Jedro

Sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi organa prve stopnje, da je tožnik svojo obveznost izpolnil le delno, in sicer tako, da je izvedel priklop na javni vodovod le za stanovanjsko hišo na naslovu ..., medtem ko za objekt za rejo živali na istem naslovu takega priklopa ni izvedel. Tožnik s tožbo dejanskih ugotovitev, na katerih temelji navedena odločitev, ne uspe omajati. Ne drži tožbena navedba, da ugotovitev, da priklop objekta za rejo živali na javno vodovodno omrežje ni bil izveden, temelji zgolj na statističnih podatkih in izjavi Komunale T. Organ prve stopnje je za ugotovitev tega pravno relevantnega dejstva izvedel več dokazov, ki so dokazno ocenjeni v skladu z metodološkim napotkom iz 10. člena ZUP.

Organ prve stopnje je pravilno in zakonito izdal sklep o izvršbi z denarno kaznijo, s katero je tožniku naložil plačilo denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe z denarno kaznijo, ki je bil izdan na podlagi odločbe istega organa, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora izvesti priklop na javni vodovod za stanovanjsko hišo in objekt za rejo živali.

Tožnik s tožbo dejanskih ugotovitev, na katerih temelji navedena odločitev, ni uspel omajati.

17.Tožnik izpolnitev obveznosti po izvršilnem naslovu in kasnejšem sklepu o izvršbi v upravnem postopku dokazuje z računom Komunale T. št. KSB-SR-2042319 z dne 1. 12. 2020. Sodišče soglaša z razlogi toženca, ki v drugostopenjski odločbi pravilno izpostavi, da navedeni račun, s katerim tožnik dokazuje priklop objekta za rejo živali na javno vodovodno omrežje, tega dejstva ne dokazuje. Iz obravnavanega računa je razvidno, da je zaračunana storitev v zvezi z izvedbo vodovodnega priključka za hlev na živino, kar toženec pravilno ugotovi. Iz postavk, ki so zaračunane, izhaja, da gre za pripravo dokumentacije za izgradnjo vodovodnega priključka, dobavo in montažo cevi, cestnega ventila, PVC termo izolacijskega jaška, komplet vodomera ter dobavo in izdelavo priklopa na primarni cevovod. Račun tako izkazuje izgradnjo priključka, da je pa poleg tega izdajatelj računa izvedel tudi storitev dejanskega priklopa objekta na izdelan priključek, pa iz računa ni razvidno. Sodišče ne spregleda, kar navaja tudi izpodbijani sklep, da tožnik v izjavi z dne 10. 1. 2021 sam navede, da je vodo od priključka Komunale dalje priklopil v lastni režiji. S tem tudi sam tožnik potrdi, da Komunala T. objekta za rejo živali ni priklopila na javno vodovodno omrežje. Obravnavani račun tako dokazuje izgradnjo priključka, ne pa dejanskega priklopa objekta na vodovodno omrežje, kar tožniku nalaga sklep o dovolitvi izvršbe št. 06182-1688/2020/10 z dne 10. 11. 2020. Sodišče na tem mestu dodaja, da navedbe tožnika na naroku 30. 5. 2024, da obravnavani račun izkazuje tako priklop za hlev kot tudi za hišni priključek, nimajo opore v računu, v katerem se izdajatelj računa sklicuje le na izvedbo priključka za hlev za živino. Poleg tega so del upravnega spisa pogoji za priključitev na javno vodovodno omrežje št. 60-SLB-V/2019 z dne 17. 9. 2019 Komunale T., ki so prav tako izdani za priključitev hleva A., katerega gradnja je predvidena na parceli 498 katastrska občina 000. C. po odstranitvi obstoječega hleva.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

18.Sodišče na tem mestu ugotavlja, da tožnik na naroku 30. 5. 2024 zatrjuje še, da je priključek za stanovanjsko hišo in hlev enoten oziroma da je hlev priključen na hišni priključek in nima posebne odštevalne ure oziroma priključka. Sodišče sicer meni, da gre v tem delu za nova dejstva, za katera tožnik klub materialno procesnemu vodstvu sodišča, v okviru katerega je sodišče pojasnilo pravila za uveljavljanje novih dejstev in dokazov, ni obrazložil, zakaj jih ni podal pred izdajo izpodbijanega akta. Ne glede na navedeno pa sodišče meni, da obstoj enotnega priključka za hišo in objekt za rejo živali še ne dokazuje, da je objekt za rejo živali priklopljen nanj.

