Jedro

Tožniku pravica do obrambe v postopku razrešitve z mesta direktorja ni bila zagotovljena niti v minimalnih okvirih, saj ga tožena stranka na sejo, na kateri je o tem odločala, ni vabila, ter mu ni vročila razširjenega predloga za razrešitev. Zaradi tega je njegov tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine zaradi nezakonite predčasne razrešitve, ki je bila za ta primer predvidena v pogodbi o zaposlitvi, utemeljen.

Odpravnina zaradi predčasne razrešitve in nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je neutemeljeni razrešitvi sledilo, se ne izključujeta in je tožnik upravičen tudi do reparacije za čas, ko dela zaradi nezakonite odločitve tožene stranke ni opravljal.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 3. točki izreka delno spremeni tako, da se ta del izreka sodbe na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 23.1.1999 do 6.9.1999 obračunati mesečno nadomestilo plače v bruto zneskih ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dnevov zapadlosti do plačila oziroma do dneva, ko vsota zapadlih, a neplačanih obresti doseže glavnico, izračunane od naslednjih bruto zneskov: - 41.073,00 SIT, zapadlost 28.02.1999, - 654.048,40 SIT, zapadlost 31.03.1999, - 632.531,00 SIT, zapadlost 30.04.1999, - 627.839,00 SIT, zapadlost 31.05.1999, - 643.459,49 SIT, zapadlost 30.6.1999, - 643.627,50 SIT, zapadlost 31.07.1999, - 643.990,30 SIT, zapadlost 31.08.1999, - 654.927,90 SIT, zapadlost 30.09.1999. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 6.9.1999 do 31.3.2002 po plačilu dohodnine izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dnevov zapadlosti do plačila oziroma do dneva, ko vsota zapadlih, a neplačanih obresti doseže glavnico, izračunane od naslednjih bruto zneskov: ? 435.203,00 SIT, zapadlost 31.10.1999, ? 408.820,29 SIT, zapadlost 30.11.1999, ? 414.048,50 SIT, zapadlost 31.12.1999, ? 421.869,00 SIT, zapadlost 31.01.2000, ? 450.507,60 SIT, zapadlost 29.02.2000, ? 482.194,88 SIT, zapadlost 31.03.2000, ? 428.249,10 SIT, zapadlost 31.04.2000, ? 432.201,20 SIT, zapadlost 31.05.2000, ? 446.088,10 SIT, zapadlost 30.06.2000, ? 431.682,70 SIT, zapadlost 31.07.2000, ? 453.793,47 SIT, zapadlost 31.08.2000, ? 452.841,60 SIT, zapadlost 30.09.2000, ? 463.227,10 SIT, zapadlost 31.10.2000, ? 475.363,00 SIT, zapadlost 30.11.2000, ? 471.037,60 SIT, zapadlost 31.12.2000, ? 487.237,80 SIT, zapadlost 31.01.2001, ? 549.163,90 SIT, zapadlost 28.02.2001, ? 549.593,79 SIT, zapadlost 31.03.2001, ? 527.663,40 SIT, zapadlost 30.04.2001, ? 520.756,50 SIT, zapadlost 31.05.2001, ? 529.191,76 SIT, zapadlost 30.06.2001, ? 529.982,40 SIT, zapadlost 31.07.2001, ? 507.365,00 SIT, zapadlost 31.08.2001, ? 489.381,80 SIT, zapadlost 30.09.2001, ? 492.359,40 SIT, zapadlost 31.10.2001, ? 516.481,09 SIT, zapadlost 30.11.2001, ? 507.698,70 SIT, zapadlost 31.12.2001, ? 527.326,97 SIT, zapadlost 31.12.2002, ? 587.719,88 SIT, zapadlost 28.02.2002, ? 585.008,40 SIT, zapadlost 31.03.2002, ? 559.456,77 SIT, zapadlost 30.04.2002, vse v roku osem dni pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek (za plačilo prispevkov od bruto plač za čas od 6.9.1999 do 31.3.2002 in glede zakonskih zamudnih obresti) se zavrne." V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je sklep Študentskega parlamenta, sprejet na 9. redni seji dne 14.1.1999 "XX XXX v Ljubljani razrešuje M.P. z mesta direktorja XXX v Ljubljani zaradi grobih kršitev pooblastil in neizpolnjevanja dolžnosti " nezakonit in se odpravi oziroma razveljavi (1. točka