Jedro

Do spornega dogodka je prišlo, ko so otroci iz vrtca obiskali muzej. Pri čakanju na vstop v razstavne prostore se je štiriletni otrok igral z zaščitnim pokrovčkom ključavnice na vratih, kar je tožnica (vzgojiteljica) ocenila kot nevarno za poškodbo prsta, zaradi česar ga je z rahlim trepljanjem po konicah prstov opozorila, da je roko odmaknil od vrat in ključavnice, pri čemer otrok zaradi tega ni bil žalosten, prizadet ali prestrašen. S tem ravnanjem tožnica ni kršila delovnih obveznosti niti ni ravnala v nasprotju s Kodeksom priporočenega obnašanja in ravnanja delavcev v delovnem razmerju v vrtcu, prav tako pa v njenem ravnanju ni znakov očitanih kaznivih dejanj grožnje, nasilništva in zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja (iz prvega odstavka 135. člena KZ-1, iz prvega odstavka 296. člena KZ-1 in iz drugega odstavka 192. člena KZ-1). Zato ni bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 2. 6. 2015, temveč 31. 8. 2015, ter da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za obdobje od 2. 6. 2015 do 31. 8. 2015 prijaviti v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje in ji za ta čas obračunati nadomestilo v višini bruto mesečne plače, kot bi ji bila obračunana, če bi delala, od te plače odvesti in plačati predpisane davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožeči stranki povrne njene stroške postopka v višini 952,95 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je pravno pomembno odločilno dejstvo v zadevi, ali je tožnica 14. 5. 2015 v prostorih A. v B. udarila otroka C.C. ali ne. Navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe o tem nejasni, saj sodišče prve stopnje ni izrecno ugotovilo, ali je šlo za „blag udarec“ ali za „rahel trepljaj“ po prstih otroka, za kar niti ni pojasnjeno, kaj to je. Poudarja, da je iz večjega števila izvedenih dokazov razvidno, da je tožnica otroka udarila po zgornjem delu dlani in prstov desne roke. Navaja, da je varnostnik D.D. videl dogodek in o njem obvestil ravnateljico tožene stranke, nato pa videno natančno in vsakokrat enako opisal v elektronskem sporočilu z dne 15. 5. 2015, na zaslišanju pri toženi stranki in pred sodiščem. Našteva dokaze, ki potrjujejo pričanje varnostnika (zapis razgovora z E.E. z dne 15. 5. 2015, uradni zaznamek Policije z dne 31. 8. 2015 o zbranih obvestilih od F.F., izjava F.F., zaslišanje dečkovega očeta G.G., elektronsko sporočilo z dne 3. 6. 2015, ki ga je poslala mati dečka varnostniku). Trdi, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje tako dokazano, da je tožnica 14. 5. 2015 udarila otroka, zato je bilo dejansko stanje v izpodbijani sodbi zmotno in nepopolno ugotovljeno. Nadalje navaja, da je bilo v postopku na prvi stopnji dokazano tudi, da udarec otroka ni bil blag, temveč močan, in se sklicuje na izpoved očividca varnostnika, tožnica pa po njenem mnenju skuša dejanje minimalizirati in prikazati kot nekaj povsem nedolžnega. Meni, da je varnostnik verodostojna priča, saj ga v zadevi za razliko od tožnice ne vodijo osebni ali drugi nameni, njegova izobrazba, dejstvo, da ni takoj poklical policije, in dva prekrškovna postopka zoper njega pa na to ne vplivajo. Na dejstvo, da je bil udarec močan, po mnenju tožene stranke posredno kažejo tudi okoliščine, da naj bi bila tožnica nasilna tudi do drugih otrok, nasprotno pa izpoved očeta o tem, da bi otrok ob močnem udarcu jokal, ni dokaz, da takega udarca ni bilo. Sklicuje se na varnostnikovo izpoved, da ni veliko manjkalo, da bi otrok jokal. Opozarja na nenavadnost obnašanja otrokovega očeta v zvezi z dogodkom in zatrjuje njegovo neverodostojnost. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, na kakšni podlagi sklepa, da varnostnik, ki je stal v neposredni bližini dogodka, ni slišal poka od udarca. Nadalje navaja, da je dejanje, ki ga je storila tožnica, v splošnih aktih tožene stranke in v 5., 6. in 7. točki prvega odstavka 30. člena Kodeksu opredeljeno kot huda kršitev delovnih obveznosti, saj predstavlja kršitev pedagoških načel pri delu z otroki in nedopustno kaznovanje otrok ter fizično nasilje nad otroki, za takšne kršitve pa je predvidena izredna odpoved. Zatrjuje, da je tožnica dejanje storila naklepoma. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ni ravnala v nasprotju s Kodeksom ter, da je inšpektor za šolstvo ugotovil, da tožnica ni kršila Kurikuluma za vrtec in Kodeksa. Navaja, da že pojmovno udarec otroka ne more biti del Kurikuluma in je v tem delu obrazložitev sodišča prve stopnje nesmiselna in nerazumljiva, ocena inšpektorja za šolstvo pa za odločitev sodišča ne more biti odločilna. Po njenem mnenju bi tudi blag udarec otroka predstavljal kršitev Kodeksa, saj varovancev - otrok, ki so zaupani v varstvo, ni dovoljeno vzgajati z udarci oziroma jih udarjati niti z namenom, da se „izključi nevarnost za otrokovo zdravje“. Kot strokovna delavka bi tožnica v primeru ogroženega zdravja otroka morala poskrbeti za njegovo varnost drugače kot s fizično silo (morala bi ga odpeljati stran od vrat). Navaja, da tudi sicer ni jasno, kako bi se lahko otrok poškodoval s pokrovčkom ključavnice. Trdi, da je tožnica otroka udarila zato, ker je nagajal punčki H.H., kot je to trdil varnostnik. Meni, da zavrženje ovadbe zoper tožnico ne pomeni, da tožnica otroka ni udarila, temveč da sta tožilstvo in policija smatrala, da ni dovolj dokazov za začetek postopka. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja mogoče, ker je tožnica še 14 dni opravljala delo pri toženi stranki, pri čemer so se starši otroka in nekateri drugi starši ter vzgojiteljica postavili na stran tožnice. Pove, da je lahko odpoved dala šele po pravilno izpeljanem postopku, na zakonitost odpovedi pa po njenem mnenju ne more vplivati dejstvo, da ni uporabila zakonske možnosti prepovedi opravljanja dela. Opozarja na ravnanje tožnice po dogodku, npr. nelogično se ji zdi, da bi tožnica zaradi varnostnikovega arogantnega in vzvišenega obnašanja ter groženj s prijavo jokala šele čez nekaj ur v avtobusu. Meni, da predočenje, da bo tožnica odgovarjala za svoje dejanje, ni grožnja. Nasprotuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje glede mentorstva oziroma nenadziranja tožničinega dela s strani tožene stranke, saj je imela tožnica v času spornega dogodka že opravljen strokovni izpit, ni pa jasno, kako naj bi s hospitacijami ravnateljica preprečila tožničin udarec otroka. Meni, da so v ravnanju tožnice podani zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, v zvezi s tem pa se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 117/2009. Iz podobnega primera Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 121/2014, po njenem mnenju izhaja, da ni sprejemljivo psihično nasilje nad otrokom v vrtcu, v predmetnem primeru pa gre za fizično nasilje, ki je po oceni tožene stranke še hujša oblika nasilja, zaradi česar je bila pogodba o zaposlitvi tožnici pravilno odpovedana. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo po pooblaščenki pravočasno odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov postopka toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje, ali je tožnica otroka udarila. Iz razlogov sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za rahel trepljaj po otrokovih prstih oziroma roki, pretirano pa je tudi zavzemanje pritožbe za to, da bi moralo sodišče prve stopnje pojasnjevati, kaj točno besedna zveza „rahel trepljaj“ pomeni, saj je njen jezikovni pomen jasen. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na kakšni podlagi sklepa, da varnostnik, ki je stal v neposredni bližini dogodka, ni slišal poka od udarca. Sodišče prve stopnje izpovedi navedene priče, da je tožnica otroka udarila, ni verjelo, glede na to mu posledično ni bilo treba posebej navajati, da priči ni verjelo niti v delu izpovedi, da je slišal zvok udarca. V zvezi s trditvijo, da ni jasno, kako bi se lahko otrok poškodoval s pokrovčkom ključavnice, pritožbeno sodišče odgovarja, da na odločitev v zadevi ne vpliva način možne poškodbe, ki jo je s trepljanjem po prstih želela tožnica preprečiti, zato sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati dejstev v zvezi s tem in o tem navajati razlogov. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe dovolj natančno obrazložilo, kaj se je 14. 5. 2015 zgodilo, zato je očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe povsem neutemeljen. Sprejeta odločitev je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovilo naslednja odločilna dejstva: - tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena kot pomočnica vzgojiteljice za določen čas na podlagi več pogodb o zaposlitvi, zadnja je bila sklenjena za čas od 1. 9. 2014 do 31. 8. 2015; - tožnica je 14. 5. 2015 skupaj z vzgojiteljico I.I. spremljala otroke skupine J. na obisk A. v B.; - ob tem obisku je pri čakanju na vstop v razstavne prostore prišlo do spornega dogodka, ki se je začel tako, da se je štiriletni otrok C.C. igral z zaščitnim pokrovčkom ključavnice na vratih, kar je tožnica ocenila kot nevarno za poškodbo prsta, zaradi česar ga je z rahlim trepljanjem po konicah prstov opozorila, da je roko odmaknil od vrat in ključavnice, pri čemer otrok zaradi tega ni bil žalosten, prizadet ali prestrašen; - da s tem ravnanjem tožnica ni kršila delovnih obveznosti niti ni ravnala v nasprotju s Kodeksom priporočenega obnašanja in ravnanja delavcev v delovnem razmerju v vrtcu K., L. (listina B 20), prav tako pa v njenem ravnanju ni znakov očitanih kaznivih dejanj iz prvega odstavka 135. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl. – KZ-1), iz prvega odstavka 296. člena KZ-1 in iz drugega odstavka 192. člena KZ-1; - da prav tako ni izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1), da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

7. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje predvsem zmotno ugotovitev dejanskega stanja in trdi, da je tožnica otroka po roki močno udarila, kar po njenem mnenju izhaja iz izvedenih dokazov, zlasti izpovedi očividca dogodka, to je varnostnika D.D., opredeljuje pa se tudi do prepričljivosti oziroma neprepričljivosti drugih izvedenih dokazov. S tem pritožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v zvezi s katero pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju prič in strank dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče ali stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. V pritožbi tožena stranka meni, da je tožničina izpoved zaradi interesa za izid postopka neverodostojna, v zvezi z verodostojnostjo priče D.D. pa navaja več okoliščin, zaradi katerih naj bi bil verodostojen in bi mu po njenem mnenju sodišče prve stopnje moralo verjeti. Zatrjuje tudi neverodostojnost izpovedi otrokovega očeta. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnice, izpoved priče G.G. (otrokovega očeta) in listinske dokaze, in zakaj ni verjelo izpovedi priče D.D. (varnostnika, ki je sporni dogodek videl). Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da zgolj dejstvo, da je tožnica zainteresirana za izid v zadevi, priča D.D. pa ne, ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje že iz tega razloga moralo slediti njegovi izpovedi. Pritožbeno sodišče tudi ne vidi razloga, da bi sodišče moralo prezreti izpoved priče G.G., ker naj bi se na sestankih pri ravnateljici tožene stranke nenavadno vedel. Pravilnosti ustrezno obrazložene dokazne ocene niso omajale niti druge pritožbene navedbe v zvezi z okoliščinami na strani priče D.D. (npr. da je večkrat izpovedal enako) in okoliščinami na strani tožnice (npr. njen jok na avtobusu), sodišče prve stopnje pa je kot (posredne) dokaze lahko upoštevalo tudi ugotovitve inšpektorjev za šolstvo, Policije in Okrožnega državnega tožilstva. