišču, ki je v lasti Občine ... in da je tožnik v postopku dne 3. 5. 2010 izjavil, da je pred tremi leti odstranil star lesen objekt in na istem mestu postavil novega, za katerega gradbenega dovoljenja ni pridobil. Glede na navedeno je dana podlaga za izrek ukrepa po 152. členu ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je prvostopenjsko odločbo odpravil v 3. točki izreka (glede prepovedi) in jo nadomestil z novo, v preostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnil. Med drugim je pojasnil, da na odločitev v tem postopku ne morejo vplivati tožnikove aktivnosti v smeri pridobivanja gradbenega dovoljenja, da je odstranitev objekta obvezen ukrep in da je mogoče drugačno saniranje objekta odrediti le, če odstranitev objekta ni mogoča. Kot neupoštevno je zavrnil tudi tožnikovo navedbo, da se objekt uporablja za izvajanje dejavnosti vrtca romskih otrok, saj namembnost obravnavanega objekta ne vpliva na njegovo legalnost. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da v postopku ni bilo ugotovljeno, kdaj je bil objekt zgrajen, kateri predpisi so veljali v času izgradnje objekta in katera dovoljenja bi bilo treba pridobiti. Objekt naj bi zgradil njegov sin v letu 1979, takrat pa naj bi zadoščala le priglasitev del. Navaja še, da sta z ženo v letih 2005 in 2006 popravila streho in stene objekta za potrebe delovanja društva ... Tudi v letu 2009 naj bi potekala vzdrževalna dela, ki jih je sofinancirala Občina ... Septembra tega leta naj bi v objektu začel obratovati romski vrtec, ki še deluje in je lepo obiskan. Ni mu jasno, kako se je v zapisniku znašla ugotovitev, da je objekt pred tremi leti porušil in ga na novo zgradil. Navaja, da sta z ženo zapisnik podpisala kot neuki stranki, da sta bila zmedena in da nista bila pozorna, kaj v zapisniku piše. Poudarja tudi, da inšpektor ni opravil ogleda, na katerem bi sodelovale vse stranke, ki bi lahko dale svoje izjave. Upravnemu organu prve stopnje očita, da mu v ponovljenem postopku, po tem, ko je drugostopenjski upravni organ z odločbo z dne 29. 11. 2010 razveljavil (pravilno odpravil) odločbo gradbenega inšpektorja z dne 5. 5. 2010, ni dal možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, in da ni izvedel dokaznega postopka glede vprašanja, kdo je inšpekcijski zavezanec v tem postopku. Tožnik poudarja pomen obstoja romskega vrtca za lažje kasnejše vključevanje otrok v šolo. Meni tudi, da bi bilo treba upoštevati, da je objekt v postopku legalizacije in da Občina ... pripravlja sprejem občinskega prostorskega načrta, v katerem bo območje, kjer stoji objekt, predvideno za stanovanjsko gradnjo. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje z napotilom, da se postopek prekine do rešitve predhodnega vprašanja legalizacije objekta.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Pri preizkusu zakonitosti prvostopenjskega akta, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), sodišče namreč ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ v okviru svojih pooblastil v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) dopolnil razloge prvostopenjske odločbe ali za izpodbijano odločitev celo navedel drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Navedene določbe ZGO-1 pomenijo pravno podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja v primeru vseh ugotovljenih nelegalnih gradenj in s tem za izdajo odločb, kakršna je tudi izpodbijana. Iz njih namreč izhaja, da je gradbeni inšpektor dolžan ukrepati vselej, ko ugotovi, da investitor gradi ali je že zgradil objekt, ne da bi si zanj pridobil predpisano gradbeno dovoljenje.

Sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijane odločbe o ustavitvi nadaljnje gradnje in o odstranitvi objekta v skladu z navedeno določbo ZGO-1. Glede na tožbene navedbe sodišče pojasnjuje še, da inšpekcijski ukrepi po navedeni določbi niso različni glede na to, ali se v objektu izvaja kakšna dejavnost ali ne. Po navedeni zakonski ureditvi na odločitev o inšpekcijskem ukrepu ne morejo vplivati niti aktivnosti v zvezi z legalizacijo objekta, niti postopek sprejemanja prostorskega akta, ki naj bi to legalizacijo omogočil. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi načela zaslišanja strank. Trditev, da se tožnik v ponovljenem postopku ni imel možnosti izjaviti o odločilnih dejstvih in okoliščinah, je zgolj pavšalna, saj tožnik ne navaja o katerih dejstvih oziroma okoliščinah se ni imel možnost izjaviti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa je razvidno, da dejstva in okoliščine, pomembne za ugotovitev, kdaj je bila gradnja izvedena in kdo je dejanski inšpekcijski zavezanec, temeljijo na tožnikovi izjavi, ki jo je dal, ko je bil 3. 5. 2010 zaslišan kot stranka v postopku. Tožnikovo mnenje, da bi moral biti zaslišan ponovno, ker je pritožbeni organ prvo odločbo upravnega organa prve stopnje odpravil in vrnil v ponovni postopek, pa je zmotno. To bi bil organ dolžan storiti le, če bi odločitev utemeljil na podlagi dejstev in okoliščin, ki bi jih ugotovil v ponovljenem postopku. Obravnavani primer ni tak, saj je upravni organ, kot je bilo že povedano, svojo odločitev oprl na dejstva, ki jih je tožnik sam navajal že v prvotnem postopku.

Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ugotovitev prvostopenjskega organa, da je tožnik objekt zgradil pred tremi leti in da zanj ni pridobil gradbenega dovoljenja, je namreč skladna s tožnikovo izjavo, ki jo je dal, ko je bil zaslišan kot stranka v postopku. Kot je razvidno iz zapisnika o zaslišanju z dne 3. 5. 2010, je tožnik navedeni zapisnik podpisal in nanj ni imel pripomb.

Iz navedenega izhaja, da je upravni organ tožnika na podlagi njegovih navedb, da je sam postavil nov objekt, pravilno štel za inšpekcijskega zavezanca. Glede na navedeno je treba kot neutemeljen zavrniti tudi očitek, da upravni organ ni ugotovil, kdaj je bil objekt zgrajen in kateri predpisi so veljali v času njegove izgradnje. Po tožnikovi izjavi na zaslišanju 3. 5. 2010, da je pred tremi leti odstranil star dotrajan lesen objekt in na istem mestu postavil novega, je razumljivo, da je bil objekt zgrajen v času veljavnosti ZGO-1. Zato je neutemeljen tudi tožbeni ugovor v zvezi s pravno podlago za ugotovitev, ali je bilo treba za gradnjo obravnavanega objekta pridobiti gradbeno dovoljenje ali ne. Da za obravnavani objekt po določbah ZGO-1 ne bi bilo treba pridobiti gradbenega dovoljenja, pa tožnik v tožbi niti ne zatrjuje.

Nezakonitosti izpodbijane določbe tožnik ne more utemeljiti niti z navedbami, da sta z ženo zapisnik podpisala kot neuki stranki, da sta bila malo zmedena in da nista bila pozorna, kaj v zapisniku dejansko piše. Te trditve so povsem pavšalne, v pritožbi pa jih niti ni navajal. Takrat tudi sicer ni nasprotoval navedbam v zapisniku, saj je ugotovitev napačnega dejanskega stanja v pritožbi zatrjeval v zvezi s postopkom „legalizacije“ objekta, ker naj bi Občina ... sprejemala OPN, in ker naj bi zato obstajali razlogi za odreditev drugačne sanacije objekta in ne za njegovo odstranitev. To niso razlogi, ki bi utemeljevali napačno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki je pravno odločilno za izrek inšpekcijskega ukrepa.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti tožnikove tožbene trditve, da je objekt zgradil že njegov sin leta 1979. Tudi če bi obravnavani objekt res zgradil tožnikov sin že leta 1979, to v obravnavanem primeru ne bi bilo pravno odločilno. Zmotno je namreč tožnikovo mnenje, da takrat za gradnjo takega objekta gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno. Za objekte, za katere ni bilo predpisano lokacijsko dovoljenje, v skladu s 66. členom ZGO/73 sicer gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno, po 19. členu Zakona o urbanističnem planiranju pa lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno za začasne objekte, postavljene za namene prireditev in za gradnjo pomožnih objektov, kot so „ kot so drvarnice, čebelnjaki, kurniki“. Tožnik ne trdi, da bi šlo za enega od navedenih objektov, iz tožbenih navedb pa to tudi ne izhaja. Sodišče k temu pripominja še, da tožnik ni ne trdil, ne navajal okoliščin, ki bi omogočale sklepanje, da gre pri obravnavanem objektu za nezahtevni objekt, za katerega se šteje, da ima gradbeno dovoljenje v smislu prehodnih določb 120. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov z dne 27. 12. 2007 (ZGO-1B).

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj med strankama ni sporno, da tožnik za gradnjo ni pridobil gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).