II.Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

19.Sodišče ugotavlja, da tudi drugi dokazi, ki jih organ prve stopnje zbere sam v okviru preiskovalnega načela, ne podpirajo tožnikovih trditev o priklopu objekta za rejo živali na javni vodovod. Sodišče se na načelni ravni strinja s tožnikom, da primerjava dejanske porabe vode s statističnimi podatki o porabi vode na prebivalca in/ali glavo govedi še ne zadostuje za zaključek o tem, ali je objekt priklopljen na javno vodovodno omrežje. Objekt je namreč lahko priključen, a če ni dejanske porabe vode v objektu, samo na podlagi podatkov števca o dejanskem priklopu ni moč sklepati. Vendar tožnik, ki ne zanika, da je bilo na dan 24. 11. 2020 na kmetiji 238 glav govedi, v pisni izjavi z dne 4. 2. 2021 ne trdi, da se je v obdobju, za katerega se je preverjala poraba vode in v katerem je bil objekt za rejo živali po tožnikovih trditvah že priklopljen na javni vodovod, živina z vodo oskrbovala izključno zunaj obravnavanega objekta (hleva). Navaja, da je bila živina v prosti reji in da živina na paši pije tudi (ne pa izključno) vodo iz potoka in padavinsko vodo (deževnico) iz za to namenjenih posod. V upravnem postopku tožnik ne postavi trditev, da se v obravnavanem obdobju živina sploh ni napajala v objektu (hlevu). Šele v tožbi tožnik navaja, da so bili zaradi prenove objekti za rejo živali do decembra 2021 prazni. Te navedbe ne vplivajo na pravilnost in zakonitosti izpodbijanega sklepa iz dveh razlogov. Tožnik ne poda določnih navedb o tem, od kdaj dalje je bil objekt za rejo živali zaradi prenove prazen, temveč le, do kdaj je bil prazen. Na ključno vprašanje, ali je prenova potekala tudi v obdobju, za katerega je organ prve stopnje ugotavljal porabo vode, tožba ne da odgovora. Drugi razlog je v tem, da gre v tem delu (tudi če bi tožnik navedbe konkretiziral glede začetka prenove) za nedovoljene tožbene novote, ki jih sodišče kot takih ne sme upoštevati (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Tožnik se namreč v upravnem postopku na prenovo objekta (hleva) ne sklicuje in ne trdi, da je bil objekt v obravnavanem obdobju prazen, čeprav ga organ prve stopnje v pozivu z dne 13. 1. 2021 seznani s podatki o porabi vode za obdobje od 2. 12. 2020 do 8. 1. 2021. Kljub tožnikovim zatrjevanjem na naroku 30. 5. 2024, da je bilo inšpektorju znano, da se izvaja prenova hleva, iz spisovnega gradiva upravnega spisa ne izhaja, da je bil organ prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa seznanjen, da se v obravnavanem obdobju (2. 12. 2020 - 18. 2. 2021) izvaja prenova hleva. Tožnik se v upravnem postopku na prenovo hleva prvič sklicuje v pisni izjavi z dne 20. 12. 2021, kar je po izdaji odločbe organa druge stopnje o njegovi pritožbi zoper izpodbijani sklep. Sodišče tako ugotavlja, da je opustitev teh navedb posledica tožnikovega neskrbnega ravnanja in zato ne gre za opravičljiv razlog, ki bi dopuščal upoštevanje teh tožbenih novot.

Uvodno o upravnem postopku

20.Poleg tega tožnik prezre dokaz, ki ga sodišče šteje kot ključnega za presojo, ali je objekt za rejo živali priklopljen na javno vodovodno omrežje. Organ prve stopnje namreč svoj dejanski zaključek gradi tudi na rezultatih testiranja odvzetih vzorcev vode iz javnega omrežja (D. omrežje), iz stanovanjske hiše (A. hiša) in iz hleva (A. hlev), ki so pokazali, da hlev ni priključen na javno vodovodno omrežje. Testiranje je opravila Komunala T., organ prve stopnje pa je z navedenimi rezultati (kakor tudi ostalimi ugotovitvami) tožnika seznanil v pozivu z dne 13. 1. 2021. Rezultatom testiranja in njihovi interpretaciji s strani Komunale T., ki ji je organ prve stopnje sledil, tožnik v upravnem postopku ne nasprotuje. Ravno ti rezultati pa so po prepričanju sodišča najbolj verodostojen pokazatelj, ali je objekt priključen na javno vodovodno omrežje. Sodišče po navedenem ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da je rok za izpolnitev obveznosti v delu, v katerem se ta nanaša na objekt za rejo živali, pretekel brez uspeha in je pravilno uporabil pooblastilo iz 298. člena ZUP ter izdal izpodbijani sklep.

