Jedro

Namen ZOPNI je preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi. Ta namen se zagotavlja z odvzemom premoženja tistim, ki so ga pridobili na nezakonit način, ali je bilo tako premoženje nanje preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti.

Toženka uveljavlja poseg v njeno pravico do zasebne lastnine, vendar pa gre za lastnino, ki je bila pridobljena na nepošten način. Varstvo tako pridobljene pravice pa ne more biti absolutno.

Instituta odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem oziroma odvzema predmetov, kadar je nevarno, da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razloge morale, po svoji naravi ne moreta doseči cilja in namena ZOPNI, kot ga določa 2. člen tega zakona, zaradi česar je njegova uvedba nujna.

Določba o razširjenem odvzemu premoženja nezakonitega izvora z uporabo obrnjenega dokaznega bremena je tudi določba mednarodnih konvencij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor druge toženke z dne 19. 12. 2014 zoper drugo, tretjo, četrto in peto alinejo I. točke ter zoper peto, šesto, sedmo in osmo alinejo II. točke izreka sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2714/2014-V z dne 25. 11. 2014 zavrnilo in odločilo, da ostane v veljavi druga, tretja, četrta in peta alineja I. točke ter peta, šesta, sedma in osma alineja II. točke izreka sklepa z dne 25. 11. 2014; odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper sklep je druga toženka vložila pravočasno pritožbo in navajala, da izpodbijani sklep temelji na zakonu, ki je v nasprotju z Ustavo RS, zato je predlagala, da sodišče na podlagi 156. člena Ustave prekine postopek in vloži zahtevo za presojo ustavnosti določb Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI); če pa bo presodilo, da zakon ni v nasprotju z določbami Ustave navedenimi v pritožbi, pa sklep izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. V tem primeru predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi, sklep z dne 25. 11. 2014 razveljavi, predlog tožnice za podaljšanje in odreditev ukrepa začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora pa zavrne, s stroškovno posledico. Podredno pa pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da so resnični cilji, ki jih zasleduje ZOPNI, nelegitimni in da zakonodajalec ni izkazal pogojev, da je odvzem premoženja ZOPNI nujen za dosego ciljev, opredeljenih v 2. členu zakona, in je zato v nasprotju s pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Ustavno sporni so tudi pogoji, ki jih zakon predpisuje za začetek finančne preiskave. Ti so v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave) in s pravicami, ki varujejo človekovo premoženjsko (33. člen Ustave) in osebnostno sfero ( 34. do 38. člen Ustave). Pogoji za začetek finančne preiskave so tudi v nasprotju z načelom enakosti (14. člen Ustave), saj zakon brez stvarno utemeljenega razloga razlikuje med posamezniki, pri katerih je ugotovljeno očitno nesorazmerje med premoženjem in prihodki. Procesno neravnovesje med pravdnimi strankami zakon ustvarja z (nerazumnimi) domnevami oziroma z obrnjenim dokaznim bremenom, previsokimi dokaznimi standardi, z možnostjo privilegirane spremembe tožbe in s tem, da drugi toženki nalaga nesorazmerno breme dokazovanja izvora premoženja za nazaj. Zato je ZOPNI tudi v nasprotju s pravico do poštenega sojenja, katere sestavni del je pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki strankam v postopku zagotavlja enakovreden položaj. Zakon je tudi retroaktiven in v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo (155. in 2. člen Ustave). Svoje stališče tudi obsežno obrazloži. Finančna preiskava, ki jo je tožnica odredila zoper drugo toženko je nezakonita. Na nezakonit način je tožnica pridobila tudi podatke v zvezi z drugo toženko pred začetkom finančne preiskave. Ni bil izpolnjen pogoj za uvedbo finančne preiskave – da premoženje ne izvira iz očitanega kataloškega kaznivega dejanja (3. točka prvega odstavka 10. člena ZOPNI). V konkretnem postopku gre za obid kazenskih procesnih jamstev, ki bi jih morala tožeča stranka spoštovati, če bi odvzemala premoženje po KZ-1. V primeru, ko obstaja sum, da je premoženje pridobljeno s kataloškim kaznivim dejanjem, kot je bilo v obravnavani zadevi, pogoj iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZOPNI ni izpolnjen. Tožnica je s tem, ko se je odločila za odvzem premoženja po ZOPNI, čeprav je obstajal sum, da je prvi toženec pridobil premoženje ravno z očitanim kataloškim kaznivim dejanjem, obšla ustavna kazenska procesna jamstva, ki bi jih morala spoštovati, če bi se premoženje odvzemalo po določbah KZ-1. Druga toženka ni osumljena storitve kataloškega kaznivega dejanja, zato bi lahko državni tožilec zoper njo odredil finančno preiskavo šele v primeru, če bi se med finančno preiskavo zoper prvega toženca pokazali razlogi za sum, da je ta premoženje nezakonitega izvora prenesel na osebe, ki so z njim povezane (šesti odstavek 10. člena ZOPNI). V tej zadevi pa je bila finančna preiskava zoper drugo toženko odrejena, kot da bi bila osumljena storitve kataloškega kaznivega dejanja. Zato je odredba v delu, ki omogoča izvedbo finančne preiskave zoper drugo toženko, nezakonita. Druga toženka je bila predmet finančne preiskave, še preden je bila izdana odredba državnega tožilca po ZOPNI. Tožilstvo pravne podlage za pridobitev podatkov o premoženju druge toženke in prihodkih ni imela tudi ne v Zakonu o davčnem postopku (ZdavP-2). Do spontane izmenjave podatkov lahko pride le v primeru, če se zoper osebo vodi davčni inšpekcijski postopek, ki se zoper drugo toženko ni vodil. Zmotno je tudi izhodišče sodišča, da v postopku odvzema in začasnega zavarovanja premoženja po ZOPNI ni potrebno ugotavljati, ali so stvari, ki se odvzemajo in začasno zavarujejo, zakonitega ali nezakonitega izvora. Takšno stališče je ustrezno pri izračunu višine nezakonitega premoženja, ne pa tudi glede odvzema premoženja nezakonitega izvora in začasnega zavarovanja. Ne more biti dvoma, da je imel ZOPNI z besedo premoženje v 2. členu v smislih konkretne stvari, torej premoženje v naravi in ne abstraktno kategorijo. Tudi 34. člen ZOPNI izrecno omenja premoženje zakonitega izvora in tako dodatno potrjuje, da je po tem zakonu potrebno ugotoviti izvor konkretnih stvari, ki se odvzemajo in začasno zavarujejo. Vprašanje, ali so konkretne stvari, ki se odvzemajo ali začasno zavarujejo, pridobljene iz zakonitih ali nezakonitih sredstev, je ključnega pomena, saj ima tožena stranka, ki se ji očita pridobivanje premoženja nezakonitega izvora, v primeru, da se zasežejo stvari, pridobljene iz zakonitih sredstev, možnost ugovarjati vrednosti premoženja. Ni mogoče poseči na premoženje povezanih oseb, če so bile nanjo prenesene stvari zakonitega izvora. 