izreka). Odločbo tožene stranke z dne 25.1.1999, s katero je bil tožnik predčasno razrešen s funkcije direktorja XXX ter mu je prenehalo delovno razmerje, ter odločbo tožene stranke z dne 16.3.1999, s katero je tožniku prenehala funkcija direktorja tožene stranke in mu je z dnem 22.1.1999 prenehalo delovno razmerje, je razveljavilo (2. točka izreka) ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati mesečno bruto razlike v plačah za obdobje od 23.1.1999 do 6.9.1999 in razliko med plačo, ki bi jo pri toženi stranki prejemala od 6.9.1999 do 31.3.2002 v bruto višini 19.675.102,07 SIT ter tožniku po plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov izplačati mesečne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od dnevov zapadlosti, razvidnih iz izreka sodbe, v roku 8-ih dni pod izvršbo (3. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek po izplačilu razlike v plačah v višini 10,27 SIT je zavrnilo (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v višini 7.240.094,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.2.1999 dalje do plačila in od tega zneska obračunati vse davke in prispevke, v 8-ih dneh pod izvršbo (5. točka izreka) ter stroške postopka v višini 475.396,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo, svoje stroške pa nosi sama (6. točka izreka).

Zoper sodbo (njen ugodilni del) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil tožnik s funkcije direktorja tožene stranke razrešen že s sklepom študentskega parlamenta z dne 14.5.1998, zoper katerega se ni pritožil, tako da je ta veljaven, zakonit, dokončen in pravnomočen. Sejo dne 14.5.1998 je spremljal notar, notarski zapisnik pa ima značaj javne listine. Ta razrešitev je bistvena oziroma je predhodno vprašanje v tem postopku. V zvezi s tem je bila izdana začasna odredba - tožniku je bilo prepovedano opravljanje del in nalog direktorja tožene stranke. Tožnik je izvršil vsa dejanja, da je bil sklep umaknjen iz pravnega prometa, da ne bi prišlo do njegove realizacije. Teh novih dejstev in dokazov tožena stranka ni mogla predložiti brez svoje krivde do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave, ker se pri toženi stranki mesečno oziroma letno menjavajo osebe, ki opravljajo študentske funkcije. Določen del dokumentacije je bil odtujen. Kasnejši zakoniti zastopniki in študentski predstavniki s temi dokazi in dejstvi iz objektivnih razlogov niso bili seznanjeni. Za to pa je vedel tožnik, ki je o tem molčal. Ravnal je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Pri tem gre ne za dejansko vprašanje, ampak za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je bila s sklepom z dne 14.5.1998 seznanjena 15.3.2006 - navadno po pošti od neznane osebe. Nadalje navaja, da iz listin v spisu tudi ne izhaja, da je tožnik v roku 15 dni vložil pritožbo zoper prvostopenjsko odločitev tožene stranke. Ugovor je vložil šele 16.2.1999. Glede na pravilo o dokaznem bremenu ni dokazal pravočasne vložitve ugovora. Tudi ni dokazano, ali je pravočasno vložil tožbo, saj je bila ta na sodišče vložena 7.4.1999, drugostopenjski sklep pa izdan 16.3.1999. Zadnji dan za vložitev tožbe je bil 31.3.1999. Tožena stranka opozarja tudi na procesne kršitve. To so vprašanja materialnega prava, katera mora sodišče rešiti po uradni dolžnosti. Tožbo bi moralo zavreči kot prepozno. Ker tega ni storilo, je kršilo določbe predhodnega preizkusa tožbe ter 1. odstavek 339. člena ZPP. Ker je tožena stranka 7.5.2002 nasprotovala spremembi tožbe z dne 20.3.2002, bi moralo sodišče