Jedro

Skladno s 1. odstavkom 171. člena Zakona o ohranjanju narave (ZON) so lahko prešli v last države samo tisti deli naravne znamenitosti, ki so našteti v seznamu znamenitosti, ki je priloga ZON. Zemljišča, ki leže izven meje z Odlokom zavarovanega območja Krajinskega parka, niso stvari iz 2. odstavka 171. člena ZON kot to zmotno menita upravna organa obeh stopenj in prvostopenjsko sodišče. Takšna razlaga pomeni nezakonito širitev območja Krajinskega parka preko območja, zavarovanega z Odlokom.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 17.9.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje z dne 25.10.2002, s katero je navedeni upravni organ po uradni dolžnosti ugotovil, da v Krajinskem parku Rački Ribniki - Požeg (v nadaljevanju: Krajinski park) preidejo v last Republike Slovenije zemljišča, parc. št. 21 in parc. št. 14 k.o..., parc. št. 9 k.o... in parc. št. 8 k.o..., ki so v uporabi tožeče stranke in so del naravne znamenitosti, redkosti oziroma naravne znamenitosti oziroma stvari, ki služijo upravljanju, rabi, vzdrževanju ali varstvu te znamenitosti. Pravna podlaga za lastninjenje navedene naravne znamenitosti so določbe 171. člena Zakona o ohranjanju narave (ZON, Uradni list RS, št. 56/99, 31/00, 119/02 in 22/03 - ZON - UPB1).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Ugotavlja, da je v tej zadevi med strankama sporno vprašanje, ali je imel prvostopni upravni organ pravno podlago v določbah 171. člena ZON za ugotovitev, da preidejo zemljišča in stvari ležeče na parc.štev. 21 - ribnik, 14 - travnik, obe k.o..., parc. št. 9 - ribnik k.o... in parc. št. 8 - ribnik, k.o...v last države, saj se tožeča stranka sklicuje na pridobitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL, Uradni list RS, št. 44/97 in 59/01). Citira določbe 1. in 2. odstavka 171. člena ZON, ki je začel veljati 28.7.1999. V zadevi ni sporno, da so obravnavane nepremičnine po Odloku o razglasitvi naravnih znamenitosti na območju občine Maribor (Odlok, Medobčinski uradni Vestnik, št. 17/92) razglašene za Krajinski park in so navedene v 13. točki seznama naravnih znamenitosti, ki je priloga ZON. Zavrača tožbeni ugovor tožeče stranke, da naj bi imel ZON retroaktiven učinek, ker je začel veljati pozneje, kot ZLNDL, ki je začel veljati 25.7.1997, na podlagi katerega je tožeča stranka za predmetne nepremičnine dosegla vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. ZON je res začel veljati po uveljavitvi ZLNDL, vendar tožeča stranka na podlagi ZLNDL ni mogla pridobiti lastninske pravice na navedenih nepremičninah v družbeni lastnini, ne glede na vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Po določbi 1. člena ZLNDL se po tem zakonu lastninijo zemljišča in stavbe v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih. Obravnavane nepremičnine pa so bile v času uveljavitve citiranega predpisa predmet lastninjenja po Zakonu o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini (ZLSZDL, Uradni list RS, št. 16/96), ki je začel veljati 23.3.1996, torej še pred uveljavitvijo ZLNDL. Po določbi 5. člena ZLSZDL preidejo z dnem uveljavitve tega zakona v last države naravne znamenitosti, ki so družbena lastnina v sredstvih podjetij in drugih pravnih oseb, in sicer v delu, ki ne obsega javnega dobra ali naravnega vira. V last države preidejo tudi stvari, ki služijo upravljanju rabi, vzdrževanju in varstvu naravnih znamenitosti (3. odstavek 3. člena). Vlada Republike Slovenije je v skladu s 7. členom ZLSZDL s sklepom med podržavljene naravne znamenitosti uvrstila tudi nepremičnine iz Krajinskega parka. Ustavno sodišče RS pa je sicer kasneje v postopku ocene ustavnosti in zakonitosti navedenega predpisa z odločbo, št. U-I-312/96 z dne 14.1.1999, ZLSZDL razveljavilo, pri čemer je določilo odložni rok osem mesecev, tako da bi začela razveljavitev veljati dne 13.10.1999. Vendar pa do tega ni prišlo, saj je pred iztekom odložnega roka začel dne 28.7.1999 veljati ZON, ki je s svojo uveljavitvijo v 171. členu uredil podržavljenje naravnih znamenitosti (identično kot ZLSZDL) in razveljavil ZLSZDL v delu, ki ureja naravne znamenitosti.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da na podlagi določb ZLSZDL Republika Slovenija ni mogla pridobiti lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 14 k.o..., saj se navedena nepremičnina nahaja zunaj območja Krajinskega parka. Navedena nepremičnina zato na dan uveljavitve ZLNDL ni bila v lasti države, ampak je bila tožeča stranka imetnik pravice uporabe na tej nepremičnini in je zato na podlagi 3. člena ZLNDL pridobila lastninsko pravico na tej nepremičnini. Republika Slovenija tudi ni mogla na podlagi določb ZLSZDL pridobiti lastninske pravice na tistem delu parc. št. 21 k.o..., ki se nahaja zunaj območja Krajinskega parka, saj v sklepu Vlade ni bilo določeno, da preidejo v last države tudi stvari, ki služijo upravljanju, rabi, vzdrževanju ali varstvu naravnih znamenitosti. Prav tako na podlagi določil ZLSZDL država ni pridobila lastninske pravice na preostalem delu parc. št. 21 k.o..., parc. št. 9, k.o... in parc. št. 8, k.o..., ki se vse nahajajo znotraj Krajinskega parka. Nepremičnine, parc. št. 21 k.o..., parc. št. 9 k.o... in parc. št. 8 k.o..., so ribniki, vendar pa ne gre za vodna zemljišča, ki so bila izvzeta iz lastninjenja po ZLNDL. Objekti so ribniki, ki so nastali kot rezultat posega v prostor z namenom gojitve rib, za njihovo gradnjo pa je pravni prednik tožeče stranke pridobil tudi vsa ustrezna soglasja in dovoljenja. Sporna zemljišča se zato niso štela za vodna zemljišča in so se zato lastninila v skladu z ZLNDL. Pritožbi prilaga pravno mnenje Inštituta pravne fakultete v L. z dne 15.7.2005. Navedeno mnenje predlaga šele v pritožbi, ker ga prej brez svoje krivde ni mogla predložiti, saj ji ga je tožena stranka posredovala šele v avgustu 2005. Prvostopenjsko sodišče je tudi kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker se ni opredelilo do njenih navedb o razlikovanju med ribogojnimi objekti in ribniki ter o tem, kaj se šteje za gradbeni objekt. Izpodbijana sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je absolutno bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP). V izpodbijani sodbi tudi ni navedeno, katere dokaze je prvostopenjsko sodišče vpogledalo in tudi ni specificirano, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev. Zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odpravi upravni odločbi obeh stopenj. Podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa, ki je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US), ki v 1. odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče RS vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz 2. odstavka tega člena se obravnava pritožba tožeče stranke, vložena še po ZUS, kot pritožba po ZUS-1. V obravnavanem primeru gre za lastninjenje naravne znamenitosti, ki je bila zavarovana z Odlokom in ki je navedena v 13. točki seznama znamenitosti, ki je priloga ZON. Lastninjenje naravnih znamenitosti ureja ZON, pred tem pa je bilo navedeno lastninjenje urejeno v ZLSZDL, ki je nehal veljati z uveljavitvijo ZON, 28.7.1999. ZON je v 1. odstavku 171. člena določil, da deli naravne znamenitosti, redkosti oziroma prirodne znamenitosti, ki so navedene v seznamu, ki je priloga tega zakona, in so v družbeni lastnini v sredstvih podjetij in drugih pravnih oseb, preidejo v last države. V 2. odstavku istega člena pa je določil, da v last države preidejo tudi stvari, ki služijo upravljanju, rabi, vzdrževanju in varstvu znamenitosti iz prejšnjega odstavka .