1.Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Maribor (v nadaljevanju organ prve stopnje) je izdalo sklep o izvršbi št. 06182-1688/2020/10 z dne 10. 11. 2020, s katerim je dovolilo izvršbo na podlagi odločbe št. 06182-1688/2020/7 z dne 7. 8. 2020, s katero je bilo A. A. (v nadaljevanju zavezanec ali tožnik) naloženo, da mora do 31. 10. 2020 izvesti priklop na javni vodovod za stanovanjsko hišo in objekt za rejo živali. Zavezancu je za izpolnitev obveznosti določilo naknadni rok 5. 12. 2020 in za primer, da obveznost v roku ne bo izpolnjena, odločilo, da se bo opravila izvršba z uporabo denarne kazni v višini 1.000,00 EUR. Organ prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o izvršbi z denarno kaznijo odločil, da je zavezanec dolžan plačati denarno kazen v upravni izvršbi v znesku 1.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe z denarno kaznijo organa prve stopnje št. 06182-1688/2020-10 z dne 10. 11. 2020, sicer bo denarna kazen prisilno izterjana. Zavezancu je bil določen nov rok za izpolnitev obveznosti in hkrati določena nova denarna kazen za primer, da tudi v naknadnem roku obveznost ne bo izpolnjena.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je zavezanec po izteku roka poslal obvestilo, da je dne 2. 12. 2020 izvedel priklop na javni vodovod in kot dokazilo o izvedbi priklopa predložil račun Komunale T. Zavezanec je navedel, da je vodo od priključka Komunale dalje priklopil v lastni režiji. Pri pregledu dokumentacije je bilo ugotovljeno, da se je izvedel priklop na javni vodovod za hlev za živino na parceli, ni pa bilo predloženo dokazilo o priklopu na javni vodovod za stanovanjsko hišo.

21.Tožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do izjave, ki jo vidi v tem, da ni prejel izjave Komunale T. Pri tem tožnik ne opredeli, na katero izjavo meri; Komunala T. je namreč organu prve stopnje na njegov poziv večkrat posredovala podatke. Ti se nanašajo na vlogo za priključitev na javno vodovodno omrežje, na porabo vode pri tožniku in na rezultate vzorčenja vode. Po ugotovitvah sodišča organ prve stopnje teh listin res ni vročal tožniku, a sodišče sodi, da pravica do izjave ni kršena. Bistveno je, da je organ prve stopnje v pozivu z dne 13. 1. 2021 v skladu z 29. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru tožnika seznani s ključnimi podatki, ki jih je zbral s uporabo preiskovalnih pooblastil, in uspehom dokazovanja ter ga pozove, da se o tem izjavi. Organ prve stopnje tako tožnika sooči z vsebino dokazov in mu zagotovi sodelovanje v postopku. Na stranki (tožniku) je odločitev, ali bo zaradi učinkovitega varstva svojih pravic v postopku uveljavila tudi pravico do informiranja (pregled dokumentov in njihov prepis oziroma preslikava), ki stranki omogoča seznanitev z vsemi dokumenti v zadevi (82. člen ZUP). Iz spisovnega gradiva upravne zadeve ni razvidno, da bi tožnik to možnost izkoristil. Sodišče zato meni, da organ prve stopnje ni posegel v tožnikovo pravico do izjave in mu je zagotovil pošteno obravnavo v postopku.

3.Organ prve stopnje se je skliceval na izjavo izvajalca javne službe Komunale T., da so zaradi preveritve o priključitvi na javno vodovodno omrežje 8. 1. 2021 vzeli tri vzorce pitne vode, in sicer iz omrežja (Šmartno omrežje), iz stanovanjske hiše (A. hiša) in iz hleva (A. hlev). Iz rezultatov analize pitne vode je razvidno, da je stanovanjska hiša priključena na javno vodovodno omrežje, hlev pa ne. Organ prve stopnje se je skliceval tudi na porabo vode na števcu, ki je znašala 21 m³ za obdobje od 2. 12. 2020 do 8. 1. 2021, kar predstavlja porabo za cca štiričlansko družino. Navajal je, da po podatkih Statističnega urada RS znaša povprečna poraba pitne vode na osebo 0,15 m³ na dan. Po pridobljenem podatku s strani Policije je bilo na kmetiji na dan 24. 11. 2020 238 glav živine (govedo), pri čemer po podatkih Statističnega urada RS znaša količina pitne vode za glavo živine (govedo) 0,08 m³ na dan. Tako bi morala za mesec december 2020 znašati skupna mesečna poraba pitne vode iz javnega vodovodnega omrežja za hlev in stanovanjsko hišo na lokaciji ... cca 585 m³. Organ prve stopnje je še navajal, da je Komunala T. 18. 2. 2021 poslala dopis, da je bila poraba vode na naslovu ... od 8. 1. 2021 do 18. 2. 2021 28 m³. Organ prve stopnje je ugotavljal, da kljub izdanem računu, na katerem je pisalo priključenost za hlev, objekt za rejo živali še vedno ni priključen na javno vodovodno omrežje, kar se kaže iz porabe vode na vodomernem jašku. Organ prve stopnje se je skliceval na določbo 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

