Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da očitki v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede hujših kršitev pogodbenih obveznosti, ki se nanašajo na neaktivnosti pri izvedbi projekta, pripravo dokumentacije za oddajo vloge za odobritev subvencije za pridobitev nepovratnih sredstev od sklada ter izpeljavo dogovora s kupcem, niso utemeljeni. Zato je pravilen zaključek sodišče prve stopnje, da odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni bil podan.

Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik o razlogih za svojo več kot 5-dnevno odsotnost z dela obvestiti bodisi poslovno sekretarko bodisi pomočnico direktorja, ki je delo direktorja opravljala v njegovi odsotnosti. Ker tega ni storil, je bil podan odpovedni razlog po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Kljub navedenemu pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izpodbijana odpoved ni bila podana iz utemeljenih in zakonitih razlogov, saj tožena stranka ni dokazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je pri tej presoji utemeljeno upoštevalo vse okoliščine, in sicer da ostale v izredni odpovedi očitane hujše kršitve pogodbenih in delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR tožniku niso bile dokazane, da tožnikov izostanek z dela ni bil neupravičen ter da tožnikovo ravnanje v zvezi z dopustom ni imelo takšne teže, da bi samo po sebi onemogočalo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Ker je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je bila ugotovljena kot nezakonita, je upravičen do vseh prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi jih prejel, če mu delovno razmerje pred iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne bi nezakonito prenehalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2009 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka sodbe) ter da je tožniku delovno razmerje 3. 9. 2009 prenehalo nezakonito in traja do 30. 4. 2013 (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni za obdobje od 3. 9. 2009 do 30. 4. 2013 tožniku priznati delovno razmerje, ga prijaviti v ustrezna zavarovanja ter mu obračunati mesečna nadomestila plače v bruto zneskih 5.776,00 EUR mesečno, od teh zneskov odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske, zmanjšane za neto znesek za mesec september 2009 v višini 559,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka sodbe). Kar je tožnik zahteval več, in sicer plačilo neto zneska 559,00 EUR za september 2009 in zakonske zamudne obresti od neto zneskov za obdobje pred 19. dnem v mesecu za pretekli mesec, je zavrnilo (IV. točka izreka sodbe). Toženi stranki je v V. točki izreka naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni: - obračunati razliko plače za avgust 2009 v bruto znesku 2.035,64 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 9. 2009 dalje do plačila; v presežku je tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti zavrnilo; - obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 686,00 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 11. 2009 dalje do plačila; v presežku, to je za bruto znesek 311,00 EUR in zakonske zamudne obresti pred 2. 11. 2009, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo; - obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2010 dalje do plačila; v presežku, to je za plačilo bruto zneska 262,85 EUR in zakonske zamudne obresti pred 2. 7. 2010, je tožbeni zahtevek zavrnilo; - obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2011 dalje do plačila; v presežku, to je za bruto znesek 248,90 EUR in zakonske zamudne obresti pred 2. 7. 2011, je tožbeni zahtevek zavrnilo; - obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 763,06 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2012 dalje do plačila; v presežku, to je za bruto znesek 233,94 EUR in zakonske zamudne obresti pred 2. 7. 2012, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati stroške postopka v znesku 10.787,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (VI. točka izreka sodbe).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 9. 2009 dalje do plačila, ter v zvezi s tem zneskom obračunati in plačati pripadajoče prispevke, davke in druge javne dajatve (VII. točka izreka sodbe).

Zaradi delnega umika tožbe je ustavilo postopek glede primarno in podredno postavljenega zahtevka iz naslova odškodnine za neizrabljen letni dopust za leta 2009, 2010, 2011 in 2012 (I. točka izreka sklepa) ter v delu, v katerem je tožnik zahteval nadomestilo plače za september 2009 v neto znesku 559,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper I., II., III. in VI. točko izreka sodbe ter zoper ugodilni del V. točke izreka sodbe tožena stranka po svojih pooblaščencih vlaga dve pritožbi (v nadaljevanju pritožbeno sodišče obe pritožbi obravnava kot eno pritožbo) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 26/99 in nadalj.), to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. V pritožbi navaja, da je spremembi tožbe nasprotovala, sodišče prve stopnje pa glede dovolitve spremembe tožbe ni izdalo nobenega sklepa, čeprav bi bilo to dolžno storiti. Poleg tega je tožnik tožbo spremenil sedem let po vložitvi tožbe, zato je bil s spremembo prekludiran. Sodišču prve stopnje očita, da je odločilo o tožbenem zahtevku, ki ga je brez soglasja strank oblikovalo sámo.

Uveljavlja, da sodišče prve stopnje glede kršitev po 2. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) ni izdelalo ustrezne dokazne ocene. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi priče A.A., ki je potrdila tožnikovo neaktivnost pri projektu B.. Izpoved te priče dokazuje tudi njene navedbe, da delovni proces tožniku izrabe dopusta ni dopuščal, kar izhaja tudi iz izpovedi C.C. in D.D.. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj očitki iz izredne odpovedi glede hujših kršitev delovnih obveznosti niso utemeljeni, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje stališčem sodišča prve stopnje, da tožnikov izostanek z dela ni bil neupravičen in da tožnik za izrabo letnega dopusta ni bil dolžan pridobiti dovoljenja lastnika tožene stranke. Sodišče prve stopnje pri tej presoji ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik kot delavec že v skladu z določbami ZDR dopust dolžan koristiti v dogovoru z delodajalcem (lastnikom tožene stranke). Da tožnik o izrabi letnega dopusta ni imel pravice odločati samostojno, izhaja tudi iz določila drugega odstavka 2. člena pogodbe o zaposlitvi. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 57/2013, da lastnik družbe v razmerju do direktorja nastopa kot delodajalec pri vseh vprašanjih, ki zadevajo delovno razmerje. Sklicuje se tudi na podobno zadevo opr. št. Pdp 83/2016, v kateri je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da delavec letni dopust izrablja v dogovoru z delodajalcem. Izpostavlja, da so morale biti v skladu z določilom drugega odstavka 5. člena pogodbe o zaposlitvi vse odsotnosti direktorja predvidene, kar z drugimi besedami pomeni, da so morale biti usklajene in pravočasno sporočene. To izhaja tudi iz določil 2. in 3. točke listine "Razgovor lastnika/predstavnika lastnika z direktorjem z dne 23. 6. 2009". Ker sodišče prve stopnje določila drugega odstavka 5. člena pogodbe o zaposlitvi ni presojalo v povezavi z drugimi določili pogodbe o zaposlitvi in listino "Razgovor lastnika/predstavnika lastnika z direktorjem z dne 23. 6. 2009", je kršilo določbo 8. člena ZPP. Vztraja pri navedbah, da ji je v posledici tožnikovega ravnanja nastala poslovna škoda. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb v zvezi s tem, da je tožnik ni pravočasno obvestil o nastopu bolniškega staleža in da ji ni pravočasno izročil službene dokumentacije, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Vztraja pri navedbah, da delovni proces tožniku izrabe dopusta ni dopuščal in da tožnik v času svoje odsotnosti ni poskrbel za nemoten potek dela. Sodišče prve stopnje za te ugotovitve ni navedlo razlogov, niti se ni opredelilo do vseh njenih navedb v zvezi s tem, zato sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejstvo, da je bil tožnik v času dopusta v kontaktu z delavci, ne dokazuje, da je poskrbel za nemoten potek dela. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi A.A., da vodja projekta pri E. v času kolektivnega dopusta ni uspel navezati stika s tožnikom. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, iz katerih dokazov izhaja, da je tožnik v času odsotnosti komuniciral s podrejenimi delavci, sicer pa je bistveno to, da ni komuniciral z lastnikom tožene stranke. Opozarja, da tožnik v času svoje odsotnosti ni nikogar pooblastil za vodenje družbe. Če bi tožnik v tem obdobju res zagotovil nemoten potek dela, toženi stranki ne bi bilo treba 24. 8. 2009 na funkcijo direktorice urgentno imenovati dotedanje pomočnice direktorja C.C..