V skladu s 1. odstavkom 171. člena ZON so torej lahko prešli v last države samo tisti deli naravne znamenitosti, redkosti oziroma prirodne znamenitosti, ki so našteti v navedenem seznamu znamenitosti, ki je priloga ZON. Ena izmed naravnih znamenitosti iz navedenega seznama je Krajinski park, ki je bil razglašen za naravno znamenitost z Odlokom. Odlok v 4. členu opredeljuje točno lokacijo in mejo območja Krajinskega parka. Prvostopni upravni organ je v postopku ugotovil, da naj bi se znotraj Krajinskega parka nahajala vsa v izreku odločbe navedena zemljišča, razen zbirnega ribnika s parc. št. 21 k.o... Ugotovil je tudi, da na podlagi Odloka meja Krajinskega parka deli navedeni zbirni ribnik s parc. št. 21 k.o... tako, da se proizvodni vzrejni ribniki (V., M. in G.) nahajajo znotraj Krajinskega parka, medtem ko se vzrejni ribniki (od št. 1 do 9) nahajajo izven njega. Kljub ugotovitvi, da navedeni vzrejni ribniki ležijo izven meje z Odlokom zavarovanega območja Krajinskega parka, pa naj bi tudi ti ribniki postali državna last, v skladu z določbo 2. odstavka 171. člena ZON. Sodili naj bi med stvari, ki služijo upravljanju, rabi, vzdrževanju in varstvu naravne znamenitosti. Takšno pravno stališče pa je po presoji pritožbenega sodišča napačno. Pri delu nepremičnine parc. št. 21 k.o..., ki v naravi predstavlja navedene vzrejne ribnike, namreč ne gre za stvari iz 2. odstavka 171. člena ZON, za stvari, ki bi služile upravljanju, rabi, vzdrževanju in varstvu naravne znamenitosti, kot to zmotno menita upravna organa obeh stopenj, pa tudi prvostopenjsko sodišče, ki je navedeno stališče sprejelo kot pravilno. Takšna razlaga namreč po presoji vrhovnega sodišča pomeni nezakonito širitev območja Krajinskega parka, preko območja zavarovanega z Odlokom.

