Jedro

Elektronski alkotest je sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja, kot je storilcu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 210,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v plačilnem nalogu, ki ga bo poslal prekrškovni organ.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno ter odločilo, da je storilec dolžan plačati sodno takso v znesku 140,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec zaradi bistvenih kršitev določb postopka, kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1) in predpisa, ki določa prekršek ter zaradi odločitve o sankciji po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1 in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Storilec je bil s plačilnim nalogom (PN) PP Žalec spoznan za odgovornega storitve prekrška po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, ker je dne 2.1. 2022 ob 21:37 uri vozil osebni avtomobil, pri tem pa je imel v organizmu najmanj 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Izrečena mu je bila globa 900 EUR ter 16 kazenskih točk (KT).

5. Po določbi 3. točke četrtega odstavka 105. člena ZPrCP se voznika motornega vozila, kaznuje z globo 900 EUR, če ima več kot 0,80 do vključno 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,38 do vključno 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Vozniku se izreče tudi 16 kazenskih točk. 6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je prebralo listinske dokaze (med drugim zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti) ter zaslišalo policista Štabuca, storilca pa ni zaslišalo, ker na zaslišanje za podajo zagovora kljub izkazanemu vabilu ni prišel in se ni opravičil, ocenilo izvedene dokaze ter zanesljivo ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da je storilcu storitev očitanega mu prekrška vožnje pod vplivom alkohola v celoti dokazana.

7. Iz 5. in 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je preizkus alkoholiziranosti storilca bil opravljen z elektronskim alkotestom, ki je po pravilno opravljenem preizkusu pokazal rezultat 0,27 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju tolerance pomeni, da je imel v organizmu najmanj 0,22 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka ter da iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti izhaja, da se je storilec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinjal in zapisnik brez pripomb podpisal. Elektronski alkotest je sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja, kot je storilcu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP. Tako stališče jasno izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse (glej npr. sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 34/2015), zaradi česar so kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani storilca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker da ni nobenega zakonitega dokaza o meritvi (kar pritožnik poudarja na več mestih). Pri tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na določbo prvega odstavka 57. člena ZP-1, ki govori o zaznavi prekrška z uporabo ustreznih tehničnih sredstev in naprav, saj je postopek ugotavljanja psihofizičnega stanja voznika urejen v 107. členu ZPrCP, ki je specialni zakon v razmerju do ZP-1. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, v katerih pritožnik problematizira dokazno vrednost zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ko navaja, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nima nobene dokazne vrednosti, ker 107. člen ZPrCP ni usklajen z določbami 55., 57. in 109. člena ZP-1, ki zahteva uporabo ustreznega tehničnega sredstva, med katere elektronski alkotest ne spada in ker ne izpolnjuje zahtevanih pogojev iz 55. člena ZP-1, saj nima pouka o pravicah storilca, ni bil prebran storilcu in storilcu ni bila dana pravica do izjave. Sestava zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je jasno in nedvoumno zakonsko predpisana v drugem odstavku 107. člena ZPrCP. Zato zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga sestavi uradna oseba v okviru uradnega postopka, predstavlja javno listino po 80. členu ZUP, kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. Postopek preizkusa z elektronskim alkotestom pa še ni postopek o prekršku. Gre za postopek, ki je predpisan v 107. členu ZPrCP in ga izvajajo policisti v okviru izvrševanja svojih pooblastil, v katerem se preverja psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa in v katerem so glede na zakonske določbe vozniki dolžni sodelovati. Pri tem postopku pa se smiselno uporabljajo določbe ZUP, ki v 80. členu predpisuje, da je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona javna listina in dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Zato je sklicevanje sodnice na omenjeno določbo ZUP povsem pravilno in zakonito. Ker torej ne gre za zapisnik, ki bi bil sestavljen v okviru postopka o prekršku, temveč v predhodni fazi, ki se vodi po določbah ZPrCP in ob smiselni uporabi ZUP, niso potrebni nobeni pravni pouki o pravicah obdolženca pred podajo izjave, kot neutemeljeno navaja pritožnik (in kar smiselno potrjuje tudi pritožbeno izpostavljena odločba Ustavnega sodišča RS Up-1293/08, ki izpostavlja razlike med prekrškovnim in upravnim postopkom). Pri tem pa tudi s sklicevanjem na odločbo VS RS IV Ips 117/2008 pritožnik ne prepriča sodišča druge stopnje v nasprotno, saj navedena odločba s predmetno zadevo ni primerljiva, ker se nanaša na uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ne pa na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti.