Nasprotuje dejanski ugotovitvi, da je bila izraba dopusta v času kolektivnega dopusta omogočena tudi F.F.. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni upoštevalo bistvenih okoliščin, da je bil F.F. glede izrabe dopusta dogovorjen z lastnikom tožene stranke ter da oddelek plastike, katerega vodja je bil, v času kolektivnega dopusta ni obratoval. Nasprotuje tudi dejanski ugotovitvi, da je lastnik tožene stranke odločitev o prekinitvi delovnega razmerja s tožnikom sprejel po prejemu informacije, da je tožnik v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje pri tej presoji ni upoštevalo, da je tožnik poslovni sekretarki 17. 8. 2009 napovedal le krajšo bolniško odsotnost, lastnik tožene stranke pa 18. 8. 2009 s tem, da je tožnik v bolniškem staležu, niti ni bil seznanjen. Uveljavlja, da tožnik o vzroku in trajanju svoje bolniške odsotnosti ni obveščal tožene stranke, sodišče prve stopnje pa za nasprotno ugotovitev ni navedlo razlogov.

Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR (da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka). Nasprotno med drugim dokazuje ravnanje tožnika, ki je poslovno sekretarko tožene stranke poklical šele 17. 8. 2009, čeprav je zdravnika obiskal že 11. 8. 2009. Tožniku se 11. 8. 2009, ko se je za nekaj ur oglasil pri toženi stranki, tudi ni zdelo vredno, da bi poklical C.C. in D.D., čeprav je bila v listinah "Razgovor lastnika/predstavnika lastnika z direktorjem z dne 23. 6. 2009" in "Pričakovanja za direktorja z dne 3. 3. 2009" jasno poudarjena aktivna vloga lastnika in pomočnice direktorja pri vodenju družbe. Sodišče prve stopnje vsebine teh listin ni presojalo, zato je kršilo določbo 8. člena ZPP. V zvezi z zaključkom, da je C.C. tožniku za zadnji mesec zaposlitve neutemeljeno očitala arogantnost, navaja, da je bil tožnikov odnos neprimeren ves čas zaposlitve in ne le zadnji mesec.

Izpostavlja, da je C.C. tožnika vnaprej jasno opozorila, da dopusta ne more koristiti. Da je bilo v spornem obdobju treba dokončati več odprtih zadev, dokazuje dejstvo, da so delo v tistem času normalno opravljali lastnik tožene stranke, pomočnica direktorja in nekateri drugi delavci. Opozarja, da je že zakonodajalec določil, da več dnevna neupravičena odsotnost z dela predstavlja utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa je zato zavzelo zmotno stališče, da teža in narava kršitve ter okoliščine, v katerih je do kršitve prišlo, niso imele pomembnega vpliva na medsebojno razmerje med strankama. Sodišče prve stopnje pri tej presoji neutemeljeno ni upoštevalo tožnikovega preteklega dela in njegovega neprimernega odnosa do lastnika tožene stranke. Iz listine "Razgovor lastnika/predstavnika lastnika z direktorjem z dne 23. 6. 2009" in tožnikovih navedb, da se je lastnik tožene stranke "neutemeljeno vtikal v njegovo vodenje podjetja", izhaja, da je bil odnos med strankama že po enem mesecu zaposlitve zelo slab. Tudi dejanska ugotovitev, da se je tožnik predstavnikoma tožene stranke večkrat opravičil, dokazuje, da je bil njegov odnos do tožene stranke neprofesionalen. Da je bilo zaupanje med strankama popolnoma porušeno, nadalje dokazuje dejstvo, da tožnik od prvega dne sporne odsotnosti dalje niti z lastnikom tožene stranke niti s pomočnico direktorja ni komuniciral. Glede na vse navedeno je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da se odnosi med strankama niso porušili do te mere, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka.

Vztraja pri navedbah, da je od tožnika utemeljeno pričakovala, da bo do nje glede svojega zdravstvenega stanja iskren. Opravljanje dela na vodilnem delovnem mestu je namreč stresno in psihično naporno. Če bi bila v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi seznanjena s tožnikovimi predhodnimi zdravstvenimi težavami, ga na delovno mesto direktorja gotovo ne bi imenovala. Nasprotuje dejanski ugotovitvi, da je bilo tožnikovo zdravstveno stanje resničen razlog za podajo izpodbijane odpovedi, res pa je, da je zaradi prikrivanja zdravstvenih težav še dodatno izgubila zaupanje v tožnika.