4.Pritožbi zavezanca je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju organ druge stopnje ali toženec) ugodilo le v stroškovnem delu, v ostalem pa je potrdilo izpodbijani sklep. Organ druge stopnje je sledil utemeljitvi prvostopenjskega organa, da račun Komunale T. z dne 1. 12. 2020 ne dokazuje, da je hlev dejansko priključen na vodovodno omrežje in da se dejansko oskrbuje iz javnega vodovodnega omrežja. Gre le za storitve izvajalca, in sicer izvedbo vodovodnega priključka za hlev za živino, vendar iz dejanske porabe vode in primerjave le-te s povprečnimi količinami porabe vode na glavo živine (govedo) na dan ne izhaja, da bi zavezanec hlev dejansko priključil na javno vodovodno omrežje. Organ druge stopnje je ugotavljal, da se zavezanec o količinah porabljene vode ni izjasnil, ampak je pavšalno navajal, da mu izjava ni znana in se do nje ne more opredeliti. Organ druge stopnje je sledil zavezancu, da je živina v prosti reji in se napaja tudi iz drugih virov, ni pa sledil njegovi utemeljitvi, da zaradi tega porabe vode v hlevu sploh ne bi bilo.

22.Tožnikove navedbe, da je organ prve stopnje zavrnil dokazni predlog z ogledom, so pravilne. Sodišče ugotavlja, da tožnik v zvezi z neizvedbo tega dokaza na toženca oziroma organ prve stopnje ne naslovi nobenega konkretnega očitka, njegova navedbe pa odkazujejo na to, da tožnik z neizvedbo ogleda povezuje izpodbojni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja namreč, da bi se lahko toženec z izvedbo dokaza prepričal, da na tožnikovi kmetiji poteka prenova objektov za vzrejo živali. S temi navedbami tožnik ne omaja pravilnosti izpodbijanega sklepa, saj se tožnikova graja dokaznega postopka nanaša na dokazovanje nedovoljenih tožbenih novot.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

5.Tožnik je v tožbi navajal, da se z izpodbijanim sklepom ne strinja. Trdil je, da je 2. 12. 2020 izvedel priklop na javni vodovod in v dokazne namene posredoval tudi račun št. KSB-SR-2042319 za opravljene storitve s strani Komunale T. Delavci Komunale T. so nadalje vzeli vzorec vode iz pipe v stanovanjski hiši in vzorec pipe v hlevu. Iz rezultatov analize vode je razvidno, da je tudi stanovanjska hiša priključena na vodovodno omrežje. 12. 1. 2021 pa je inšpektorica opravila pregled po uradni dolžnosti, kjer je zgolj na podlagi izjave Komunale T. odločila, da je stanovanjska hiša priključena na javni vodovod, hlev pa ne. Na podlagi opravljenega pregleda je tožnik 13. 1. 2021 prejel poziv št. 06182-1688/2020-19, da se pisno izjasni o navedbah v zapisniku, kar je tudi storil.

23.Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijan sklep pravilen in zakonit ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

6.Tožnik se je skliceval na računa št. KSB-SR-2042319 z dne 1. 12. 2020 Komunale T. Trdil je, da je iz računa jasno razvidno, da se je izvedel vodovodni priključek za hlev za živino, prav tako pa je inšpektorica za okolje in prostor v pozivu z dne 4. 1. 2021 kot nesporno ugotovila, da je zavezanec izvedel priklop na javni vodovod za hlev in živino. Da je na vodovodno omrežje priključena tudi stanovanjska hiša, pa potrjuje vzorčenje vode. Tožnik je tožencu očital, da svoje trditve, da tožnik ni priključil hleva na javni vodovod, podkrepi zgolj s splošnim dejstvom, da bi glede na številčnost živine in upoštevaje statistične podatke Statističnega urada RS morala biti količina porabljene vode krepko višja (cca 585 m³). Trdil je, da je toženec prezrl dejstvo, da ima tožnik vodno dovoljenje, da živina pije padavinsko vodo iz za to namenjenih posod, da ima tožnik zbiralnik deževnice, kakor tudi, da se živina pase zunaj na prostem.

