Jedro

Ker je torej jasno, da je obveznost po izvršilnem naslovu že zapadla, saj sicer sodišče prve stopnje izvršilnega naslova ne bi smelo niti izdati, je tudi izvršilni naslov, v katerem že v samem izvršilnem naslovu paricijski rok ni določen, dopusten izvršilni naslov za določitev sodnih penalov v izvršilnem postopku. Sodišče mora v takšnem primeru pri odmeri naknadnega roka za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 269. člena OZ upoštevati, da v izvršilnem naslovu paricijski rok ni bil določen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikov predlog za določitev sodnih penalov.

2. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu za določitev sodnih penalov, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter odloči o pritožbenih stroških postopka. V pritožbi navaja, da je izvršilni naslov, ki se nahaja v spisu, opremljen s potrdilom (žigom) Okrožnega sodišča v Ljubljani, da je izvršilni naslov od dne 27. 12. 2010 dalje pravnomočen in izvršljiv. Iz določila prvega odstavka 19. člena ZIZ izhaja, da je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Omenjeno določbo je skupaj z določbo 42. člena ZIZ razlagati tako, da v primeru, ko je izdano uradno potrdilo o izvršljivosti izvršilnega naslova, je potrebno šteti, da je izpolnitveni rok že potekel in da je torej dolžnik v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti. Drugačen zaključek sodišča prve stopnje, tj. da dolžnik še ni v zamudi, je torej materialnopravno zmoten in temelji na napačni ugotovitvi dejanskega stanja. Je tudi v nasprotju z listinami v spisu, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Odločitev sodišča je v nasprotju s stališči sodne prakse in pravne teorije. Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi I Ip 3229/2008 dne 4. 3. 2009 odločilo, da v primeru odločanja o določitvi in izterjavi sodnih penalov prvotno (v izvršilnem naslovu) (ne)določeni rok za izpolnitev obveznosti za samo odločitev ni več pomemben. Slednje je tudi logično in skladno z določbo 179. člena OZ. Če tudi paricijski rok prvotno ni bil določen, slednje ni pomembno, saj za določitev sodnih penalov povsem zadostuje že dejstvo, da je pravnomočno ugotovljena nedenarna obveznost dolžnika, ki mu mora sodišče v sklepu o določitvi sodnih penalov nato določiti dodatni rok za izpolnitev, šele nato lahko začnejo teči sodni penali. Takšno stališče je zaslediti tudi v pravni teoriji, npr. okrožna sodnica Dida Volk v: Upniki v sodnih postopkih, Aletheia, Ljubljana 2004, stran 185. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 21. člena ZIZ, saj se predmetno zakonsko določbo uporablja v izvršilnem postopku, določba 212. člena ZIZ pa nadalje določa, da se o upnikovi zahtevi o določitvi sodnih penalov odloča prav v izvršilnem postopku. Zato bi sodišče moralo uporabiti določbo drugega odstavka 21. člena ZIZ, saj sklepa o sodnih penalih brez določitve izpolnitvenega roka sploh ni mogoče izdati. Tudi sicer stališče sodišča prve stopnje, da v primeru, da v izvršilnem naslovu ni določen paricijski rok, dolžnik še ni prišel v zamudo, ni pravilno in je nasprotno z določbo 313. člena ZPP. Takšno stališče je v konkretnem primeru zavzelo tudi Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je v dopisu z dne 18. 7. 2011 na upnikov predlog, da določi dodaten paricijski rok za izpolnitev, odgovorilo, da v konkretni zadevi ni treba izdati predlaganega popravnega sklepa, saj v skladu z drugim odstavkom 313. člena ZPP in sprejeto sodno prakso (sklep VSL III Cp 1694/2000 z dne 16. 12. 2000) v takšnem primeru izvršilni rok znaša 15 dni. Ker je torej izvršilni naslov postal pravnomočen 27. 12. 2010, do vložitve predloga za določitev sodnih penalov dne 19. 9. 2011 pa je izpolnitveni rok za prostovoljno izpolnitev pravnomočno ugotovljene nedenarne obveznosti v vsakem primeru že potekel, je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti, s tem pa je v celoti utemeljen predlog za določitev sodnih penalov. Upnik še opozarja, da ni dopustno stališče sodišča prve stopnje, po katerem bi upniku, zgolj zaradi napake sodišča pri izdaji izvršilnega naslova, bila odrečena zakonska določena pravica do določitve sodnih penalov. Slednje je legitimno sredstvo prisile za izpolnitev nedenarne obveznosti. Z drugačno razlago zakonov bi bilo poseženo v upnikovo ustavno zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic in sodnega varstva.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Višje sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

5. Sodišče prve stopnje za zavrnilo upnikov predlog za določitev sodnih penalov, ker v izvršilnem naslovu – sodbi Okrožnega sodišče v Ljubljani z dne 10. 9. 2010 (priloga A1) – ni določen naknadni izpolnitveni rok (paricijski rok). Zavzelo je stališče, da niso izpolnjeni vsi materialni pogoji za določitev sodnih penalov v izvršilnem postopku.

