Jedro

Stranki ni mogoče naprtiti krivde za ravnanje tretjih oseb, tudi njihovih družinskih članov, če ji niso izročile sodnega pisanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu toženca za vrnitev v prejšnje stanje ter odgovor na tožbo z dne 18. 4. 2012 štelo za pravočasen. Odločitev o stroških postopka glede obravnavanje predloga za vrnitev v prejšnje stanje je pridržalo za končno sodbo.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s predlogom, da sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne. Kot bistveno navaja, da tožencu ni uspelo izpodbiti zakonske domneve o resničnosti vsebine na vročilnici kot javni listini. V tej smeri je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pravilen je zaključek, da je podpis stranke na vročilnici podoben ostalim podpisom stranke v spisu. Pristnost oziroma nepristnost podpisa bi toženec moral dokazovati z izvedencem grafološke stroke, tega pa je predlagal prepozno. Tako ni dokazal, da vročilnice ni podpisal. Sodišče ne bi smelo upoštevati pisne izjave priče P. B., saj je bila ta podana prepozno. Ne gre namreč za izjavo, ki bi bila predložena na poziv ali s soglasjem sodišča. Prekluzijo je tožnik ugovarjal pravočasno. Sodišče ni zaslišalo dedka J. M., ker je toženec umaknil dokazni predlog z njegovim zaslišanjem, na izpovedbo mame toženca pa odločitve ni moglo opreti, ker je pred pričanjem pri odvetniku brala spis. Ker je upoštevalo prepozno predloženo listino, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 226. a in 286. člena ZPP. Zmotna je tudi ocena sodišča, da je toženec predlog vložil v subjektivnem roku. Ker je bila obravnava v kazenski zadevi v mesecu februarju 2012, je toženec 15-dnevni rok zamudil. Sodišče bi moralo odločiti o stroških postopka v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ter je odločitev o pridržanju stroškov napačna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Institut vrnitve v prejšnje stanje omogoča stranki, ki je zamudila rok za kakšno pravno dejanje in je zaradi tega izgubila pravico, da bi ga lahko še opravila, da v primeru upravičene zamude to dejanje opravi pozneje. V obravnavani zadevi toženec zatrjuje, da je zamudil rok za odgovor na tožbo, ker se je v času vročitve nahajal v tujini, pošiljka pa je bila vročena enemu od družinskih članov, ki mu je ni pravočasno izročil oziroma ga o njej obvestil. Toženec je s temi trditvami izpodbijal zakonsko domnevo o pravilnosti vsebine vročilnice kot javne listine, saj je trdil, da na njej ni njegovega podpisa, temveč podpis družinskega člana (dedka), in hkrati navajal upravičen razlog za zamudo pri vložitvi odgovora na tožbo (neizročitev pošiljke s strani družinskega člana). Stranki ni mogoče naprtiti krivde za ravnanje tretjih oseb, tudi njihovih družinskih članov, če ji niso izročile sodnega pisanja. V obravnavani zadevi je bilo vročeno prvo pisanje v postopku, torej tožba, zato tožencu tudi ni mogoče očitati, da bi pisanje mogel pričakovati in zato o svoji odsotnosti obvestiti sodišče. Sodišče prve stopnje se je zato pri obravnavi predloga pravilno osredotočilo na vprašanje, ali je toženec izkazal, da je za pošiljko izvedel šele naknadno, torej že po izteku roka za odgovor na tožbo, pri čemer pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča, ki tožencu pritrjujejo.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi toženec pristnost podpisa na javni listini lahko izpodbijal le z izvedencem grafološke stroke. Ker je bil ta dokazni predlog podan prepozno, ga sodišče prve stopnje ni smelo upoštevati, zato je resničnost toženčevih trditev ugotavljalo z drugimi predlaganimi dokazi. Ob tem je pravilno upoštevalo tudi dokaz s pisno izjavo priče. Gre za posebno metodo zaslišanja prič in ne za izvedbo listinskega dokaza. Ker je toženec dokaz z zaslišanjem priče P. B. predlagal pravočasno, naknadno predložene pisne izjave te priče ni mogoče šteti za prepozno. Gre namreč za isto dokazno sredstvo, sodišče pa je zaradi ekonomičnosti postopka soglašalo s stranko, da namesto neposrednega zaslišanja priče predloži njeno izjavo. Prav navedbe te priče, očeta toženca, pa potrjujejo toženčeve trditve o njegovi odsotnosti v času vročanja tožbe, kar nadalje pomeni, da je pošiljko prevzela tretja oseba. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti soglaša z dokazno oceno, ki jo je sodišče podrobno obrazložilo v 11. točki izpodbijanega sklepa, saj je prepričljiva in se opredeli do vseh izvedenih dokazov, ki jih primerjalno oceni.

6. Da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje toženec vložil znotraj objektivnega 6-mesečnega roka iz tretjega odstavka 117. člena ZPP med strankama ni sporno. Toženec je z zadostno verjetnostjo izkazal tudi, da je predlog vložil pravočasno znotraj 15-dnevnega subjektivnega roka, ki ga zakon veže na trenutek, ko je izvedel za zamudo. V zvezi s tem je zatrjeval, da ga je o vložitvi tožbe obvestil odvetnik na obravnavi v kazenski zadevi, nato pa se je z njim posvetoval in vložil pritožbo. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 53197/2010 z dne 12. 9. 2012 (priloga B 11) izhaja, da je bilo v zadevi izvedenih več narokov, med drugimi tudi 15. 2. in 4. 4. 2012. Ker je toženec ob zaslišanju navajal, da ima v spominu, da je bila obravnava v četrtem mesecu, iz spisa pa tudi izhaja, da je 6. 4. 2012 pooblastil odvetnika K., da vpogleda v obravnavano zadevo, pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazni zaključek sodišča prve stopnje o pravočasnosti vloženega predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

7. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, je višje sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. ZPP.