6. člen ZOPNI ima smisel samo v primeru, če so bile na povezano osebo prenesene stvari nezakonitega izvora. Da je ločevanje med zakonitim in nezakonitim virom premoženja za sam odvzem premoženja bistveno, izhaja tudi iz načela sorazmernosti. V skrajnem primeru bi zakonodajalec lahko določil le, da se na zakonitem premoženju ustanovi zastavno pravico, ki tožnici omogoča prodajo premoženja. Če se namen ZOPNI uresničuje tudi z odvzemom premoženja zakonitega izvora, je treba skladno z načelom sorazmernosti najprej odvzeti premoženje, ki je nezakonitega izvora in šele v primeru, če to ni mogoče, se lahko poseže na premoženje zakonitega izvora, sicer bi bile osebe, katerim se odvzema premoženje po ZOPNI, v slabšem položaju od oseb, ki so pravnomočno obsojene in se jim odvzema premoženje po določbah KZ-1. Če so stvari zakonitega izvora, tožnica teh stvari ne more odvzeti in tudi na teh stvareh ne more doseči začasnega zavarovanja. Iz postopka je razvidno, da tožnica šteje, da so vse stvari opredeljene v 1. točki tožbe, nezakonitega izvora. Sodišče je pri odločitvi iz tega tudi izhajalo – izhajalo je iz domneve, da je prvi toženec vse zakonite prihodke porabil in je zato premoženje, ki še obstaja, financirano iz nezakonitih sredstev. V ZOPNI podlage za takšno domnevo ni, tudi sicer ne bi bila ustavno sprejemljiva. Sodišče prve stopnje bi lahko odredilo začasno zavarovanje na premoženju druge toženke samo v primeru, če bi tožnica trdila in dokazala s stopnjo verjetnosti, da so stvari, katerih začasno zavarovanje predlaga, financirane iz sredstev nezakonitega izvora. Tožnica je v tožbi izračunala samo višino nezakonitega premoženja prvega toženca, z ničimer pa ni dokazala, da so nepremičnine in premičnine, ki so predmet začasnega zavarovanja nezakonitega izvora. Zaradi zagotavljanja procesnega ravnovesja pravdnih strank bi sodišče moralo upoštevati, da povezana oseba (druga toženka), tako kot tožnica, ne razpolaga z podatki o izvoru premoženja prvega toženca. Zato bi morala tožnica trditi in s stopnjo verjetnosti dokazati, da so bile stvari, ki so bile prenesene nanjo, nezakonitega izvora. Nevzdržno je stališče, da je povezana oseba le objekt postopka, zgolj iz razloga, ker se postopek ne more voditi zoper premoženje. Sicer pa so nepremičnine v V. zakonitega izvora, saj jih je prvi toženec pridobil z menjalno pogodbo za stanovanje, ki je bilo pridobljeno zunaj obdobja finančne preiskave in je zato nepomembno, da so bile te nepremičnine na drugo toženko prenesene z darilno pogodbo. Tudi nepremičnine na Ž. so kupljene iz zakonitih sredstev. V letu 2007 je prvi toženec prijavil dohodke v višini 126.113,45 EUR, plačilo leasinga za te nepremičnine je bilo v višini 106.505,60 EUR in izvedeno iz zakonitih prihodkov. Tudi sicer niso podani pogoji za izdajo sklepa o podaljšanju in odreditvi začasnega zavarovanja odvzema premoženja. Ni osumljena storitve kataloškega kaznivega dejanja in ni razumljivo, zakaj je sodišče ugotavljajo obstoj očitnega nesorazmerja med njenimi prihodki in njenim premoženjem. Moralo bi ugotoviti, ali obstaja takšno očitno nesorazmerje med prihodki in premoženjem prvega toženca, ki je osumljen storitve kataloškega kaznivega dejanja. Tega pa sodišče v izpodbijanem sklepu ni ugotavljalo. Sodišče tako ni obrazložilo obstoja utemeljenih razlogov za sum, da je prvi toženec storil očitano kataloško kaznivo dejanje, temveč se je v zvezi s tem sklicevalo na obtožnico, ki jo je ODT vložilo zoper njega ter na dejstvo, da je postala obtožnica pravnomočna. S tem pa je nedopustno razširilo subjektivne meje pravnomočnosti obtožnice in sklepa. S tem je drugi toženki tudi kršilo pravico do izjave. V predkazenskem in kazenskem postopku namreč ni imela možnosti sodelovanja. Sodišče prve stopnje je obstoj nevarnosti, da bo druga toženka z razpolaganjem s premoženjem onemogočila oziroma otežila njegov odvzem, utemeljilo s tem, da je prvi toženec sporno premoženje brezplačno prenesel na drugo toženko. Takšno sklepanje pa je nerazumljivo in arbitrarno in zato v nasprotju z 22. členom Ustave. Sodišče ni upoštevalo tretje alineje prvega odstavka 20. člena ZOPNI. Poleg ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe v začasnem zavarovanju premoženja, mora obstajati tudi nevarnost, da bi lastnik sam ali preko drugih oseb, to premoženje uporabil za kriminalno dejavnost ali ga skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njim razpolagal, tako da bi onemogočil ali precej otežil njegov odvzem. Navedena določba torej zahteva konkretnost ravnanja lastnika. Sodišče bi se zato moralo ukvarjati z okoliščinami sklenitve prodajne pogodbe z dne 25. 5. 2014 in v zvezi s tem razpisati narok.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S sklepom P 2714/2014-V z dne 25. november 2014, je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožnice za podaljšanje začasnega zavarovanja, ki je bilo odrejeno v pravdnem postopku dne 14. 12. 2014, tako, da je do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku podaljšalo začasno zavarovanje premoženja, ki je bilo do dne 21. 12. 2014 odrejeno s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru XI Kpd 2171/2014 z dne 3. 6. 2014, med drugim tako, da je drugi toženki prepovedalo odtujiti in obremeniti hotelsko enoto – Apartma št. 108, v izmeri 35,20 m2, v prvem nadstropju v stavbi ID ... k.o. X, ID nepremičnine ..., z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi; stanovanje št. B14, v tretjem nadstropju, v objektu „B“, s shrambo št. BS14 v drugi kleti in garažnim boksom BG14 v drugi kleti na naslovu Ž., k.o. Y, ID nepremičnine ..., z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi; stanovanje št. 77 z oznako JI500 v petem nadstropju (10 etaži) – ID ..., s shrambo št. 165 v tretji kleti (prvi etaži) – ID ... in dvema parkirnima mestoma št. 210 in 211 v tretji kleti (prvi etaži) – ID ... in ID ..., vse v objektu V., k.o. Z, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi (I. točka izreka); ugodilo predlogu tožnice za začasno zavarovanje v pravdnem postopku z dne 14. 11. 2014 in med drugim odredilo začasno zavarovanje premoženje tako, da je do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku drugi toženki prepovedalo razpolagati z zemljiškimi pismi, izstavljenimi za zemljiški dolg v znesku 500.000,00 EUR, vknjižen dne 1. 6. 2012 na posameznih delih stavbe št. 77, 165, 210 in 211, vse v stavbi št. 1066, k. o. Z (ID pravice/zaznambe ...) ter ta zemljiška pisma komurkoli prenašati, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi; vsakokratnemu imetniku zemljiškega pisma oziroma vsaki osebi, ki je po odredbi druge toženke kot lastnice obremenjenih nepremičnin, ali po odredbi morebitnih nadaljnjih imetnikov postala upravičeni imetnik zemljiških pisem, prepove izplačilo zemljiškega dolga iz vrednosti navedenih obremenjenih nepremičnin; drugi toženki prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnino – parkirno mesto na Ž., ID..., z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi; drugi toženki prepovedalo razpolagati z osebnim vozilom V., reg. št. ..., št. Šasije ..., z vpisom te prepovedi v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin.