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotavljalo predvsem na podlagi teh posrednih dokazov, ki pa jim tudi sicer ni mogoče odrekati dokazne vrednosti in prepričljivosti. Samo dejstvo, da je bila ovadba zavržena, sicer res samo zase ne pomeni, da sodišče v delovnem sporu ne bi moglo ugotoviti, da je do kršitve prišlo. V predmetni zadevi sodišče prve stopnje ni zaradi zavrženja ovadbe samodejno štelo, da očitane kršitve ni bilo, pač pa presodilo ta dokaz posebej in tudi skupaj z ostalimi dokazi ter na podlagi uspeha celotnega postopka, k čemur ga zavezuje določba 8. člena ZPP. Tudi dejstvo, da sodišče prve stopnje nekaterim listinskim dokazom ni sledilo (npr. pisnima izjavama F.F. in E.E.), oziroma da jih je drugače dokazno ovrednotilo, kot je to želela tožena stranka (npr. elektronsko sporočilo z dne 3. 6. 2015, ki ga je poslala otrokova mati varnostniku, in izpoved otrokovega očeta), ne pomeni, da je sodišču prve stopnje mogoče očitati zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Kot je bilo že navedeno, je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva in pritožbeno sodišče nima razlogov, da bi vanjo dvomilo.

8. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica otroka ni udarila, temveč ga je samo potrepljala po prstih, da je umaknil roko od ključavnice vrat, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do obsežnih pritožbenih navedb o moči udarca, o tem, da je vsakršen udarec otroka kršitev delovnih obveznosti pomočnice vzgojiteljice in o razlogu za udarec. Ker trepljanje po prstih ni fizično nasilje, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi tožnica lahko otroka obvarovala pred poškodbo tudi brez fizičnega nasilja. Tudi če bi tožnica glede na okoliščine, v katerih se je sporni dogodek zgodil, lahko otroka odpeljala stran od vrat, svojih delovnih obveznosti ni kršila, ker se je odločila za drugačno ukrepanje, saj dotik tožnice (rahel trepljaj otroka po prstih oziroma roki) ni predstavljal kršitve Kodeksa, njenih siceršnjih pogodbenih in drugih delovnih obveznosti niti katerega od očitanih kaznivih dejanj. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe. Kot odgovor na pritožbeno navedbo pa dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnici ni mogoče očitati kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1, drugače pa ne izhaja niti iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 117/2009, saj gre za povsem drugačno dejansko stanje (obdolženi je oškodovanko z roko udaril v levo stran obraza, zaradi česar je slednja utrpela udarnino leve ličnice).

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja mogoče, ker je tožnica dejansko opravljala delo še dva tedna po dogodku in ker so ji nekateri starši otrok in vzgojiteljica stopili v bran. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ker tožena stranka tožnici v času trajanja postopka izredne odpovedi ni prepovedala opravljanja dela, očitno ni štela, da bi šlo za tako hudo kršitev, ki bi upravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero je značilna prav nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena. Težko si je zamisliti, da bi delodajalec ob upravičenih očitkih (celo večkratnega) izvajanja nasilja nad otroki v vrtcu (tožena stranka tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot v pritožbi skuša širiti očitke iz odpovedi še na druge primere domnevnega nasilja tožnica nad otroci v vrtcu, do česar se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj ji to v odpovedi ni bilo očitano) pomočnici vzgojiteljice dovolil delo z otroki, četudi le v času trajanja postopka odpovedi.

10. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 121/2014, iz katere izhaja, da psihično nasilje nad otrokom v vrtcu ni sprejemljivo, in v zvezi s tem zatrjuje, da gre v predmetnem primeru za fizično nasilje, ki je še hujša oblika nasilja. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica otroka z rahlim trepljajem po prstih opozorila, da je umaknil prste od pokrovčka ključavnice, v predmetni zadevi ni mogoče govoriti o nasilju nad otrokom v vrtcu, zato sklicevanje na citirano zadevo ne pride v poštev.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).