Uveljavlja, da tožniku delovnega razmerja po datumu 10. 9. 2009 ni mogoče priznati, saj ga je s tem datumom kot direktorja izbrisala iz sodnega registra. V zvezi s tem se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 209/2015 in opr. št. VIII Ips 227/2015. Četudi je bila izpodbijana izredna odpoved nezakonita, je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala hkrati s prenehanjem mandata (3. 9. 2009) oziroma najkasneje z izbrisom iz sodnega registra (10. 9. 2009). Sodišče prve stopnje glede ugotovitve, da tožnik sklepa o izbrisu ni prejel, ni navedlo razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnikova pogodba o zaposlitvi ni avtomatično prenehala veljati hkrati s prenehanjem njegove funkcije direktorja. Določilo 13. člena pogodbe o zaposlitvi je namreč treba razlagati na način, da je imela tožena stranka tožniku pravico odpovedati pogodbo o zaposlitvi, še preden bi ga formalno razrešila s funkcije direktorja. Kot bistveno izpostavlja določilo drugega odstavka navedenega člena pogodbe o zaposlitvi, da je pogoj za izplačilo plač v odpovednem roku opravljanje del in nalog direktorja. Iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da je treba v primeru predčasne razrešitve tožnika s funkcije direktorja pogodbo še posebej odpovedati. Po njenem mnenju bi moralo sodišče prve stopnje z namenom ugotavljanja prave volje strank glede vsebine določila 13. člena pogodbe o zaposlitvi zaslišati tožnika in lastnika tožene stranke, ker tega ni storilo, pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Ker je bil tožnik 3. 9. 2009 razrešen z mesta direktorja tožene stranke, do pravic, ki so vezane na to delovno mesto, po tem datumu (oziroma najkasneje po 10. 9. 2009, ko je bil kot direktor izbrisan iz sodnega registra) ni več upravičen. Za to obdobje je upravičen kvečjemu do obračuna in izplačila nadomestila plače v višini minimalne plače. Izpostavlja, da tožnik zaradi prenehanja funkcije direktorja po 10. 9. 2009 tudi objektivno ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela tega delovnega mesta, zato je sodišču prve stopnje na ta datum predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tem predlogu zmotno uporabilo določbe prej veljavnega ZDR, saj bi moralo uporabiti določbe v času odločanja veljavnega Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da bi bili pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi podani le v primeru, če bi se tožnik v obdobju med 3. 9. 2009 in 30. 4. 2013 ponovno zaposlil. Ker je z odpoklicem tožnika s funkcije direktorja nastal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, bi tožniku delovno razmerje najkasneje s tem datumom gotovo prenehalo. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku za reparacijo, kršilo načelo pravičnega ravnovesja, saj je toženi stranki, pri kateri je bil tožnik zaposlen le 3 mesece, naložilo izrazito prekomerno breme. Sodišče prve stopnje se do njenih navedb v zvezi s tem ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Vztraja pri navedbi, da bi tožniku delovno razmerje za delovno mesto direktorja prenehalo najkasneje po poteku poskusnega dela, saj ga tožnik ne bi opravil. Tožnik nadaljevanja delovnega razmerja pri toženi stranki po poteku poskusnega dela niti ni pričakoval, zato za to obdobje ne more biti upravičen do nadomestila plače za delovno mesto direktor. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njenih navedb v zvezi s tem, da ni imela druge možnosti, kot da tožniku poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč glede na peti odstavek 125. člena ZDR ne bi bila zakonita, čakanje do poteka poskusnega dela pa bi bilo škodljivo za njeno poslovanje.

Sodišču prve stopnje tudi očita, da ni odgovorilo na njene navedbe v zvezi s tem, da tožnik ni storil vsega, kar bi lahko, da bi zmanjšal nastalo škodo. Ker se je zavestno odločil, da se bo prijavljal le na vodilna delovna mesta in da se bo, namesto da bi si poiskal novo zaposlitev, vpisal na redni magistrski študij, v okviru reparacije ne more biti upravičen do nadomestila plače za delovno mesto direktor. Po njenem mnenju ni naključje, da je tožnik družbo G. d. o. o. ustanovil šele po koncu vtoževanega obdobja. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi s tem, na kakšen način se je tožnik preživljal v obdobju med 3. 9. 2009 in 30. 4. 2013. Sodišče prve stopnje ji med zaslišanjem tožnika neutemeljeno ni dovolilo postaviti vprašanja, ali lahko pojasni mesečne obremenitve, ki presegajo znesek 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo od tožnika zahtevati, naj pojasni izvor premoženja za polog z dne 15. 4. 2011 v znesku 3.280,00 EUR. Sodišču prve stopnje očita, da je tožniku neutemeljeno prisodilo regrese za letni dopust za leta 2009, 2010, 2011 in 2012, saj tožnik v teh letih dela ni opravljal. Nasprotuje tudi odločitvi glede stroškov postopka, saj je tožnik v tem sporu uveljavljal tudi denarne zahtevke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. V odgovoru navaja, da je sodišče prve stopnje glede očitkov po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR izdelalo temeljito dokazno oceno. Opozarja, da razmerje med lastnikom in direktorjem družbe ni tipično razmerje med delavcem in delodajalcem, kar je razvidno tudi iz določila prvega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi. Niti iz določila drugega odstavka 5. člena njegove pogodbe o zaposlitvi niti iz listine "Razgovor lastnika/predstavnika lastnika z direktorjem z dne 23. 6. 2009" ne izhaja, da bi moral za izrabo dopusta pridobiti kakršnokoli dovoljenje. Izpostavlja izpoved lastnika tožene stranke D.D., da bi lahko tožnik dopust izrabil takrat, ko bi imel čas in da je to njegova odločitev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mu je delovni proces izrabo dopusta dopuščal. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moral tožnik med svojo odsotnostjo koga pooblastiti za vodenje družbe, saj je bil ves čas dosegljiv preko mobilnega telefona. Vztraja pri navedbah, da tudi odpovedni razlog po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni bil podan. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Pritožba nasprotno uveljavlja zgolj s sklicevanjem na domnevno neprimeren odnos tožnika, pri tem pa prezre vse ostale okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri tej presoji. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega bi tožena stranka predlog v tej smeri lahko podala le do 30. 4. 2013, saj je takrat pogodba o zaposlitvi že zaradi poteka časa že prenehala veljati. Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodni postopek traja nerazumno dolgo, saj je ona tista, ki zavlačuje rešitev spora. Tožnik ji je namreč že vsaj petkrat ponudil poravnavo, tožena stranka pa je vse predloge v tej smeri vztrajno zavračala. Opozarja, da je domače gospodarstvo v letu 2009 padlo v globoko recesijo, zato ni nenavadno, da je imel tožnik težave pri iskanju nove zaposlitve. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba. Pritožba sodišču prve stopnje na več mestih neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju.