6. Zoper sklep je druga toženka vložila ugovor in navajala, da izpodbijani sklep temelji na zakonu, ki je v nasprotju z načelom sorazmernosti, z načelom enakosti, z domnevo nedolžnosti, s pravico do zasebne lastnine ter s prepovedjo retroaktivnosti; da sklep temelji na zmotni uporabi materialnega prava (ZOPNI), nepopolni in nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja, obremenjen pa je tudi s številnimi procesnimi kršitvami. Primarno je predlagala, da sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za presojo ustavnosti določb ZOPNI, podredno pa, da ugovoru ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrne. Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugovor zavrnilo. Odločitev je materialnopravno pravilna.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank, dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Poleg tega je sodišče prve stopnje obširno in argumentirano obrazložilo, zakaj meni, da posamezne določbe ZOPNI izpostavljene v ugovoru, niso ustavnopravno sporne, niti v postopku ni prišlo do kršenja pritožničinih ustavnih pravic. Pri tem je upoštevalo, da gre v tej fazi za postopek podaljšanja začasnega zavarovanja oziroma za postopek po predlogu tožnice za začasno zavarovanje, torej za postopek glede katerega velja nižji dokazni standard. Pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev ugovora v celoti sprejema in jih ne ponavlja, in še dodaja:

8. Sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja, da druga toženka uveljavlja poseg v njeno pravico do zasebne lastnine, ki pa je bila pridobljena na nepošten način. Varstvo tako pridobljene pravice pa ne more biti absolutno. Vanj je mogoče posegati v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS. Ta določa, da so lahko človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. V 67. členu Ustave RS je določeno, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Način pridobitve lastninske pravice druge toženke je bil v nasprotju z navedeno ustavno določbo. Kot je bilo poudarjeno že v odločbi tega sodišča I Cp 426/2015 z dne 20. 2. 2015, se je zakonodajalec nedvomno zavedal retroaktivne veljave zakona, saj je navedel, da se zakon uporablja tudi za zadeve, v katerih se je predkazenski ali kazenski postopek začel pred njegovo uveljavitvijo oziroma pred 1. 1. 1990. Iz 2. člena ZOPNI izhaja namen zakona. Ta je v preprečevanju pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi. Tudi iz tega določila jasno izhaja, da ustavnega jamstva lastnine iz 33. člena Ustave RS ni mogoče obravnavati brez pooblastila iz 67. člena Ustave RS. Ta določa meje varovanja zasebne lastnine, do katerega je upravičena le tista, ki je bila pridobljena v skladu s predpisi, saj ne sme imeti nobena oseba koristi od protipravnega ravnanja. S tem so po mnenju pritožbenega sodišča izkazani pogoji za dopustno retroaktivnost (drugi odstavek 155. člena Ustave RS). Druga toženka je v tem postopku ožji družinski član prvega toženca in povezana oseba v smislu 6. točke 4. člena ZOPNI, glede katere velja domneva o brezplačnosti prenosa. Ne gre za vprašanje slabe ali dobre vere drugo toženke in se ji slabovernost tudi ne očita.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da instituta odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (po KZ-1) oziroma odvzema predmetov, kadar je nevarno, da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razlogi morale (prvi odstavek 498. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP), po svoji naravi ne moreta doseči cilja in namena ZOPNI, kot ga določa 2. člen tega zakona, zaradi česar je njegova uvedba nujna (primerjaj ostale razloge 19. točke obrazložitve). Pravilno je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, zakaj ni utemeljen ugovor, da domneva o nezakonitosti premoženja ni primerna za dosego cilja, da se zaseže nezakonito pridobljeno premoženje in zakaj ne gre za kršitev načela sorazmernosti (glej 21. točko obrazložitve). Poseg ima legitimen cilj, je tudi primeren za dosego cilja, odvzeti pa se sme le premoženje nezakonitega izvora.