24.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora, zato je sodišče v skladu s citiranim določim odločilo, da jih trpi sam.

7.Tožnik navaja, da je toženec neutemeljeno zavrnil ogled na kraju samem, kjer bi se lahko prepričal, da na tožnikovi kmetiji že nekaj časa poteka prenova objektov za vzrejo živine, zato so bili objekti vse do nedavnega prazni. Zaradi izvedbe del namreč živina v hlevu ni mogla bivati. Živina se je tako v hlev naselila šele decembra 2021.

8.Neutemeljenost izpodbijanega sklepa je tožnik utemeljeval tudi z navedbami, da odločitev temelji zgolj na statističnih podatkih in izjavi Komunale T., katere pa tožnik ni prejel in se tudi do nje ni mogel argumentirano opredeliti. S tem je po prepričanju tožnika toženec zagrešil absolutno bistveno kršitev določb postopka, kršil pa je tudi ustavno in konvencijsko pravico do izjave v postopku in pravico do poštenega postopka (22. in 29. člen Ustave). Ker tožnik ni imel možnosti podati izjave in se izjasniti o vseh relevantnih okoliščinah in dejstvih, dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno. Po prepričanju tožnika gre namreč za postopanje toženca, ki je vplivalo oziroma bi moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.

-------------------------------

9.Tožnik je sodišču primarno predlagal, da izpodbijani sklep o izvršbi z denarno kaznijo kot nezakonit odpravi in postopek ustavi. Podredno je predlagal odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve organu v ponovno odločanje. Tožnik je tudi zahteval povrnitev stroškov postopka.

10.Toženec je sodišču posredoval upravni spis, na tožbo pa ni odgovoril.

E. Kerševan in drugi, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, stran 22.

Dokazni sklep

Zveza:

11.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokazne namene pogledalo in prebralo listine upravnega spisa in listinske dokaze v prilogah A1-A13.

12.Sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z vpogledom v fotografijo (priloga A14).

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 298

13.Procesno izhodišče za obravnavanje dejanskega stanja v upravnem sporu je določeno v tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Način in natančnejši pogoji za uveljavljanje tožbenih novot so določeni v 52. členu ZUS-1. Ta določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik šele v upravnem sporu v dokazne namene predložil fotografijo hleva (A14), za katero je po pozivu sodišča na naroku 30. 5. 2024 pooblaščenka tožnika pojasnila, da je nastala po izdaji izpodbijanega sklepa o izvršbi z denarno kaznijo. Ker je temeljno pravilo, da se nov dokaz lahko upošteva kot tožbeni razlog le, če je že obstajal v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1), je sodišče izvedbo dokaza kot nedovoljenega zavrnilo.

K I. točki izreka

Pridruženi dokumenti:*

14.Tožba ni utemeljena.

15.V predmetnem upravnem sporu je med strankama sporno, ali je organ prve stopnje pravilno in zakonito izdal sklep o izvršbi z denarno kaznijo, s katero je tožniku naložil plačilo denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR. Ni sporno, da ima navedena denarna kazen podlago v sklepu o izvršbi organa prve stopnje št. 06182-1688/2020/10 z dne 10. 11. 2020, s katerim je organ dovolil izvršbo na podlagi odločbe istega organa št. 06182-1688/2020/7 z dne 7. 8. 2020, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora izvesti priklop na javni vodovod za stanovanjsko hišo in objekt za rejo živali.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Sodišče pojasnjuje, da se s tožbo v upravnem sporu vselej izpodbija le izrek upravnega akta in ne njegova obrazložitev, zato presoja zakonitosti akta, ki jo opravi sodišče, pomeni presojo izreka izpodbijanega akta. Ta presoja lahko vključuje različne razloge in utemeljitve, saj so lahko navedeni v obrazložitvi prvostopenjskega akta, obrazložitvi akta druge stopnje ali drugje v spisu upravne zadeve, ki ga pridobi sodišče v upravnem sporu, ali izhajajo iz ugotovitev sodišča na glavni obravnavi itn.