6. Institut sodnih penalov je urejen v dveh zakonih. V prvem, Zakonu o izvršbi in zavarovanju je urejen postopkovni vidik tega instituta. V 212. členu je določena vrsta postopka, v katerem sodišče določi sodne penale (izvršilni postopek; prvi odstavek 212. člena ZIZ) in določen postopek izterjave le teh. Drugi zakon, tj. Obligacijski zakonik, pa določa materialne predpostavke za določitev sodnih penalov. V 269. členu določa, da če dolžnik ne izpolni pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, mu lahko sodišče na upnikovo zahtevo določi primeren dodatni rok, da bi nanj vplivalo, ne glede na kakršnokoli škodo izreče, da bo moral, če v tem roku ne bo izpolnil svoje obveznosti, plačati upniku od dneva, ko izteče omenjeni rok, določeno vsoto denarja za vsak dan zamude ali za kakšno drugo časovno enoto.

7. Iz citiranega prvega odstavka 269. člena izhaja, da je neuspešen potek naknadnega (paricijskega) roka, ki je določen v izvršilnem naslovu za izpolnitev nedenarne terjatve (obveznosti), materialna predpostavka za odločanje o naložitvi plačila sodnih penalov (1). Višji sodišči sta upnikom, ki so imeli takšen izvršilni naslov, v katerem paricijski rok ni bil določen, v dveh primerih odrekli možnost pravnega varstva z institutom sodnih penalov (VSL sklep I Ip 2472/2010 z dne 13. 10. 2010 in VSK sklep II Cp 1319/2005 z dne 11. 4. 2006). Sodišče je v citiranih odločitvah sprejelo pravno naziranje, da če naknadni izpolnitveni rok (paricijski rok) v izvršilnem naslovu ni določen, institut sodnih penalov ne pride v poštev. Sodišče ga namreč ne more določiti s sklepom, izdanim na podlagi 212. člena ZIZ. Po drugem odstavku 21. člena ZIZ rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, če je izvršilni naslov odločba, v kateri ni določen, določi sodišče v sklepu o izvršbi. Ker sklep o naložitvi (določitvi) sodnih penalov nima narave sklepa o izvršbi, kar naj bi jasno izhajalo iz prvega in drugega odstavka 212. člena ZIZ, določba drugega odstavka 21. člena ZIZ ni uporabljiva v primeru instituta sodnih penalov. Prav tako sta navedeni sodišči zavzeli stališče, da to ne pomeni, da upnik omenjene pomanjkljivosti izvršilnega naslova ne more odpraviti, pomeni le, da ga ne more odpraviti v postopku sodnih penalov, lahko pa ga odpravi v postopku izvršbe nedenarne obveznosti, torej v postopku prisilne izvršitve nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, v katerem pa bi sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 21. člena ZIZ določilo naknadni izpolnitveni rok.

8. Višje sodišče najprej navaja, da sklicevanje upnika v pritožbi na odločitev višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Ip 3229/2008 ni utemeljeno, saj se je sodišče v tej zadevi opredeljevalo do vprašanja poteka roka v primeru izvršbe sodnih penalov, ne pa v primeru predhodne določitve sodnih penalov. Pravne presoje tudi ne vzdrži naziranje, da se v primeru, če v sodni odločbi ni določen rok za izpolnitev, šteje, da je določen 15 dnevni rok iz 311. člena ZPP, saj v tem primeru določba drugega odstavka 21. člena ZIZ nima smisla.

9. Višje sodišče ob pregledu sodne prakse ugotavlja, da razen dveh citiranih odločitev višjih sodišč, ni zaznati ustaljene sodne prakse glede dopustnosti uporabe drugega odstavka 21. člena ZIZ v postopku določitve sodnih penalov. V tem pogledu torej ne moremo govoriti o ustaljeni sodni praksi. Nasprotno stališče citiranima odločbama najdemo v pravni teoriji. Poleg Dide Volk (citirana že v pritožbi upnika) najdemo nasprotno stališče še v jugoslovanski teoriji (Borivoj Starović, Komentar Zakona o izvršnom postopku, drugi del, druga spremenjena in dopolnjena izdaja, letnik 1991, izdajatelj Pravo, stran 497), kakor tudi v novejši hrvaški pravni teoriji (Mihajlo Dika, Građansko ovršno pravo, prva knjiga, Obče građansko ovršno pravo, Narodne novine, Zagreb 2007, stran 671).