10. Pritožbeno sodišče še dodaja, da Ustava RS v 8. členu določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Določba o razširjenem odvzemu premoženja nezakonitega izvora z uporabo obrnjenega dokaznega bremena je tudi določba mednarodnih konvencij, tudi Konvencije Združenih narodov proti korupciji (Zakon o ratifikaciji Konvencije ZN proti korupciji, Ur. l. RS, št. 22/08), ki jih mora spoštovati tudi država Slovenija.

11. Kot je bilo tudi že izpostavljeno v odločbi pritožbenega sodišča I Cp 426/2015 in kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, se v postopku po ZOPNI (kazenskopravna) krivda ne ugotavlja. Drugi toženki se tudi ne očita, da je premoženje, ki je predmet tožbenega zahtevka in začasnega zavarovanja, pridobljeno s kaznivim dejanjem (s kaznivim dejanjem pridobljena protipravna premoženjska korist ne more biti predmet postopka po ZOPNI). Postopek po ZOPNI za razliko od kazenskega postopka, ki teče proti konkretni osebi (in personam), poteka zoper premoženje. Gre za civilno ali in rem zaplembo ob obstoju zakonsko določenih pogojev. Odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI tako spada med ukrepe, ki se izrekajo tudi brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema. Gre za ukrep civilno pravne narave, ki se realizira v pravdnem postopku. V pravdnem postopku pa velja načelo prirejenosti strank in ni potrebe po posebnih procesnih varovalkah, kakršno vzpostavlja tudi domneva nedolžnosti. V tem postopku ni očitka o storitvi kaznivega dejanja in ne namena sankcioniranja zaradi kaznivega dejanja, zato ne more biti kršeno načelo domneve nedolžnosti.