6. Pritožba uveljavlja protispisnost dejanske ugotovitve, da tožnik ni bil seznanjen s tem, da ga tožena stranka v posledici podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni odjavila iz zavarovanja. Ker ta ugotovitev za odločitev ni pomembna (povezana je z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2009, katere zakonitost ni predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu), zatrjevana bistvena kršitev določb prvega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Tožnik je na poziv pritožbenega sodišča (iz razveljavitvenega sklepa opr. št. Pdp 749/2015 z dne 17. 3. 2016) v pripravljalni vlogi z dne 12. 9. 2016 odpravil nekatere pomanjkljivosti postavljenega reparacijskega zahtevka. Ker gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, v katerem je možnost objektivne spremembe tožbe delavcu dovoljena po specialni določbi četrtega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nadalj.) do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke, tožena stranka takšni spremembi tožbe ni mogla nasprotovati. Sodišče prve stopnje zato smotrnosti spremembe tožbe utemeljeno ni presojalo, pritožbeni očitek, da glede dovolitve spremembe tožbe ni sprejelo nobenega sklepa, pa je zato neutemeljen. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je bil tožnik s spremembo tožbe sedem let po njeni vložitvi prekludiran, saj je sprememba tožbe tako po splošni določbi prvega odstavka 184. člena ZPP kot po specialni določbi četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1 dopustna vse do konca glavne obravnave.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku, ki ga je oblikovalo sámo. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, tožnik pri spremembi tožbe ni bil dosleden, saj je v okviru reparacije kot primarno zahteval, da mu tožena stranka iz naslova nadomestila plače izplača mesečne neto zneske 3.000,00 EUR, na te zneske pa obračuna in odvede predpisane davke in prispevke, kot podredno pa, da tožena stranka zanj obračuna mesečne bruto zneske 5.776,00 EUR in mu po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplača ustrezne neto zneske. Kot je pravilno poudarilo tudi sodišče prve stopnje, sta navedena zahtevka vsebinsko identična. Razlikujeta se le v tem, da je kot "primarno" zahtevek postavljen deloma določno, deloma pa opisno, kot "podredno" pa je tožbeni zahtevek postavljen le določno. Gre torej za navidezno kumulacijo zahtevkov, zato je sodišče prve stopnje oba zahtevka utemeljeno obravnavalo kot en sam zahtevek. To ne pomeni, da je odločilo o tožbenem zahtevku, ki ga je "brez soglasja strank oblikovalo sámo", kot to v pritožbi zatrjuje tožena stranka, posledično pa tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem ni utemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

10. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi več kot 5-dnevne odsotnosti z dela in opustitve obvestila tožene stranke o razlogih odsotnosti ter zaradi očitanih naklepnih oziroma iz hude malomarnosti storjenih hujših kršitev pogodbenih ali drugih delovnih obveznosti (odpovedna razloga po 2. in 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR) ter reparacijo. Tožnik je iz naslova mobinga od tožene stranke zahteval tudi plačilo odškodnine v znesku 30.000,00 EUR za nastalo nepremoženjsko škodo.

11. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča tretjič. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. I Pd 1591/2009 z dne 2. 7. 2013 (prva sodba) tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR za podajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer ni bil podan, vendar pa je bil podan odpovedni razlog po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Kot neutemeljena je zavrnilo tudi zahtevka za reparacijo in za plačilo odškodnine iz naslova mobinga. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnika navedeno sodbo s sklepom opr. št. Pdp 974/2013 z dne 19. 6. 2014 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo pravnomočne sodbe opr. št. I Pd 1365/2009 z dne 8. 6. 2010, ki je z obravnavanim sporom povezana in da ni ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga tožene stranke za dodatno zaslišanje tožnika. Sodišče prve stopnje je tudi zavzelo zmotno stališče, da je bil tožnik kot direktor tožene stranke v zvezi z izrabo dopusta v času kolektivnih dopustov dolžan pridobiti odobritev lastnika družbe oziroma pomočnice direktorja, in neutemeljeno ni ugotavljalo obstoja pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 110. člena ZDR (tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka). Sodišče prve stopnje je v novem sojenju izdalo sodbo opr. št. I Pd 1010/2014 z dne 20. 3. 2015 (druga sodba), s katero je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, vključno z reparacijskim zahtevkom, ponovno zavrnilo, tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode pa je delno ugodilo, in sicer do višine 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2009 do plačila. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 749/2015 z dne 17. 3. 2016 na pritožbi obeh strank tudi drugo sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V drugem razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče ponovno poudarilo, da očitek neopravičenega izostanka dela iz izredne odpovedi ni utemeljen, ker tožnik kot direktor za izrabo letnega dopusta ni bil dolžan pridobiti dovoljenja tožene stranke. Pritožbeno sodišče je tudi ugotovilo, da je napačno stališče v drugi sodbi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka ter da sodišče prve stopnje glede tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova mobinga ni celovito ocenilo razmerja med tožnikom in toženo stranko v spornem obdobju.

12. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju upoštevalo določbo prvega odstavka 362. člena ZPP, v skladu s katero mora opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v svojem sklepu, ter po dopolnitvi dokaznega postopka izdalo sodbo, razvidno iz I. točke izreka te sodbe. Ker se zoper to sodbo pritožuje le tožena stranka, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za odškodnino iz naslova mobinga pravnomočna. Pritožbeno sodišče je zato v tem pritožbenem postopku presojalo le pravilnost odločitve glede tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2009 in reparacijo.

13. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da očitki v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede hujših kršitev pogodbenih obveznosti, ki se nanašajo na neaktivnosti pri izvedbi projekta B., pripravo dokumentacije za oddajo vloge za odobritev subvencije za pridobitev nepovratnih sredstev od sklada H. ter izpeljavo dogovora s kupcem I. (odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR), niso utemeljeni. Obrazložitev sprejete dokazne ocene je sicer res nekoliko skopa, vendar kljub temu še dosega standard potrebne obrazloženosti, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi izpovedi prič J.J., K.K., A.A. in L.L., ki jih je v 27. točki obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi povzelo, pravilno presodilo, da tožnikovo delo v času pred kolektivnim dopustom očitno ni zadovoljilo pričakovanj lastnika in tedanje pomočnice direktorja tožene stranke, kar pa še ne pomeni, da je tožnik s svojimi ravnanji huje kršil pogodbene obveznosti, kot mu je to v izpodbijani izredni odpovedi očitala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je zaključek, da odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni bil podan, pravilno utemeljilo tudi z ugotovitvijo, da tožena stranka od 17. 8. 2009 dalje, ko je bila obveščena o tem, da je tožnik v bolniškem staležu, njegovega sodelovanja pri zgoraj navedenih projektih niti ni več mogla utemeljeno pričakovati. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da ji je v posledici tožnikovega ravnanja nastala poslovna škoda, saj to ne izhaja niti iz njenih navedb v zvezi s tem (da je moral zaradi tožnikove neaktivnosti program B. prevzeti sodelavec A.A., da je morala sama pripravljati dokumentacijo za oddajo vloge za odobritev subvencije od sklada H. in da bi se zaradi tožnikove neaktivnosti lahko zgodilo, da do te subvencije ne bi bila upravičena). Ker je glede na navedeno sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge za odločitev, da očitki iz izredne odpovedi glede odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR niso utemeljeni, tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

14. Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi nadalje očitala, da je bil v času kolektivnega dopusta (od 3. 8. 2009 do 14. 8. 2009) neupravičeno odsoten z dela, o svoji odsotnosti pa ni obvestil lastnika D.D.. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času kolektivnega dopusta z dela odsoten šest delovnih dni (od 3. do 10. 8. 2009), 11. 8. 2009 je bil na delu, od 12. 8. 2009 dalje pa je bil v bolniškem staležu (nekaj dni v bolnišnici), o čemer je toženo stranko obvestil v ponedeljek, 17. 8. 2009. Pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da tožnikova odsotnost z dela v dneh od 3. 8. do 14. 8. 2009 ni bila upravičena, češ da je bil za izrabo letnega dopusta dolžan pridobiti odobritev lastnika ali pomočnice direktorja tožene stranke. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 974/2013 z dne 19. 6. 2014 (nato pa še v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 749/2015 z dne 17. 3. 2016) poudarilo, da tožnik v skladu z določilom drugega odstavka 5. člena pogodbe o zaposlitvi takšne odobritve ni bil dolžan pridobiti. S tem določilom sta se namreč stranki dogovorili (le), da je tožnik letni dopust dolžan izrabiti v obdobju oziroma terminih, ki jih dopušča delovni proces in da je dolžan poskrbeti, da delo med njegovim dopustom poteka nemoteno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v avgustu 2009 ravnal v skladu s citiranim določilom, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

15. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bil tožnik kot delavec v skladu z določbami ZDR za izrabo letnega dopusta dolžan pridobiti dovoljenje delodajalca (lastnika tožene stranke D.D.). Stranki sta namreč v 5. členu pogodbe o zaposlitvi določili pogoje, pod katerimi tožnik lahko izrablja letni dopust, o tem, da bi moral tožnik za izrabo dopusta pridobiti dovoljenje oziroma odobritev tožene stranke, pa se nista dogovorili. Pritožba sicer izpostavlja, da je lastnik tožene stranke ves čas tožnikove zaposlitve aktivno sodeloval pri poslovanju družbe, vendar to ne spremeni dejstva, da zgoraj omenjena obveznost tožnika ni bila dogovorjena. Pritožba nadalje neutemeljeno izpostavlja drugi odstavek 2. člena pogodbe o zaposlitvi, saj tudi določila, da poslovodna oseba za svoje delo odgovarja neposredno direktorju, ni mogoče razumeti na način, da je bil tožnik za izrabo dopusta dolžan pridobiti dovoljenje lastnika tožene stranke. Na pravilnost presoje, da se je imel ob upoštevanju potreb delovnega procesa pravico samostojno odločati o tem, kdaj bo izrabil letni dopust, ne vpliva niti dejstvo, da so imeli tožnik, lastnik D.D. in pomočnica direktorja C.C. v juniju 2009 sestanek, na katerem naj bi bila tožniku predočena listina, naslovljena "Razgovor lastnika/predstavnika lastnika z direktorjem z dne 23. 6. 2009". V tej listini je sicer res navedeno, da mora tožnik odgovor na vprašanje lastnika tožene stranke glede poslovnih zadev podati v čim krajšem času (2. točka) in da mora poslovno sekretarko/tajnico podjetja pisno ali ustno obveščati o vseh naprej dogovorjenih terminih sestankov, dogovorov in odsotnosti (3. točka), vendar način izrabe letnega dopusta v listini ni omenjen. Ker je bilo glede na navedeno za presojo vprašanja, ali je bila tožnikova odsotnost v času kolektivnih dopustov upravičena, pravno relevantno le citirano določilo drugega odstavka 5. člena pogodbe o zaposlitvi, pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo to določilo presojati v povezavi z ostalimi določili pogodbe o zaposlitvi in z zgoraj omenjeno listino z dne 23. 6. 2009. Uveljavljana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 8. člena ZPP zato ni podana.

16. Tožena stranka svoje stališče, da je bila tožnikova odsotnost z dela neupravičena, zmotno utemeljuje s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 57/2013 z dne 14. 10. 2013. Vrhovno sodišče RS je namreč v navedeni zadevi presojalo, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi poslovodni osebi podala upravičena oseba, zato ne gre za primerljivo zadevo. Tudi sklicevanje tožene stranke na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 83/2016 z dne 1. 9. 2016 ni utemeljeno. V tej zadevi je namreč pritožbeno sodišče stališče, da delavec izrablja dopust v dogovoru z delodajalcem, zavzelo v okviru presoje upravičenosti delavke (in ne poslovodne osebe) do odškodnine za neizrabljen letni dopust, zato prav tako ne gre za primerljivo zadevo.

17. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 974/2013 z dne 19. 6. 2014 izpostavilo, da je tožnik v času odsotnosti poskrbel za nemoten potek dela, saj je bil na kolegiju 31. 7. 2009 izdelan seznam zaposlenih, ki so v času kolektivnega dopusta v službi, v času odsotnosti pa je o službenih zadevah z zaposlenimi in strankami komuniciral po mobilnem telefonu in preko elektronske pošte. Tožena stranka v pritožbi (pavšalno) uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njenih navedb, s katerimi je tem ugotovitvam nasprotovala, vendar tega pritožbenega očitka zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov za ugotovitev, da je tožnik v času odsotnosti poskrbel za nemoten potek dela. Sodišče prve stopnje je namreč ta zaključek v 32. točki obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljilo z ugotovitvijo, da lastnik tožene stranke D.D. od tožnika v spornem obdobju ni zahteval, naj se vrne na delo, čeprav je imel v skladu z določilom tretjega odstavka 5. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi to pravico zahtevati. Pritožba sicer pravilno povzema izpoved priče A.A., da vodja projekta pri E. med kolektivnim dopustom ni uspel navezati stika s tožnikom, vendar ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov izpoved te priče ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovitve, da je tožnik v času dopusta poskrbel za nemoten potek dela. Ker je tožnik v času svoje odsotnosti redno komuniciral z zaposlenimi in poslovnimi partnerji, je zmotno stališče tožene stranke, da bi moral biti v tem času v rednem kontaktu z lastnikom tožene stranke D.D. in da bi moral za to obdobje nekoga pooblastiti za vodenje družbe. To za zagotovitev nemotenega poteka dela ni bilo potrebno, takšna obveznost tožnika pa tudi iz določila 5. člena njegove pogodbe o zaposlitvi ne izhaja.