10. Starović zavzema stališče, da pomanjkanje paricijskega roka v izvršilnem naslovu ni ovira za določitev sodnih penalov. Sodišče je namreč po določbi (takrat veljavnega) drugega odstavka 20. člena ZIP tudi v postopkih sodnih penalov pooblaščeno, da določi naknadni paricijski rok. Navaja, da sodišče v postopku določitve sodnih penalov že po določbi Zakona o obligacijskih razmerjih določi naknadni primerni rok, do poteka katerega se sodni penali ne plačajo. Ta primeren rok tedaj lahko obsega tudi paricijski rok iz drugega odstavka 20. člena ZIP, če ta ni bil določen že v sodni odločbi.

11. Podobno stališče najdemo tudi v novejši hrvaški pravni teoriji. Hrvaška ima institut sodnih penalov urejen podobno kot pri nas. Dika navaja, da tudi v primeru izvršilnega naslova, v katerem ni določen paricijski rok, naknadni paricijski rok določi sodišče v izvršilnem postopku določitve sodnih penalov, pri tem pa upošteva specifičnost nedenarne obveznosti, katere izpolnitev upnik zahteva v izvršilnem postopku. Tudi tu se opozarja na razmerje med paricijskim rokom, določenim v izvršilnem naslovu, in naknadnim rokom, ki ga sodišče določi v postopku določite sodnih penalov, in se zavzema stališče, da v primeru, če paricijski rok ni bil določen že v izvršilnem naslovu, ni potrebno, da bi se v postopku določitve sodnih penalov določila dva roka, tj. tako imenovani paricijski rok iz obligacijskega zakona in naknadni rok iz izvršilnega zakona. Zavzema se stališče, da lahko sodišče v takšnem primeru v postopku določitve sodnih penalov odredi naknadni izpolnitveni rok in pogojno izreče sodne penale.

12. Ker je torej jasno, da je obveznost po izvršilnem naslovu že zapadla, saj sicer sodišče prve stopnje izvršilnega naslova ne bi smelo niti izdati (prvi odstavek 311. člena ZPP), je po prepričanju višjega sodišča tudi izvršilni naslov, v katerem že v samem izvršilnem naslovu paricijski rok ni določen, dopusten izvršilni naslov za določitev sodnih penalov v izvršilnem postopku. Sodišče mora v takšnem primeru pri odmeri naknadnega roka za izpolnitev obveznosti iz citiranega prvega odstavka 269. člena OZ upoštevati, da v izvršilnem naslovu paricijski rok ni bil določen. Pri tem lahko smiselno uporablja tudi določbe 313. člena ZPP, ki določajo, da če v posebnih predpisih ni drugače določeno, znaša rok za izpolnitev dajatve 15 dni, vendar pa lahko določi sodišče za dajatve ali obveznosti, ki niso denarne (slednje je primer v tem postopku), daljši rok. Sodni penali so institut, ki ga ima upnik v izvršilnem postopku na razpolago poleg instituta izvršbe nedenarnih terjatev. Za katerega od teh institutov se bo upnik odločil, je na upniku. Razlaga sodišča glede pogojev za določitev sodnih penalov pa ne more biti tako omejujoča, da bi v primeru istega izvršilnega naslova dopuščali izvršbo – v postopku izvršbe bi sodišče prav tako moralo z upoštevanjem vseh okoliščin primera določiti ustrezen rok iz drugega odstavka 21. člena ZIZ, ne pa tudi sodnih penalov in to zgolj iz razloga v izvršilnem naslovu nedoločenega paricijskega roka. Namen paricijskega roka je omogočiti dolžniku, da z izpolnitvijo sam upošteva avtoritativno odločbo sodišča in da se na izpolnitev ustrezno pripravi (2). Institut sodnih penalov je oblika posredne prisilitve dolžnika k izpolnitvi nedenarne obveznosti, ni pa v zakonu nobene podlage, da bi v sodnih penalih videli sredstvo, ki je upniku izjemoma na voljo in bi iz tega razloga ožili možnost njihove uporabe. Še posebej ob stališču Ustavnega sodišča v odločbi Up 181/99 z dne 18. 12. 2002, v kateri je dalo velik pomen zahtevi za učinkovito izvršitev sodnih odločb. Ustavno sodišče je tako med drugim navedlo: „ Penali imajo pomembno vlogo tudi pri uveljavljanju načel pravne države iz 2. člena Ustave, katerega sestavni del je tudi zagotavljanje izvrševanja in spoštovanja pravnomočnih odločb sodišč...“. Višje sodišče je sklenilo, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi napačno uporabilo materialno pravo (269. člena Obligacijskega zakonika), zato je v nadaljevanju na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi ugodilo in postopek vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

13. V novem postopku naj sodišče prve stopnje presodi še obstoj ostalih materialnopravnih in procesnopravnih pogojev za odločanje o upnikovem predlogu za določitev sodnih penalov in o njegovem predlogu odloči s sklepom. Pri določitvi dodatnega roka za izpolnitev pa naj upošteva zgoraj navedene razloge.

14. Sodišče je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za odločitev v končni odločbi na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

(1) Tako tudi Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba 2003, stran 289. (2) Vesna Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 108.