12. V ugovoru je druga toženka tudi ugovarjala, da je zaradi domneve v ZOPNI kršeno načelo enakosti – vse osebe, pri katerih je ugotovljeno nesorazmerje med premoženjem in prihodki je potrebno obravnavati enako, v davčnem postopku. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je različna obravnava dveh različnih položajev utemeljena (23. točka obrazložitve).

13. V tej pravdni zadevi zahteva tožnica med drugim ugotovitev, da so nepremičnine in premičnine razvidne iz 5. točke obrazložitve tega sklepa, last druge toženke A. A. (hčerke prvega toženca B. B.), premoženje nezakonitega izvora. Zahteva, da se drugi toženki nepremičnine odvzamejo in da s pravnomočnostjo sodbe postanejo last tožnice.

14. V predkazenskem oziroma kazenskem postopku zoper prvega toženca so se namreč izkazali razlogi za sum, da je prvi toženec razpolagal s premoženjem nezakonitega izvora, zato je bila zoper njega izvedena finančna preiskava. V njej je bilo ugotovljeno, da je prvi toženec razpolagal s sredstvi, ki očitno presegajo dohodke, ki jih je kot zavezanec za davek prejel. Del premoženja nezakonitega izvora je prenesel na drugo toženko (ki velja za povezano osebo oziroma ožjega družinskega člana, na katerega je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno brezplačno – 6. točka 4. člena ZOPNI). Tekom finančne preiskave je Okrožno sodišče v Kopru s sklepom XI Kpd 21717/2014 odredilo začasno zavarovanje v I. točki sklepa z dne 15. 11. 2014 navedenih nepremičnin. Tožnica je ob vložitvi tožbe zoper drugo toženko predlagala podaljšanje navedenega začasnega zavarovanja, predlagala pa je tudi zavarovanje premoženja tako, kot je to razvidno iz II. točke sklepa z dne 25. 11. 2014. Sodišče prve stopnje je predlogu ugodilo. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilno ugotovilo, da obstoje predpostavke za odreditev začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora po III. poglavju ZOPNI in Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ (drugi odstavek 28. člena ZOPNI).