18. Pritožba neutemeljeno kot bistveno izpostavlja, da je pomočnica direktorja C.C. tožnika tik pred nastopom letnega dopusta izrecno opozorila, da delovni proces njegove odsotnosti trenutno ne dopušča. Glede na določilo drugega odstavka 5. člena pogodbe o zaposlitvi je bila namreč presoja v zvezi s tem pridržana tožniku kot direktorju in ne njegovi pomočnici, kot že obrazloženo, pa tožnik dovoljenja C.C. za izrabo letnega dopusta ni potreboval. Tudi dejstvo, da so v času kolektivnih dopustov delo opravljali lastnik tožene stranke, pomočnica direktorja in nekateri drugi zaposleni tožene stranke, ne dokazuje, da je bila tožnikova odsotnost z dela neupravičena. Nasprotno, dejstvo, da so nekateri zaposleni v času kolektivnih dopustov normalno opravljali delo, kaže na to, da je bilo za nemoten potek dela poskrbljeno. Pravilnost te ugotovitve ne nazadnje potrjujeta tudi izpovedi C.C. in D.D., da bi tožniku nekajdnevno odsotnost odobrila, če bi le izrazil takšno željo.

19. Tožena stranka dejanski ugotovitvi, da je tožnik v času svoje odsotnosti poskrbel za nemoten potek delovnega procesa, neutemeljeno nasprotuje tudi z navedbo, da ji v tem primeru 24. 8. 2009 na funkcijo direktorice ne bi bilo treba urgentno imenovati dotedanje pomočnice direktorja C.C.. Kot v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavlja tudi tožnik, je morala tožena stranka novo direktorico imenovati (že) zato, ker je tožniku 18. 8. 2009 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sicer s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1364/2009 z dne 8. 6. 2010 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1294/2010 z dne 19. 4.2011 pravnomočno ugotovljena kot nezakonita.

20. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je bila odsotnost F.F. v času kolektivnih dopustov upravičena, ker je bil o izrabi dopusta dogovorjen z lastnikom D.D. in ker oddelek plastike, katerega vodja je bil, v tem času ni obratoval. Vse navedeno namreč nima nobenega vpliva na pravilnost dejanske ugotovitve, da se je izraba dopusta pri toženi stranki v praksi očitno dopuščala tudi delavcem (na primer F.F.), ki glede na določbo 161. člena ZDR še niso pridobili pravice do izrabe celotnega dopusta (čeprav bi izrabo dopusta vodji oddelka plastike moral odobriti direktor, to je tožnik). S to ugotovitvijo je sodišče prve stopnje pravilno utemeljevalo zaključek, da tožnikova odsotnost tudi zaradi okoliščine, da še ni pridobil pravice do izrabe celotnega dopusta, ni bila neupravičena.

21. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 974/2013 z dne 19. 4. 2013 pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik o razlogih za svojo več kot 5-dnevno odsotnost z dela obvestiti bodisi poslovno sekretarko bodisi pomočnico direktorja, ki je delo direktorja opravljala v njegovi odsotnosti. Ker tega ni storil, je bil podan odpovedni razlog po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Kljub navedenemu pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izpodbijana odpoved ni bila podana iz utemeljenih in zakonitih razlogov, saj tožena stranka ni dokazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je pri tej presoji utemeljeno upoštevalo vse okoliščine, na katere je v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 749/2015 z dne 17. 3. 2016 opozorilo pritožbeno sodišče, in sicer da ostale v izredni odpovedi očitane hujše kršitve pogodbenih in delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR tožniku niso bile dokazane, da tožnikov izostanek z dela ni bil neupravičen ter da tožnikovo ravnanje v zvezi z dopustom ni imelo takšne teže, da bi samo po sebi onemogočalo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pritožba sicer uveljavlja, da sodišče prve stopnje okoliščine, da ostali očitki iz izredne odpovedi tožniku niso dokazani, ne bi smelo upoštevati, vendar je tožena stranka v izredni odpovedi obstoj pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR sama utemeljevala z navedbami (da je "delavec omajal ugled podjetja" in da bi nadaljevanje delovnega razmerja "povzročilo dodatne konfliktne situacije med družbenikom in delavcem, neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti odgovorne osebe delodajalca do poslovnih partnerjev kot tudi težko popravljivo poslovno škodo delodajalcu"), ki so se nanašale predvsem na nedokazane očitke. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem, da teža kršitve po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR sama po sebi opravičuje podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 184/2015 z dne 11. 1. 2016 že zavzelo stališče, da mora delodajalec tudi v primeru obstoja razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (ki je vsebinsko enaka v tem sporu relevantni 3. alineji 111. člena ZDR) v sodnem sporu zatrjevati in dokazovati, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

22. Sodišče prve stopnje je torej pri presoji (ne)možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka upoštevalo vse relevantne okoliščine, nato pa napravilo materialnopravno pravilen zaključek, da pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR za zakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil izpolnjen. Pritožba sicer s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 45/2013 z dne 17. 6. 2013 uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri tej odločitvi ni upoštevalo tožnikovega neprimernega in neustreznega odnosa do lastnika tožene stranke kot delodajalca, vendar to ne drži. Izpoved priče C.C., da je tožnik zlasti zadnji mesec pred odpovedjo (do nje in lastnika tožene stranke) izkazoval arogantnost, vzvišenost, gospodovalnost in nespoštovanje, je kot neverodostojno zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnik zadnji mesec pred vročitvijo izredne odpovedi sploh ni bil na delu, temveč v bolniškem staležu. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 8. člena ZPP, češ da pri presoji obstoja pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR neutemeljeno ni dokazno ocenilo listin "Razgovor lastnika/predstavnika lastnika z direktorjem z dne 23. 6. 2009" in "Pričakovanja za direktorja z dne 3. 3. 2009". Tožena stranka je z navedenimi listinami dokazovala svoje navedbe glede neprimernega odnosa tožnika, vendar to, da so bili odnosi med tožnikom in lastnikom tožene stranke nekoliko zaostreni, izhaja tudi iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Dejstvo, ki ga je tožena stranka želela dokazati z navedenimi listinami, je bilo torej že ugotovljeno, posledično pa uveljavljana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da omenjeno trenje med strankama ob upoštevanju vseh (zgoraj navedenih) okoliščin obravnavane zadeve samo po sebi še ne utemeljuje zaključka, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Pritožba zato neutemeljeno izpostavlja, da tožnik vse od nastopa izrabe dopusta do prenehanja delovnega razmerja s C.C. in D.D. ni komuniciral, da se jima je za svoje vedenje večkrat opravičil in da je menil, da se D.D. kot lastnik družbe "neutemeljeno vtika v njegovo vodenje podjetja". Poleg tega pa je pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 974/2013 z dne 19. 6. 2014 poudarilo, da neustrezne komunikacije med strankama ni bilo mogoče pripisati le tožniku.

23. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi nadalje očitala, da ji je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi prikril svoje zdravstvene težave. Da je bil ta očitek utemeljen, zmotno vztraja tudi v pritožbi. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je bila namreč odločitev tožnika o tem, ali bo govoril o intimnih podatkih glede prestanih bolezni, stvar njegove osebne odločitve. Na pravilnost tega zaključka ne vplivajo pritožbene navedbe, da je tožnik kandidiral za najzahtevnejše delovno mesto v družbi. Ker je tožena stranka z (neutemeljenim) očitkom prikrivanja zdravstvenega stanja utemeljevala tudi navedbe glede nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, to dodatno potrjuje pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen. Ne nazadnje je treba upoštevati tudi dejstvo, da je začasna odsotnost z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe že po samem zakonu, tj. po določbi 89. člena ZDR, neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

24. Pritožbena navedba tožene stranke, da tožnika v primeru, če bi vedela za njegovo zdravstveno stanje, nikoli ne bi izbrala kot najustreznejšega kandidata za mesto direktorja, potrjuje pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da sta bili tako redna odpoved z dne 18. 8. 2009, kot tudi izredna odpoved, ki je bila po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje le njeno nadaljevanje, podani predvsem zaradi tožnikovih zdravstvenih težav. Da je bilo tožnikovo zdravstveno stanje, četudi tedaj še ni šlo za daljši bolniški stalež, povod za odločitev lastnika tožene stranke, da tožniku 18. 8. 2009 "nepreklicno odpove delovno razmerje", je bilo pravnomočno ugotovljeno tudi s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1364/2009 z dne 8. 6. 2010. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, da je tožnik poslovno sekretarko tožene stranke M.M. o bolniškem staležu obvestil 17. 8. 2009 in da je lastnik tožene stranke D.D. aktivno sodeloval pri poslovanju družbe, pritožba neprepričljivo navaja, da D.D. s tožnikovim bolniškim staležem 18. 8. 2009 niti ni bil seznanjen.

25. Ker je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je bila ugotovljena kot nezakonita, je upravičen do vseh prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi jih prejel, če mu delovno razmerje pred iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne bi nezakonito prenehalo (prim. tudi sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 749/2014 z dne 23.10.2014). To vključuje tudi pravico do regresov za letni dopust za leta 2009, 2010, 2011 in 2012, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno. Na to, da je tožnik upravičen do reparacije za celotno obdobje, za katero je bila sklenjena nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi (to je do 30. 4. 2013), nima nobenega vpliva dejstvo, da ga je tožena stranka kot direktorja z dnem 10. 9. 2009 izbrisala iz sodnega registra, saj ni sprejemljivo niti dopustno, da bi se tožena stranka kot delodajalec na ta način po podaji (nezakonite) izredne odpovedi izognila posledicam svoje nezakonite odločitve oziroma breme te odločitve prevalila na delavca. Ker za odločitev v zadevi torej ni pomembno, da je tožena stranka tožnika 3. 9. 2009 odpoklicala s funkcije direktorja in da ga je 10. 9. 2009 kot direktorja izbrisala iz sodnega registra, so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Iz navedenih razlogov je neutemeljeno tudi pritožbeno uveljavljanje, da je tožnik do reparacije upravičen le za obdobje do poteka v pogodbi o zaposlitvi dogovorjenega poskusnega dela. Za odločitev o tožbenem zahtevku za reparacijo namreč ni pomembno, ali bi tožnik poskusno delo opravil. Bistveno je, da mu je tožena stranka 3. 9. 2009 podala nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa je zato (v okviru zahtevka) dolžno vzpostaviti stanje, kot da nezakonite odpovedi ne bi bilo. Hipotetične okoliščine, do katerih bi lahko prišlo, če odpoved ne bi bila nikoli podana, za odločitev niso pravno relevantne.

26. Tožena stranka se je namreč v individualni pogodbi o zaposlitvi s tožnikom (med drugim) dogovorila tudi za predčasno razrešitev oziroma odpoved pogodbe po odločitvi delodajalca (s ponudbo ustrezne druge zaposlitve ali "prekinitvijo" delovnega razmerja s tri mesečnim odpovednim rokom in odpravnino - 13. člen pogodbe o zaposlitvi). Tožena stranka bi torej lahko, ne glede na odpovedne razloge, določene v ZDR, tožniku pod dogovorjenimi pogoji kadarkoli podala odpoved pogodbe o zaposlitvi (s predčasno razrešitvijo). Ker se za to možnost ni odločila, temveč je tožniku podala izredno odpoved po določbah ZDR, pa so posledice nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za poslovodno osebo enake kot za druge delavce, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno.

27. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njenih navedb v zvezi s tem, da tožniku po 10. 9. 2009 obstoja delovnega razmerja za delovno mesto direktor ni mogoče priznati. Do teh navedb se je opredelilo v 43. do 47. točki obrazložitve sodbe, v katerih je zavzelo pravilno stališče, da izbris tožnika ko direktorja iz sodnega registra na ugotovitev obstoja delovnega razmerja nima nobenega vpliva. Tožena stranka nasprotno stališče v pritožbi zmotno utemeljuje s sklicevanjem na sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 209/2015 z dne 8. 3. 2016 ter opr. št. VIII Ips 227/2015 z dne 24. 11. 2015, saj ne gre za primerljivi zadevi. Sicer drži, da je Vrhovno sodišče RS v njiju zavzelo stališče, da z odpoklicem direktorja preneha tudi njegova pogodba o zaposlitvi, vendar je bila situacija v navedenih zadevah obratna od obravnavane. Odpovedi pogodb o zaposlitvi sta namreč v teh primerih sledili odpoklicu tožnikov s funkcij direktorja oziroma prokurista, poleg tega pa sta imela tožnika v individualnih pogodbah o zaposlitvi dogovorjeno t. i. klavzulo o povezanosti (to je da hkrati s prenehanjem njune funkcije iz kakršnegakoli razloga preneha tudi njuno delovno razmerje v družbi), ki po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru ni bila dogovorjena. Pritožba sicer temu nasprotuje s sklicevanjem na določilo 1. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi, da je pogodba sklenjena za določen čas trajanja tožnikovega mandata, vendar je v tej zvezi bistveno določilo 13. člena pogodbe o zaposlitvi, da tožniku v vseh primerih (tudi v primeru predčasne razrešitve) pogodba o zaposlitvi preneha s postopkom odpovedi in po poteku dogovorjenega roka.