Vsled navedenemu so neutemeljene pritožbene trditve, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nedovoljen dokaz zgolj zato, ker preizkušanec pred samo opravo preizkusa alkoholiziranosti ni bil opozorjen na svoje pravice, ki so predpisane v hitrem postopku o prekršku (določba drugega odstavka člena 55 ZP-1). Postopek preizkusa psihofizičnih sposobnosti voznika v cestnem prometu, kot je bilo že pojasnjeno, še ni postopek o prekršku, ta se v primeru ugotovitve take stopnje alkoholiziranosti, ki presega dovoljeno mejo, začne šele s podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti.

Tega pravnega pouka pa bi bil storilec deležen v primeru, če bi se, kot izhaja iz izpodbijane sodbe zglasil na narok pred sodiščem prve stopnje, kije bil razpisan dne 12. 9. 2022, vendar pa se na izkazano vabilo ni odzval, zato je prvo sodišče povsem zakonito ugotavljalo utemeljenost njegove ZSV na podlagi njegovih vlog, ki jih je vložil v spisovno gradivo, na podlagi dokazov, ki jih je predložil prekrškovni organ (med drugim tudi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je pritožnik brez pripomb podpisal in katerega je prvo sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami smelo šteti kot povsem dovoljen dokaz, na podlagi katerega je bila ugotovljena v času vožnje storilčeva alkoholiziranost) ter z zaslišanjem policistov.

8. Glede na zgornja pojasnila o naravi elektronskega alkotesta, poteku ugotavljanja psihofizičnega stanja voznikov ter pomenu in dokazni vrednosti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, iz katerega izhaja, da se je preizkušanec z rezultatom elektronskega alkotesta strinjal in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpisal, so neutemeljene pritožbene navedbe, da določbe 107. člena ZPrCP niso "pristojne" za zbiranje dokazov o kršitvi dovoljene koncentracije alkohola v izdihanem zraku ter da je sodišče prve stopnje kršilo določbe Zakona o meroslovju (ZMer-1). Slednji se namreč uporablja le za merilne naprave, pojasnjeno pa je bilo, da elektronski alkotest ni merilna naprava, kar pa ne pomeni, da na njegovi podlagi ni mogoče ugotavljati stopnje alkoholiziranosti voznika in mu izrekati sankcij zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da prekrškovni organ in sodišče ne razpolagata z uradno meritvijo koncentracije alkohola v izdihanem zraku in da se na podlagi opravljenega preizkusa ne sme določiti prekršek po določbi drugega odstavka 105. člena ZPrCP.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da uradna oseba prekrškovnega organa nima pristojnosti za izrekanje stranskih sankcij, torej kazenskih točk (KT). Konkretna nevarnost za nastanek hude posledice namreč ni zakonski znak prekrška, kot to očitno napačno razume pritožnik, ko zaključuje, da uradna oseba prekrškovnega organa o tem ne sme zaključevati. Zakonodajalec je z uzakonjenjem prvega odstavka 22. člena ZP-i meril na abstraktno nevarnost, katere presojo je v zvezi z določbo 3. točke četrtega odstavka 46. člena ZPrCP opravil že sam in za tako kršitev omejitev hitrosti poleg globe 900,00 EUR predpisal še stransko sankcijo 16 KT. Ker se pritožbeno izpostavljena sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 36/2016 nanaša na vprašanje konkretizacije izreka sodbe o prekršku, pritožnik z njo ne more utemeljiti svojih očitkov o nepristojnosti prekrškovnega organa za izrekanje stranske sankcije kazenskih točk. 10. Prav tako so neutemeljeni in povsem nerelevantni očitki, da so policisti izvajali namensko kontrolo obdolženca, za kar bi po tretjem odstavku 45. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) morali imeti predhodno izdano odredbo s strani državnega tožilca. Za take trditve najprej v spisovnem gradivu ni nobene dejanske podlage, sicer pa imajo policisti na podlagi 13. člena ZPrCP pooblastilo kadarkoli ustaviti voznika in preveriti izpolnjevanje pogojev za varno udeležbo v cestnem prometu, med drugim tudi psihofizično sposobnost vseh udeležencev v cestnem prometu, saj je slednje ključno za varno potekanje cestnega prometa.

11. Ob pravilnih ugotovitvah, da so storilcu na zakonit način dokazani vsi objektivni zakonski znaki prekrška vožnje pod vplivom alkohola, je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno očitalo ravnanje z eventualnim naklepom, saj tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v to, daje obdolženec s tem, ko seje kljub temu, da je pred vožnjo užival alkoholne pijače, odločil peljati z osebnim vozilo, privolil v nastanek prepovedane posledice.

12. Po določbi tretjega odstavka 157. člena ZP-1 mora pritožnik pri uveljavljanju novih dejstev in dokazov v pritožbi za verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Ker iz pritožbe izkaz te verjetnosti v zvezi z (novim) dokaznim predlogom za zaslišanje dr. Polonce Kovač ne izhaja, je tak dokazni predlog prepozen ter zato nedopusten.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

13. Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP- in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 210,00 EUR, k plačilu katere ga bo pozvalo sodišče prve stopnje.