Jedro

Okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, sodišče vrednoti v vsakem konkretnem primeru posebej v okviru istega kazenskega predpisa.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9. 11. 2009 obsojenega D. F. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu določilo kazen 1 (enega) leta in 8 (osmih) mesecev zapora. Preklicalo je pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku K 49/2006 z dne 10. 7. 2006, s katero je bila obsojencu določena kazen 6 (šestih) mesecev zapora s preizkusno dobo 3 (treh) let ter mu nato po določbah o steku izreklo enotno kazen 2 (dve) leti zapora. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15. 6. 2010 delno ugodilo pritožbi obsojenčeve zagovornice in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je obsojencu za storjeno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 218. člena izreklo kazen 1 (eno) leto in 8 (osem) mesecev zapora. Odločilo je, da se pogojna obsodba, izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku, ne prekliče in da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice obremenijo proračun. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne uporabe kazenskega materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe. Podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v pisnem odgovoru, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

4. Zagovornik se je o odgovoru državne tožilke pisno izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da pravnomočna sodba ne vsebuje razlogov o presoji obsojenčevih navedb, da ni šlo za protipravno prilastitev stvari, ampak le za izterjavo dolga, zato sodba tudi nima razlogov o obsojenčevem naklepu.

8. V pravnomočni sodbi se je sodišče prve stopnje opredelilo do navedb obsojenca ter podalo jasne in konkretne razloge, zakaj ne sledi njegovemu zagovoru, da je šlo le za dolg ne pa za pridobitev protipravne premoženjske koristi (stran 4 in 5 sodbe sodišča prve stopnje, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje na strani 3 in 4 obrazložitve sodbe). Zatrjevanje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o dejstvih, od katerih je odvisna uporaba kazenskega zakona, tako ni utemeljeno. V pretežnem delu zahteve, v katerem pa zagovornik zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, pa zagovornik polemizira s presojo sodišča o obsojenčevih navedbah in z zaključki sodišča, kar pa ne predstavlja uveljavljanja navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zatrjevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Tudi zagovornikove trditve, da se je storilec (mladoletni sostorilec) samostojno odločil za storitev kaznivega dejanja in da ni dokazano, da je obsojenec ravnal v sostorilstvu, pomeni zatrjevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, to je, da dejstva, na podlagi katerih je sodišče sklepalo na obstoj odločilnih dejstev, pomembnih za ugotovitev, da je podan v obsojenčevem ravnanju zakonski znak kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem odstavku 218. člena KZ (dejanje stori dvoje ali več oseb), niso pravilno ugotovljena. Tudi v tem delu zahteve, v kateri vložnik poskuša utemeljiti kršitev kazenskega zakona, ostaja le na ravni izpodbijanja dejanskega stanja in ne uveljavlja dovoljenih razlogov za zahtevo za varstvo zakonitosti. Kršitve kazenskega zakona, to je, da je dejanje napačno pravno opredeljeno, kot je mogoče razbrati iz trditve, da obsojenec ni ravnal v sostorilstvu in ni bistveno prispeval k izvršitvi kaznivega dejanja, ampak gre v njegovem ravnanju zgolj za pomoč pri kaznivem dejanju (4. točka 372. člena ZKP), vložnik zahteve ne more uveljaviti s trditvijo, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Zaradi kršitve kazenskega zakona se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti le tedaj, če je bil na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon.

10. Z navedbami o izrečeni kazni enega leta in osmih mesecev zapora zagovornik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki jo stori sodišče, če krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji in pri tem prekorači pravice, ki jih ima po zakonu. Z navedbami, da bi sodišče pri odmeri kazni moralo upoštevati obsojenčevo starost, njegovo vlogo pri dejanju, da ni pravilno presodilo obteževalnih okoliščin, ter trditvijo, da gre za popolnoma arbitrarno odločitev sodišča pri odmeri vrste in višine kazni brez utemeljenih razlogov, zagovornik ne uveljavlja vprašanja zakonitosti izrečene kazni, ampak vprašanja njene primernosti, ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, pravilno upoštevane. Gre za razlog, s katerim se lahko izpodbija sodba sodišča prve stopnje (374. člen ZKP). O pritožbi zoper odločbo o kazni je odgovorilo že sodišče druge stopnje (stran 4 sodbe). Neutemeljene so tako tudi navedbe, v katerih zagovornik primerja izrečeno kazen z izrečeno kaznijo v drugi kazenski zadevi drugemu storilcu. Sodišče odmeri kazen storilcu v mejah predpisane kazni za posamezno kaznivo dejanje, glede na težo storjenega kaznivega dejanja in storilčevo krivdo ter ob upoštevanju okoliščin, ki vplivajo na to, ali bo kazen večja ali manjša (olajševalne in obteževalne okoliščine). Sodišče ob vrednotenju okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni, v okviru individualizacije kazni kazen izreče. Okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, sodišče vrednoti v vsakem konkretnem primeru posebej v okviru istega kazenskega predpisa. Ker se po navedenih kriterijih kazen vedno odmerja individualno, se tako ni mogoče strinjati z zagovornikom, da je odločitev o kazni arbitrarna. Neutemeljene pa so tudi zagovornikove navedbe o 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, da je ugotovitev sodišča, da je bil obsojenec že večkrat kaznovan protispisna, saj je bil obsojenec do storitve kaznivega dejanja 14. 9. 2006 obsojen zgolj zaradi kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena KZ. Tako imenovana protispisnost je podana samo, če se nanaša na kakšno odločilno, pravno relevantno dejstvo, in le takrat, če sodišče v sodbi reproducira dokaz (podatke iz izpiska iz kazenske evidence) v nasprotju z njegovo vsebino. Sodišči prve in druge stopnje sta v sodbah ugotovili, da je bil obsojenec do storitve obravnavanega kaznivega dejanja spoznan za krivega le za kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena KZ, kar poudarja zagovornik. Ugotovili sta tudi, da je bil obsojenec po dejanju večkrat kaznovan, tudi zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, kar je tudi navedeno v izpisku iz kazenske evidence za obsojenca.

11. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene s sodbo sodišča prve stopnje. Stroški postopka predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.