28. Poleg tega pa iz razloga, ker je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne zaradi predčasne razrešitve s funkcije direktorja, niti ni pomembno, na kakšen način je bilo med strankama sicer urejeno predčasno prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Pritožba zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo z zaslišanjem tožnika in lastnika tožene stranke ugotavljati pravo voljo strank glede določila 13. člena pogodbe o zaposlitvi, posledično pa uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni podana.

29. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da bi moralo sodišče prve stopnje na dan 10. 9. 2009, ko je bil tožnik kot direktor izbrisan iz sodnega registra, sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi moralo o predlogu za sodno razvezo sicer res odločiti na podlagi v času odločanja veljavnih določb ZDR-1 in ne na podlagi prej veljavnih določb ZDR (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 119/2014 z dne 29. 9. 2014), vendar to ni vplivalo na pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi pred 30. 4. 2013 niso bili podani. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je z dnem odpoklica tožnika s funkcije direktorja nastal razlog nesposobnosti (za prenehanje delovnega razmerja), saj delovno razmerje na ta dan med strankama sploh ni več obstajalo.

30. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zaradi dejstva, da je bil tožnik 3. 9. 2009 razrešen s funkcije direktorja tožene stranke, tožniku v okviru reparacije neutemeljeno prisodilo nadomestilo plače v višini iz odpovedane pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je bilo namreč v posledici nezakonite odpovedi tožniku dolžno vzpostaviti takšno premoženjsko stanje, kot da odpovedi ne bi bilo. Odločitev o reparaciji, do katere je delavec upravičen v posledici nezakonite odpovedi, tudi nikoli ne more pomeniti kršitve "načela pravičnega ravnovesja", četudi je bila plača v odpovedani pogodbi o zaposlitvi "določena v izjemno visokem znesku". Tožena stranka zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se do njenih navedb v zvezi s tem ni opredelilo. Na pravico tožnika, da je v posledici nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi upravičen do vzpostavitve premoženjskega stanja, kot da odpovedi ne bi bilo, ne vplivajo niti pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo reparacijo za obdobje 4 let v skupnem znesku 300.000,00 EUR, čeprav je bil pri njej zaposlen le 3 mesece in da je bil eden od očitkov iz izredne odpovedi utemeljen. Bistveno je le to, da za podajo izpodbijane izredne odpovedi ni bilo utemeljenih, zakonitih razlogov. Pritožba tudi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je tožnik taktiziral in si kar 4 leta ni našel zaposlitve le zato, da bi iz naslova obravnavanega individualnega delovnega spora iztržil čim več. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nasprotno.

31. Tožena stranka v pritožbi podajo nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljeno opravičuje z navedbami, da druge možnosti za sankcioniranje tožnikovega nepravilnega ravnanja ni imela, ker v skladu z določbo petega odstavka 125. člena ZDR v času trajanja poskusnega dela delodajalec delavcu ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave. To pa ne pomeni, da lahko delodajalec delavcu zakonito poda izredno odpoved, četudi v resnici obstajajo razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi bilo odlašanje s podajo odpovedi do izteka poskusnega dela škodljivo za njeno poslovanje, kot navaja tožena stranka.

32. Sodišče prve stopnje je za presojo trditev tožene stranke, da tožnik ni upravičen do nadomestila plače v višini iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, ker ni storil vsega, kar je bilo v njegovi moči, da bi zmanjšal nastalo škodo, izvedlo obsežen dokazni postopek. Dokazna ocena v zvezi s tem je izčrpna, prepričljiva in ustrezno obrazložena (50. do 62. točka obrazložitve izpodbijane sodbe sodbe), zato pritožbeno sodišče ne dvomi v njeno pravilnost. Sodišče prve stopnje je v okviru zaslišanja tožnika toženi stranki utemeljeno prepovedalo postaviti vprašanje, ali lahko tožnik pojasni svoje mesečne obremenitve, ki presegajo znesek 2.000,00 EUR. Za odločitev o zahtevku za reparacijo namreč ni pomembno, za kakšen namen je tožnik v vtoževanem obdobju porabljal razpoložljiva denarna sredstva. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 298. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, zato ni podana.

33. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 3. 9. 2009 do 30. 4. 2013 brez redne zaposlitve, da se je v letu 2009 prijavil na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje ter da se je v letu 2009 vpisal na redni magistrski študij, zaradi česar je za čas študija (do leta 2013) izgubil status aktivnega iskalca zaposlitve. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik z intenzivnim iskanjem nove zaposlitve lahko pričel šele v letu 2010, saj je v letu 2009 trpel za paničnimi napadi. Pritožba tej ugotovitvi sicer nasprotuje, vendar pritožbeno sodišče, glede na to, da jo potrjuje tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatra dr. N.N., o njeni pravilnosti nima pomislekov. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožnik zato, ker je v vtoževanem obdobju študiral, do reparacije ni upravičen. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik ves čas študija aktivno iskal zaposlitev (v tem obdobju se je prijavil na 81 razpisov za delo doma in v tujini), razlog za njegov neuspeh pa je bil tudi v tem, da mu je delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu (toženi stranki) prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožba ponovno izpostavlja, da se je tožnik prijavljal le na razpise za vodstvena delovna mesta, vendar je že sodišče prve stopnje te navedbe pravilno zavrnilo z utemeljitvijo, da se je pač prijavljal na razpise za delovna mesta, za katera je menil, da jih je sposoben opravljati.

34. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka pravilno odločilo ob upoštevanju določbe 154. člena ZPP, določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) in priglašenih stroškovnikov. Pritožba sicer opozarja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu poleg nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja uveljavljal tudi plačilo odškodnine iz naslova mobinga, vendar je to okoliščino pri odmeri stroškov postopka upoštevalo tudi sodišče prve stopnje (glej 87. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

35. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

36. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).