odločiti, ali spremembo tožbe dovoli ali ne. Ker o tem ni odločilo, je kršilo 1. odstavek 339. člena ZPP. Sodba se v tem delu tudi ne da preizkusiti, saj o tem nima razlogov. Uveljavlja tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je tožnik imel pravico do zagovora, kot izhaja iz zapisnika seje z dne 14.1.1999, kjer pod točko 2 - razrešitev direktorja izhaja, da je dobil možnost zagovora. Na seji parlamenta je prišel in se aktivno vključil, s tem je pristal na način in roke vabljenja na sejo. Zagotovljeni so mu bili minimalni okviri pravice do obrambe. Sploh pa nikoli ni izpodbijal zakonitosti zapisnika 9. redne seje oziroma ni podal pripomb na ta zapisnik. Tudi na sodišču 14.12.2005 je priznal, da zapisnik z dne 14.1.1999 odraža dejansko stanje, šele na dodatno vprašanje je zanikal, da je dobil možnost zagovora. S tem, ko je poklical TV, je sam zakrivil situacijo, da je bilo potrebno izključiti javnost, s tem pa je sebi dodatno onemogočil, da bi lahko še dobil besedo. Napačna uporaba vsebine zapisnika z dne 14.1.1999 pomeni tudi bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi v izpodbijani sodbi v nasprotju z vsebino te listine, so pa tudi v nasprotju z vsebino zapisnikov o izpovedbah prič, ki so izpovedale, da je tožnik imel pravico do zagovora. To, da je drugostopenjski organ tožene stranke v ugovornem postopku odločil v tožnikovo škodo s tem, ko je datum prenehanja delovnega razmerja spremenil s 25.1.1999 na 22.1.1999, ne more biti razlog za nezakonitost celotnega sklepa. Ker sodba o tem nima odločilnih razlogov, se je ne da preizkusiti. Navaja še, da gre tožniku po pogodbi o zaposlitvi v primeru neutemeljene razrešitve le odpravnina, ne pa tudi razlika v plači. Odločitev je v nasprotju s sodno prakso. Ta odpravnina je oblika odškodnine za neutemeljeno razrešitev. Sodišče je ugotovilo, da je tožniku nastala škoda najmanj v višini razlike v plači, čeprav niti ni zatrjeval odškodninskega delikta. Sodba nima razlogov o štirih elementih odškodninskega delikta in se tako ne da preizkusiti. Če bi izpodbijana odločitev obveljala, potem so nepotrebne določbe individualnih pogodb o zaposlitvi v zvezi z odpravninami. Tožnik ni imel pravice do razporeditve na drugo delovno mesto, ampak le do poslovodne funkcije, zato mu razlika v plači ne pripada. Do tega bi bil upravičen, če bi bilo tako določeno v pogodbi o zaposlitvi. Odpravnina in razlika v plači se izključujeta. Sploh pa je odločitev o priznanju odpravnine in razlike v plači preuranjena, saj šeni pravnomočno odločeno, ali so izpodbijane odločitve tožene stranke zakonite ali ne, zato bi bilo potrebno tožbo v tem delu zavreči. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni ter tožbo zavrže, podrejeno pa, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da zatrjevana nova dejstva in novi dokazi ne vplivajo na odločitev, sploh pa bi jih tožena stranka lahko uveljavljala do konca glavne obravnave. Trditev v zvezi s prepozno vložitvijo ugovora in tožbe ne drži. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, zlasti ne kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, katero poleg kršitve določb pravdnega postopka v smislu 1. odstavka 339. člena ZPP uveljavlja tudi pritožba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo odločilna dejstva, pomembna za odločitev v tej zadevi, vendar pa je zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava (obveznost plačila prispevkov za čas, ko se ne priznava obstoj delovnega razmerja) sprejelo delno napačno odločitev.