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da obtožnica, kot tudi sklep o zavrnitvi ugovora zoper njo, predstavljata dokaz, na katerega je sodišče pravilno oprlo svojo odločitev o obstoju dokaznega standarda o utemeljenih razlogih za sum, da je prvi toženec storil kataloško kaznivo dejanje(1) (prva alineja prvega odstavka 20. člena ZOPNI). Druga toženka v pravdnem postopku ne more odpirati vprašanja pravilnosti sodne odločitve, ki izvira iz drugega postopka, niti tega zaradi prirejenosti postopkov ne more pravdno sodišče. 16. Nadaljnji pogoj začasnega zavarovanja je nesorazmernost premoženja glede na dohodke. Ugotavljanje dejanske podlage za zaključek o obstoju tega nesorazmerja je namenjena finančna preiskava, urejena v II. poglavju ZOPNI, katere izsledki so zajeti v zaključnem poročilu. Gre za javno listino, ki dokazuje, kar se v njej potrjuje. Iz nje izhaja očitno nesorazmerje med dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je prvi toženec plačal ter vrednostjo premoženja, ki ga ima v lasti oziroma je z njim razpolagal ali ga prenesel na povezane osebe. Da je temu tako, je izrecno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v 7. točki izpodbijanega sklepa in v sklepu z dne 25. 11. 2014, in so drugačne pritožbene navedbe protispisne. Glede druge toženke iz podatkov finančne preiskave verjetno izhaja, da je v obdobju, za katerega je bila ta opravljena, razpolagala s sredstvi, ki očitno presegajo dohodke, ki jih je kot zavezanka za davek prejela. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, to kaže na verjetnost, da so sredstva za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, s katerim je druga toženka razpolagala v obdobju od 1. 1. 2002 do avgusta 2013 (brez nepremičnin, ki jih je nanjo z darilnimi pogodbami prenesel prvi toženec), precej presegla njene dohodke, ki jih je prejela (za 251.381,15 EUR). Še vedno tudi verjetno izhaja, da je bilo premoženje preneseno s prvega toženca na drugo toženko nezakonitega izvora. Druga toženka tako zaenkrat ni uspela ovreči verjetnosti domneve o brezplačnosti prenosa in nezakonitosti premoženja (druga alineja prvega odstavka 20. člena ZOPNI). To pa pomeni tudi, da je še vedno podana verjetnost obstoja nedenarne terjatve tožnice zoper drugo toženko v smislu prvega odstavka 272. člena ZIZ. V zvezi s tem so neutemeljene tudi pritožbene trditve v zvezi z (ne)zakonitostjo finančne preiskave (glej razloge sodišča prve stopnje v 28. točki obrazložitve). V primeru finančne preiskave po mnenju pritožbenega sodišča še ne gre za poseg v ustavno pravno varovane pravice pritožnice.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru obstaja tudi nevarnost, da bi lastnik - druga toženka sama ali preko drugih oseb, to premoženje skrila, ga odtujila ali kako drugače z njim razpolagala, tako da bi onemogočila ali precej otežila njegov odvzem (tretja alineja prvega odstavka 20. člena ZOPNI) oziroma objektivna nevarnost v smislu 272. člena ZIZ. Na to ne kaže samo dosedanje ravnanje prvega toženca, temveč tudi druge toženke. Ta je dne 30. 5. 2014 že odtujila vozilo, za eno od nepremičnin pa je dne 23. 5. 2014 že sklenila prodajno pogodbo, ki le zaradi odrejenega začasnega zavarovanja po sklepu Okrožnega sodišča v Kopru z dne 3. 6. 2014, ni bila realizirana. Sicer pa tožnica uveljavlja nedenarno terjatev, pri kateri se zahteva izkaz verjetnosti obstoja objektivne nevarnosti, ki je relevantna, ne glede na to, ali je k njenemu obstoju toženka prispevala s svojim ravnanjem ali ne (272. člen ZIZ).

18. Premoženje, ki je predmet začasnega zavarovanja, tudi ni predmet zavarovanja premoženjske koristi, pridobljene s kataloškim kaznivim dejanjem ali zaradi njega (četrta alineja prvega odstavka 20. člena ZOPNI).

19. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je v tej fazi postopka nedvomno s stopnjo verjetnosti izkazano, da so vse stvari, ki so predmet tega postopka kolikor se nanašajo na drugo toženko, nezakonitega izvora. V ugovoru druga toženka ni ugovarjala, da so nepremičnine v V. zakonitega izvora, ker naj bi jih prvi toženec pridobil z menjalno pogodbo za stanovanje, ki je bilo pridobljeno zunaj obdobja finančne preiskave, pa tudi ne, da so bile nepremičnine na Ž. kupljene iz zakonitih sredstev. Te trditve zato predstavljajo nedovoljene trditve, saj pritožnica tudi ni pojasnila, zakaj teh trditev brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v ugovoru (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), zato teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

20. Na podlagi povedanega je mogoče zaključiti, da so podani vsi pogoji za začasno zavarovanje, ki jih predvideva 20. člen v zvezi z drugim odstavkom 28. člena ZOPNI in je sodišče prve stopnje pravilno ugovor druge toženke zoper sklep z dne 25. 11. 2014, zavrnilo. V posledici je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločbo.

(1) Prvi toženec je obtožen storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem v zvezi z drugim odstavkom 240. člena KZ-1.