V obravnavanem primeru je bila torej pri odločitvi, da celotno zemljišče parc. št. 21 k.o... preide v last države Republike Slovenije, kršena določba 2. odstavka 171. člena ZON. Tožeča stranka v pritožbi tudi navaja, da naj bi se zunaj območja Krajinskega parka nahajala tudi nepremičnina parc.št. 14 k.o..., kar bo morala tožena stranka v ponovnem postopku še ugotoviti.

Pritožbeni ugovor tožeče stranke, da je bilo materialno pravo glede podržavljenja nepremičnin, ki leže izven z Odlokom zavarovanega območja Krajinskega parka, zmotno uporabljeno, je zato utemeljen.

Neutemeljen pa je pritožbeni ugovor, da naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno tudi glede podržavljenja zemljišč, ki leže znotraj območja Krajinskega parka, ker naj bi tožeča stranka na teh zemljiščih pridobila lastninsko pravico na podlagi določb ZLNDL. Že prvostopenjsko sodišče je tožeči stranki pravilno pojasnilo, da na podlagi ZLNDL ni mogla pridobiti lastninske pravice na navedenih zemljiščih. Tožeči stranki je bilo pravilno pojasnjeno, da so se na podlagi 1. člena ZLNDL lastninila zemljišča in stavbe, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih. Predmetne nepremičnine pa so bile v času uveljavitve ZLNDL predmet lastninjenja po ZLSZDL, ki je začel veljati 23.3.1996, torej pred uveljavitvijo ZLNDL, ki je začel veljati 25.7.1997. Ustavno sodišče RS, kot to pravilno navaja že prvostopenjsko sodišče, je z odločbo, št. U-I-312/96 z dne 14.1.1999, ZLSZDL razveljavilo, vendar je pri tem določilo odložni rok osmih mesecev, tako da bi začela razveljavitev veljati z dnem 13.10.1999. Razveljavitev pa ni začela učinkovati, saj je še pred iztekom odložnega roka, dne 28.7.1999 začel veljati ZON. Ta pa je s svojo uveljavitvijo v 171. členu uredil podržavljenje naravnih znamenitosti identično kot ZLSZDL v 5. členu in razveljavil ZLSZDL v delu, ki ureja naravne znamenitosti.

Tožeča stranka pritožbi prilaga pravno mnenje z dne 15.7.2005, ki pa je za ta postopek neupoštevno. Ne gre namreč za izvedensko mnenje, ki bi bilo pridobljeno v upravnem postopku. Izdelano je bilo v juliju leta 2005, ko je bil upravni postopek že zaključen.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila v obravnavanem primeru kršena določba 2. odstavka 171. člena ZON, je na podlagi 3. točke 3. odstavka 80. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbi tožeče stranke ugodilo in odločbo tožene stranke na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v skladu z 3. odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je pri tem vezana na pravno mnenje pritožbenega sodišča glede uporabe materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).