Pritožbeno sodišče je v predmetni zadevi enkrat že odločalo. Sodbo sodišča prve stopnje z dne 7.6.2002, s katero je bil tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, je v pretežnem delu (razen glede odločitve o odškodnini za neizkoriščen letni dopust) razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. V razveljavitvenem sklepu je opozorilo na to, da predlog z dne 24.4.1998 za razrešitev direktorja tožene stranke z dnem 12.1.1999 ni bil zgolj nebistveno dopolnjen, pač pa da je bil po vsebini bistveno širši, saj je vseboval očitke, ki so se nanašali na čas od aprila 1998 dalje, kar je čas po vložitvi prvega predloga za predčasno razrešitev, zaradi česar bi morala tožena stranka dopolnjeni predlog za razrešitev tožniku vročiti v skladu s 194. členom poslovnika, ki določa, da mora predsednik XX po prejemu predloga za razrešitev direktorja XXX, le-tega nemudoma obvestiti. Ugotovilo je, da iz dokazov, izvedenih v prvotnem postopku, ni razvidno, da bi bila tožniku četudi je bil prisoten na seji, na kateri se je obravnavala njegova razrešitev, dana možnost vsebinske priprave na zagovor oziroma možnost, da dokaže svoje navedbe o neutemeljenosti predčasne razrešitve. Zaključek, da je bila tožniku zagotovljena pravica do obrambe v postopku predčasne razrešitve, je torej ocenilo kot preuranjen ter sodišču prve stopnje naložilo, da bi bilo potrebno v ponovljenem postopku vsaj z zaslišanjem tožnika, po potrebi pa tudi z izvedbo drugih predlaganih dokazov, preveriti, ali je bila tožniku res zagotovljena pravica do obrambe vsaj v minimalnih okvirih. Opozorilo je tudi, da drugostopenjski organ tožene stranke ne bi smel na ugovor tožnika spremeniti datuma prenehanja delovnega razmerja v tožnikovo škodo.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku upoštevalo navedena stališča in napotila pritožbenega sodišča ter v ponovljenem postopku tožbenemu zahtevku ugodilo (razen glede plačila 10,27 SIT). Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, med katerimi je bistvena ugotovitev, da tožena stranka tožniku ni vročila razširjenega predloga za razrešitev in ga tudi ni vabila na sejo študentskega parlamenta 14.1.1999, na kateri je bil razrešen. Tako je sodišče prve stopnje sledilo tožniku, ki je izpovedal, da je na to sejo prišel, ker ga je telefonsko poklical M.S. (kar je ta potrdil, zaslišan kot priča) in mu povedal, da je njegova razrešitev uvrščena na dnevni red; šele ko je prišel na sejo, je ugotovil, da je predlog za razrešitev po vsebini drugačen od prejšnjega. Sodišče je pravilno zaključilo, da tožniku ni bila zagotovljena pravica do obrambe niti v minimalnih okvirih, ker mu ni bila dana možnost vsebinske priprave na zagovor oziroma možnost, da dokaže neutemeljenost predčasne razrešitve. Navedenega ne spremeni dejstvo, da je bil tožnik na seji prisoten niti ne dejstvo, da je bila seja prekinjena zato, da je šel tožnik po dokumentacijo, potrebno za zagovor, saj iz izpovedb priče A.R., T.J., M.B. ter T.S. izhaja, da tožnik v nadaljevanju seje ni imel možnosti, da bi se zagovarjal, ampak so tako prešli na glasovanje o njegovi razrešitvi. Pravilna ugotovitev v zvezi z (ne)zakonitostjo tožnikove razrešitve je bistvena za odločitev v obravnavani zadevi, saj vpliva tudi na presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja.

Tožena stranka šele v pritožbi uveljavlja dejstvo, da je bil tožnik s funkcije direktorja razrešen že 14.5.1998 in prilaga listinske dokaze, s katerimi prej zaradi njihove odtujitve ni razpolagala. Po 1. odstavku 337. člena ZPP uveljavljanje novih dejstev in novih dokazov ni dopustno, razen če pritožnik dokaže, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti do konca prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca postopka pred sodiščem prve stopnje. Okoliščina, da se pri toženi stranki vodilni delavci pogosto menjavajo, kar naj bi bil razlog za to, da tožena stranka ni vedela za predhodni postopek tožnikove razrešitve, ne more predstavljati razloga za upoštevanje pritožbenih novot. Gre namreč za okoliščino na strani tožene stranke, ne pa za kakšno drugo okoliščino, katera toženi stranki vse do vložitve pritožbe brez njene krivde ne bi mogla biti znana, tako da po oceni pritožbenega sodišča ni razlogov za dopustitev pritožbenih novot. Sploh pa glede na sporno razrešitev z dne 14.1.1999 morebitna predhodna razrešitev očitno dejansko ni bila izvršena in niti ni bistvena za odločitev v tem sporu.

O dovolitvi spremembe tožbe bi sodišče prve stopnje sicer res že v prvem postopku moralo odločiti s posebnim sklepom v skladu s 1. in 7. odstavkom 185. člena ZPP, vendar ta opustitev sodišča ob dejstvu, da so bili sicer po vsebini podani razlogi za dovolitev spremembe tožbe iz 1. odstavka 185. člena ZPP, ne pomeni relativno bistvene kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. To, da sodišče v izpodbijani odločbi ni razlogovalo o spremembi tožbe tudi ne predstavlja kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Postopkovna kršitev po tej določbi tudi ni podana iz razloga, ki ga prav tako uveljavlja pritožba - da bi moralo sodišče iz vsebine zapisnika ter na podlagi izpovedb prič ugotoviti, da je tožniku bil omogočen zagovor. Pritožba namreč s tem (neutemeljeno) uveljavlja zmotno dokazno oceno in se napačno sklicuje na kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja prepozno vložitev ugovora (16.2.1999) zoper prvostopenjski sklep tožene stranke ter tudi prepozno vložitev tožbe (7.4.1999). Iz spisa namreč izhaja, da je tožnik v tožbi (list. št. 5) navedel, da mu je bil sklep o predčasni razrešitvi in o prenehanju delovnega razmerja z dne 14.1.1999 vročen 1.2.1999, tožena stranka pa tega ni zanikala. Tožnik je zoper sklep vložil ugovor z dne 16.2.1999 po odvetniku, kateremu je nato tožena stranka vročila drugostopenjski sklep z dne 16.3.1999, in sicer dne 22.3.1999 (A10). Tako ugovor kot tožba sta bila vložena v okviru zakonsko določenih rokov, in sicer ugovor v okviru 15-dnevnega roka od vročitve prvostopenjskega sklepa iz 2. odstavka 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. RS, št. 60/89 s sprem.) ter tožba v okviru 15-dnevnega roka od vročitve drugostopenjskega sklepa iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR. Pritožba pravilno navaja, da pazi sodišče na pravočasno vložitev tožbe po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, da je o pravočasno vloženi tožbi odločalo meritorno. Ker tožba ni bila prepozna, sodišče ni kršilo določb ZPP o predhodnem preizkusu tožbe in tako ni storilo kršitve v smislu 1. odstavka 339. člena ZPP, saj ni bilo podlage za zavrženje tožbe.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi pomanjkljive obrazložitve v zvezi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja. Sodišče je v zvezi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja resda izpostavilo predvsem to, da je bilo ravnanje tožene stranke v ugovornem postopku tožniku v škodo (drugostopenjski organ tožene stranke datuma prenehanja delovnega razmerja, ki je bil v prvostopenjski odločbi določen s 25.1.1999 oziroma na dan vročitve sklepa, ne bi smel spremeniti v datum 22.1.1999 - četudi bi bilo to materialnopravno pravilno) in kot tako nedopustno, ter da tožniku dne 22.1.1999 delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Ni torej izrecno navedlo, da je nezakonito prenehanje delovnega razmerja posledica nezakonite razrešitve s funkcije direktorja tožene stranke, vendar pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe vendarle izhaja, da sta vprašanji razrešitve in prenehanja delovnega razmerja povezani. Iz 2. odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da tožniku v primeru razrešitve preneha delovno razmerje z dnem imenovanja novega direktorja, jasno izhaja, da je prenehanje delovnega razmerja zgolj posledica razrešitve (ker je bilo delovno razmerje sklenjeno le za določen čas za čas trajanja mandata direktorja). Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila tožnikova razrešitev zaradi kršene pravice do obrambe nezakonita in s tem tudi neutemeljena. Posledično je nezakonito tudi prenehanje delovnega razmerja.

Tožnik je zaradi neutemeljene razrešitve po 3. odstavku 3. člena pogodbe o zaposlitvi upravičen do odpravnine v višini 12 bruto plač v zadnjem mesecu pred razrešitvijo. Sodišče je pravilno odločilo o podlagi, višini in teku zakonskih zamudnih obresti v zvezi s tožbenim zahtevkom iz naslova odpravnine. Iz naslova nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa mu je priznalo še nadomestilo plače oziroma razliko v plači, pri čemer pa je za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu sprejelo delno napačno odločitev.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se odpravnina in nadomestilo plače oziroma razlike v plači za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izključujeta. Tožnik je s toženo stranko sklenil delovno razmerje kot direktor za čas trajanja mandata - od 1.4.1998 do 31.3.2002. Iz tožbenega zahtevka je razbrati zahtevo po priznanju obstoja delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja do zaposlitve pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je v zvezi s priznanjem nadomestila plače oziroma vtoževanih razlik v plači pravilno navedlo, da je tožniku zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke nastala škoda v višini priznanih zneskov. Če delavcu delovno razmerje preneha nezakonito, je delodajalec odgovoren za škodo, ki delavcu s tem nastane. Tako je tožnik za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 23.6.1999) pa do datuma, ko se je zaposlil pri drugem delodajalcu (6.9.1999), upravičen do priznanja obstoja delovnega razmerje in plače, ki bi jo prejemal kot direktor tožene stranke. Za čas od 6.9.1999 do 31.2.2002 pa je upravičen le do povrnitve gmotne škode zaradi izgube zaslužka, do katerega je prišlo zaradi ravnanja tožene stranke. Po 185. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. RS, št. 29/78, 39/85, 57/89, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS) je oseba, ki je odgovorna za škodo, dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Če vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, mora oškodovancu izplačati odškodnino, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen je bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja (190. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je te določbe očitno upoštevalo, vendar pa pri tem ni upoštevalo dejstva, da tožnik, ki je bil od 6.9.1999 do 31.3.2002 zaposlen pri drugem delodajalcu, za ta čas ne more biti upravičen do priznanja obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, posledično pa tudi ne do plačila prispevkov iz delovnega razmerja. Delavec ne more biti v delovnem razmerju za polni delovni čas pri dveh delodajalcih hkrati. Z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu pa tožnik ni izgubil pravice od tožene stranke zahtevati izplačilo mesečnih neto zneskov v višini razlike med neto plačo, ki bi jo prejemal kot direktor tožene stranke in prejemki, ki jih je prejemal v času zaposlitve pri drugem delodajalcu, pri čemer je tožena stranka od prisojenih razlik dolžna plačati tudi dohodnino.

Pri odločitvi o zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov je potrebno upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I.300/044 z dne 2.3.2006. Priznani zneski so zapadli v plačilo v času, ko je veljal ZOR, ki ni vseboval določbe, da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, kot to določa 376. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Prehodna določba 1060. člena ZO določa, da se ZOR še vedno uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ. Tožniku gredo zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov od dneva zapadlosti do plačila oziroma do datuma, ko vsota zapadlih, a neplačanih obresti, doseže glavnico.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev na podlagi 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je toženi stranki za čas od 6.9.1999 do 31.3.2002 naložilo zgolj plačilo neto zneskov in pripadajočega davka (dohodnine) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ne pa tudi prispevkov, kar je predmet zavrnitve tožbenega zahtevka (poleg delne zavrnitve obrestnega zahtevka). Preostali nespremenjeni izpodbijani del sodbe je potrdilo (352. člen ZPP).

V izpodbijani sodbi so bili stroški priglašeni in prisojeni le v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja (tar. št. 15/1.b-3 Odvetniške tarife - OT, Ur. l. RS, št. 45/2003 s sprem.), ne tudi v zvezi z denarnim zahtevkom (tar. št. 15/1.a OT) glede na vrednost spornega predmeta (tar. št. 18/1 OT). Tožnik bi bil za čas po razrešitvi tožbe na denarni zahtevek upravičen celo do višjih stroškov kot jih je priglasil. Zato sprememba sodbe ne vpliva na odločitev o stroških v prvostopenjski sodbi.

Tožena stranka je s pritožbo sicer deloma uspela, vendar, ker je uspela doseči spremembo odločitve le v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja, ni upravičena niti do delne povrnitve stroškov pritožbenega postopka, saj krije delodajalec v teh sporih sam svoje stroške ne glede na izid postopka (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur. l. RS, št. 2/2004). Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj ni vplivalo na odločitev pritožbenega sodišča, krije tudi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).